1917

Palestinski Arabci predstavljajo večino prebivalstva Palestine, ki je tedaj del Osmanskega cesarstva. Velika Britanija z Balfourjevo deklaracijo podpre ustanovitev judovske države v Palestini, Osmanom pa napove vojno.

1920 – 1922

Po porazu Osmanov in koncu 1. svetovne vojne dobi Velika Britanija mandat za vodenje Palestine in današnje Jordanije. Slednja je izvzeta iz bodoče judovske države in dobi delno avtonomijo, Palestina pa pride pod britansko upravo, ki bo trajala naslednji dve desetletji.

1923 – 1947

Palestinci se uprejo kolonialni upravi in vse bolj množičnemu priseljevanju Judov. Britanci zaradi konfliktov med skupinama priseljevanja omejijo s kvotami in upor zadušijo. Mednarodna podpora ustanovitvi judovske države se medtem v času 2. svetovne vojne in holokavsta poveča.

1947

Velika Britanija napove konec mandata. Generalna skupščina ZN sprejme načrt o delitvi Palestine na dve državi, judovsko in arabsko, ter mednarodni Jeruzalem z okolico pod nadzorom ZN.

Palestinci delitvi nasprotujejo. Takoj po sprejetju resolucije izbruhne vojna, ki pomeni začetek številnih množičnih pregonov in pokolov Palestincev.

1948

14. maja 1948 se tudi uradno konča britanski mandat. Vodstvo Judov v Palestini razglasi ustanovitev Izraela, ki do konca vojne leta 1949 zajema 78% ozemlja mandatne Palestine – vključno z več kot polovico ozemlja, ki bi po neuresničenem načrtu ZN pripadlo palestinski državi. 

Gazo zasede Egipt, Zahodni breg z Vzhodnim Jeruzalemom pa sedaj neodvisna Jordanija.

1947 – 1949

Med vojno je ubitih več kot 15.000 Palestincev, pregnanih in razseljenih pa več kot 750.000. Izraelske sile načrtno uničijo tudi več kot 400 palestinskih naselij, več tisoč krajevnih in zemljepisnih imen zamenjajo hebrejska. 

Dogodek nosi ime nakba (arabsko “nesreča, katastrofa”) in predstavlja enega vidnejših primerov etničnega čiščenja Palestincev. Izraz nakba se bolj splošno uporablja tudi za sistematično nasilje, ki ga Izrael izvaja nad Palestinci vse do danes, vključno z zatiranjem palestinske identitete, kulture ter političnih in človekovih pravic Palestincev na okupiranih območjih.

1967

Izrael zasede Gazo in Zahodni breg, kot tudi Sinaj v Egiptu in Golansko višavje v Siriji; s tem si ozemlje poveča za 70.000 km². Pregnanih je 300.000 Palestincev.

S Sinaja se Izrael umakne leta 1982, Golansko višavje – tako kot Gaza in Zahodni breg – pa ostaja pod okupacijo.

1967 – danes

Palestinci živijo pod izraelsko okupacijo v Gazi in na Zahodnem bregu, edinih preostalih palestinskih ozemljih. Podvrženi so sistemskemu nasilju s strani izraelskih oblasti, ki poleg številnih drugih kršitev človekovih pravic zajema politiko segregacije, ki spominja na aparthajd. 

Zahodni breg je po sporazumih iz Osla iz 90. let razdeljen na tri območja: območje A s palestinsko avtonomijo, območje B z delno palestinsko avtonomijo in območje C pod izraelskim nadzorom; Vzhodni Jeruzalem je priključen Izraelu. V praksi je gibanje Palestincev oteženo zaradi vojaških nadzornih točk in ločitvenega zidu, ki poteka skozi že tako ali tako razdrobljene in izginjajoče palestinske skupnosti. Izrael na Zahodnem bregu gradi tudi nezakonite naselbine, katerih prebivalci redno ustrahujejo in trpinčijo lokalne Palestince. 

Kljub uradnemu umiku izraelskih sil leta 2005 se okupacija Gaze od leta 2007 medtem nadaljuje v obliki blokade, s katero Izrael nadzoruje 2,3 milijona ljudi, vključno z oskrbo z vodo, hrano in elektriko. Prav tako je od leta 2008 izvedel več vojaških operacij, ki so dodatno poslabšale begunsko krizo ter življenjske razmere. 

Po napadu Hamasa oktobra 2023 je Izrael odredil popolno blokado Gaze in pričel z novo vojaško operacijo, ki stopnjuje obstoječe nasilje nad Palestinci: samo od oktobra do danes je bilo ubitih več kot 36.000 ljudi, več kot 10.000 je pogrešanih, zaradi izraelskih napadov je notranje razseljene 80% populacije Gaze. Stopnjuje se tudi nasilje na Zahodnem bregu.