Po vojski v Ljubljani in Sremski Mitrovici je študiral računalništvo, ki ga je opustil, saj je dobil službo v Birostroju, kjer je kot strokovnjak za telekomunikacije in programer služboval 4 leta, po propadu pa je postal pomemben mariborski aktivist in eden od ljudi, ki so zasedli Pekarno. Čiko je tudi glasbenik, končal glasbeno šolo, med drugim tudi pred časi nastopil v MC-ju, nikoli pa se ni trajno vezal na nek bend.

1990-1994

S prijatelji je zahajal v MKC-ja na Orožnovi, družili pa so se v prostorih pod Zvezo prijateljev mladine (ZPM), ki so mu po domače pravili “Plac” ali Gustav, saj je v zgradbi prej domovala Osnovna šola Gustava Šiliha. V Placu je bil tudi občasni klub (vodil ga je Raca), ki so ga kasneje ukinili, ostali pa so prostori za vaje in druženje. V teh prostorih se je začela razvijati neka “scena”, ki so jo glasbeno predstavljali bendi V OKOVIH, SATIRICAL POEM, pred tem pa Hedl, Muzek, Marko Derganc in bendi BOŽJAST, MASAKER ter Bulin bend DECHATOLISIS.
Scena je v tistih časih bila bolj lokalno orientirana in ne po zvrsteh glasbe, kot je danes. V tistih časih so se začeli na neformalni ravni povezovati z ljubljansko punk sceno, še bolj pa s koprsko metal sceno.
Hitro je ZPM mlade v Placu začel vedno bolj omejevati in leta 1992 so ustanovili  društvo AGD Gustaf, s katerim so lahko organizirano nastopali proti oblasti. V tem času je nastalo tudi radikalno ekološko društvo Društvo prijateljev delfinov, ki je skupaj z AGD Gustaf predstavljalo zvezo in zametek Magdalenske mreže.

Glvni akterji od Placa do Pekarne so bili: Raca, Hedl, Muzek, Marko Derganc, Čuna, Kos od starejše generacije in mlajša generacija Bula, Franca, Urko, Hans, Čiko in morda še kdo, ki smo ga morda pozabili.
V Placu je nastala ideja o zasedbi 1. nadstropja stavbe in hkrati pritisk na občino s povezovanjem različnih družbenih gibanj po Sloveniji. Zbrali so več kot 30 skupin, posameznikov in društev, ki so tvorili Magdalensko mrežo (MM) in je služila kot “težji” argument zasedbe vojašnice ob Magdalenskem parku.
Ideja je nastala na osnovi dejstva, da je občina že imela v načrtu, da bi vojašnica bila namenjena kulturi. Tako so si alternativci skupaj z občinarji ogledovali prostore, se slikali za medije in podobno, vendar je alternativcem bilo vedno bolj jasno, da so načrti občine v oblakih in da še dolgo ne bo realizacije obljub.
Da bi se informirali o delovanjih urbanih kulturnih con, so se celo odpravili na izlet na Dunaj  v Wuk skupaj s predstavnikom občine, Andrejem Verličem, sami pa še več squatov v Evropi. To jim je omogočilo, da so izkoristili pozitivne informacije in ideja o zasedbi zorela. Začeli so tudi s protestnimi akcijami, prvi takih je bil glasbeni festival Hasta la Victoria Siempre na Trgu Svobode v Mariboru leta 1993. Trg je bil napolnjen, kar je bilo presenečenje za organizatorje. V tem času se je zgodila tudi Metelkova, čeprav je mariborska ideja nastala že prej in neodvisno od tega dogajanja.

Magdalenska mreža se je v nekem trenutku povezala tudi z vodstvom MKC-ja in so se podredili instituciji. Zasedba zato ni bila več v okviru MM, temveč so se za to odločili samo predstavniki dveh začetnih društev (AGD Gustaf in Društvo prijateljev delfinov).

ZASEDBA

Zasedba je bila strateška poteza. Javno so nakazovali, da bodo zasedli prostore ZPM in preusmerjali pozornost javnosti in občine na tisto lokacijo (npr. deljenje letakov pred občino), vse pa je bilo pripravljeno na zasedbo Pekarne. Imeli so precej dober support nekaterih novinarjev na Večeru, kar je pripomoglo k lažjemu obveščanju in osveščanju.
Sandi in Čiko sta en teden pred zasedbo preplezala zid in čez vhodno strešico splezala skozi okno v prvem nadstropju. Preverila sta, ali je v stavbi voda in elektrika. Vse je bilo v slabem stanju, ampak je delovalo. Tam sta tudi prespala, naslednji dan sta se lotila menjave ključavnic. Na dan zasedbe so se pripeljali s katrco, eden je čakal že pri kapiji, ki jim je odprl vrata in zapeljali so se noter. Vratar je bil Zagi, v katrci pa so bili Sandi, Borna, Marko Lesjak in Čiko. Katrca je bila Sandijeva.
Vrata za pešce so pustili odprta, računali so tudi na takratno zakonodajo, ki je velevala, da če je nekdo več kot 24 ali 48 ur v nekem prostoru, ga ne moreš preprosto deložirat. Novinarje so obvestili takoj ob zasedbi. Obveščanje je takrat potekalo bolj z osebnimi obiski, saj ni bilo mobitelov in interneta. Dva dni po zasedbi je prišel na obisk predstavnik občine Verlič, ki je nekako pomirjevalno povedal, da naj ostanejo, samo naj se ne širijo še v ostale prostore Pekarne.

V upravni stavbi so živeli kar nekaj mesecev. Vmes so hodili domov na obiske, WC so koristili v Magdalenskem parku.
Začeli so tudi s programom Poletje 1994 - koncerti, razstave,... “Alter” scena je v tistem času sicer zahajala v MKC in Štuk, medtem ko se je programov v Pekarni udeleževalo vedno več ljudi.
Večje dogodke so izvajali v vojaški jedilnici, ki je bila največji prostor (pritličje, kjer je kasneje imel prostore Zel). Na prvem koncertu so nastopili Black Drek z obiskom okoli 30 ljudi. Ozvočenja ni bilo.

PUNKER HANS

OSTALI PROSTORI

Kmalu po zasedbi se je za urejanje (neoziraje se na nasvete občine) MC-ja odločil Ploj, ki je delal na Maršu, pridružil se mu je še Virtnik.
Wenzel in Kovačič sta za zasedbo zvedela iz časopisa in se odzvala na poziv in zasedla Hiško.

Organizacija je bila takrat precej dobro zastavljena. Imeli so redne sestanke in izvoljenega koordinatorja. Najprej je bil to Janez, potem pa še Sandi, Čiko, Sašo, Mira, Janez in na koncu Wenzel.

Prvi javni prostori so bili v upravni stavbi. Bilo je nekaj zasebnih prostorov, kuhinja, Bulin metal klub, balkan kafe, Pirate klub. Prireditve so se odvajale tudi v Parku. Imeli so tudi TV sobo, kjer so na foteljih gledali nogomet, poročila. Bila je okno v svet.
Klet upravne stavbe je bila že takrat že neuporabna, saj jo je najedala vlaga in plesen, včasih pa je menda služila kot strelišče za zračne pištole.
Na začetku je bilo v Pekarni okoli 20 stanovalcev, ki jim bivanje ni bilo eksistenčnega značaja, vendar so tam vztrajali zaradi same zasedbe. Kasneje je se populacija živečih v Pekarni zmanjšala na samo nekaj, kar dandanes preseneča naključne mariborske alter-turiste iz tujih squatov, saj je praksa, da se squati naselijo s kreativnimi ljudmi.

MC je začel funkcionirati že nekaj mesecev po zasedbi, na začetku je zgledal kot labirint, saj je bilo v njem ogromno predelnih sten, ki so se kasneje porušile. Gustaf je bila velika dvorana, na sredini pregrajena ob podpori dveh velikih stebrov. Na začetku je bil manjši klub v pisarni, kjer je danes backstage in vadbeni prostor, vmes pa so se lotili urejanja dvorane. Do materialov za obnovo so prišli predvsem z donacijami. Prvi donator je npr. bila Zveza borcev z barvami, elektro materialom. Simpatizirali so z dejavnostjo Pekarne, vse do danes. Obnova Gustafa je trajala do oktobra 1994 in prvi dogodek istega meseca je bil Hasta la Victoria Siempre 2. Oder je bil ob strani, ne tako kot danes. Hiška se je tudi kmalu uredila in je veljala za najbolj domiselno urejen prostor. Skate hala (Hladilnica) je bil tako velik prostor, da je bil prevelik zalogaj, da bi se ga kdo lotil in so se leta 1996 skejterji sami domislili, da jo uredijo z rampami. Na začetku so bili organizirani, kasneje je navdušenje minilo. V tej dvorani so se kasneje začeli odvijati večji rave partiji, ki so jih na začetku organizirali Avstrijci in Hrvati, kasneje tudi v slovenski organizaciji. Teater za voglom sta odlično uredila Bruno in Zvonko, ustanovili so tudi gledališko skupino (menda ji je bilo ime Češnjev cvet), vendar lastna produkcija ni ugledala luči dneva. Nekaj programov pa je tam izvajala PMM (jam sessioni, predstave, monokomedije, koncerti).
V tistem času so bili Plenumi uporabnikov vrhovni organ anarhične ureditve Pekarne. Čiko se je spomnil primera, ko je Ploj po Pekarni za nasilnežem norel z motorko . Skupnost mu je izrekla opomin, ki ga je sprejel kot resno svarilo.
V poznih 90ih so se v Pekarni odvijali tudi večji dogodki - Levi’s rolls tour in snowboard show, ki se je kasneje premaknil pod Pohorje. Kup snega so navozili v sredino Pekarne, kjer so naredili odskočno rampo.
Največji problem pri zasedbi squata ni bila samo elektrika in voda, temveč problematični obiskovalci, ki so v Pekarno začeli prihajati samo zaradi provociranja sicer mirnih rednih obiskovalcev. Takrat je v mestu bilo več organiziranih band, katerih se je Pekarna morala ubranit z lastno organizacijo varnostne službe.
Osebe, ki so zasedle Pekarno, še vedno občasno pridejo na obisk in niso hladne do dogajanja v Pekarni. Večina jih je sicer uspešnih na svojih področjih (mag. atomske fizike, funkcionar na sodišču, arhitekt,...).
Še eden od pomembnih prostorov v Pekarni je bil fast food JACKQUES, ki ga je vodil underground gostinec Raca, saj se je ves čas svojega dela gibal v tej sceni - Plac, Novinarski, MKC, Pekarna. Pripeljal si je odslužen kontejner (menda je nekega turškega kamionarja zadela kap in je kontejner s prikolico 20 let ostal na polju). Raca je bil znamenitost Maribora in Pekarne, kot persona, znamenitost pa so bili tudi njegovi hamburgerji in pasulj.

V Lubadarju je bila pred časom tudi Čajnica Lubadar, ki se je navezovala na kasnejšo Bukvarno. Vodil jo je Janez, ponujala je čaje in šnopsek.

Na južni strani Lubadarja je nekaj časa bil tudi Twin Peaks, ki ga je vodil Gogo. Vrtela se je hadcore techno glasba, prostor pa je precej spominjal na amsterdamske coffee shope.

Kot zanimivost: ena izmed sob v upravni stavbi je bila sprva Center za kreganje, pod okriljem Punta. Imela je tudi uradne ure. V njej si se lahko skregal z upraviteljem in nemalokrat, so se kregali samo zaradi tega, ker jim ni bilo do kreganja.

Kasneje so v Upravno stavbo začeli prihajati neznani zunanji ljudje, ki so na začetku obljubljali zanimive vsebine, dejansko pa so začeli izvajati dejavnosti, ki se jih je Pekarna sramovala. A orodja za odstranitev le-teh ni bilo. Npr. en prostor je postal popolnoma komercialen kafič, kjer so stregle punce zgoraj brez. Teh so se skozi čas komaj rešili, saj so jih vodili nasilneži.

Znamenitost v Pekarni je tudi znak/skuptura na Gustafu, ki je nastal ob obisku avstrijskih umetnikov v Mariboru, predvsem v Pekarni. Zadevo je organizirala Vanessa Zwachter, zajemala pa je več dejavnosti v Pekarni. Znak sestavlja puščica usmerjena v kanal za popravilo avtomobilov. To je bil prvi spomenik pri nas po nastanku Slovenije. PMM je namesto plamenov dodala klasje v znak spomina na ex-Jugoslavijo.