Nekega dne sem ugotovil, da sem sočasno z zmanjševanjem prihodkov začel na spletu preživljati vedno več časa, saj sem tam iskal potrditev. Ugotovil sem, da preživljanje časa na spletu z namenom pridobivanja »lajkov« predstavlja neuspešen poskus zapolnitve praznine v mojem življenju. 
V času, ko je prišlo do razkritja, da je Facebook v preteklosti prodajal zasebne podatke uporabnikov tretjim osebam, se je zgodilo, da je prvič v zgodovini več uporabnikov zapustilo Facebook, kot pa se mu pridružilo. To dejstvo se mi je zdelo zelo zabavno, saj sem se sam odpovedal Facebooku že pred letom dni. Sam nisem zapustil Facebooka zato, ker bi Mark Zuckerberg uporabljal moje osebne podatke, saj me to ni niti najmanj presenetilo. Kako bi sicer bilo možno, da bi Facebook postal družba, vredna 500 milijard dolarjev? Sam sem Facebook zapustil iz popolnoma osebnih razlogov.
Postal sem zasvojen. O sebi sem si rad mislil kot o uspešnem humorističnem kolumnistu in da bi zaslužil dovolj za preživetje, sem prodajal svoje delo različnim revijam. Potem pa so urednike, s katerimi sem sodeloval, začeli menjavati z mlajšimi. Ti novi uredniki so imeli svoje najljubše avtorje, ki so objavljali na spletnih straneh z izjemno trendovskimi, če ne nesmiselnimi imeni, kot so Boing Boing, Gizmodo, TorrentFreak. Takrat sem začel prejemati veliko več zavrnitev člankov kot pa odobritev. Čez nekaj časa več nisem dobival niti zavrnitvenih odgovorov.
Ampak to me ni spodkopalo. Namreč ko sem vsak dan zagnal računalnik in med pošto nisem zaznal interesentov za moje članke, sem šel na Facebook in se počutil boljše. Med 10 milijardami ali koliko uporabniki Facebooka se je namreč vedno našlo nekaj tistih, ki so se spominjali mojega pisanja – ljudje, na katere sem lahko računal, da so »lajkali« nostalgične objave o The Monkees in Monty Python. To so bili prijazni ljudje, ki jih je skrbelo, kaj se dogaja z mainstream mediji in pop kulturo kot je bila nekoč. Včasih se je z mojimi objavami poistovetilo več kot 300 ljudi. To je za mene predstavljalo potrditev: Še vedno sem uspešen pisatelj.

VČASIH SE JE Z MOJIMI OBJAVAMI POISTOVETILO TUDI 300 LJUDI. TO JE ZAME PREDSTAVLJALO POTRDITEV: ŠE VEDNO SEM
USPEŠEN PISATELJ

Moje občinstvo je bilo tam. Lahko sem videl njihove »lajke«, »srčke« in »smejkote«. Ampak v resnici so bili to ljudje, ki so brali, kar sem napisal samo zato, ker sem bil na vrhu njihovih novičk. In za to mi niso rabili plačati niti centa. Nezavedno sem postal polnopravni član prodajne ekipe Facebooka, kateremu sem pomagal prodati oglasni prostor z mojo vsebino, v zameno pa nisem dobil nič.
Ampak tega nisem opazil, ker so razvijalci Facebooka dobro plačani z namenom, da bi čim bolj povečali njegovo zasvojljivo naravo. Socialno omrežje je premišljeno zasnovano tako, da drži uporabnike prikovane na zaslon tako dolgo kot je mogoče s psihološkega vidika - in dlje – da vsakemu uporabniku čim bolj prilagodi vsebino, da ostanemo čim bolj v stiku z dogodki in ljudmi, o katerih želimo vedeti več. Facebook lahko predstavlja vse, kar menimo, da nam manjka v lastnem življenju. 
Za konzervativce  Rosetta Stone predstavlja poskus liberalnih izkrivljanj resnice, za liberalce pa predstavlja čaščenje konzervativnih izkrivljanj. Prodajalce zavarovanj zabava, ko so ljudje navdušeni nad njihovimi prodajnimi policami.  
Bil sem v mehurčku kot mnogi drugi. Potem sem nekega dne bil na plaži s svojo 6-letno hčerko in namesto, da bi gledal njo, sem strmel v moj telefon. Bral sem članek o Donaldu Trumpu, ki ga je napisal gospod, ki sem ga spoznal na počitnicah leta 2008. In sem zamudil njeno prvo stojo. Realnost, kako zapravljam svoj čas, me je treščila kot strela z jasnega. Bil sem osvobojen. 
No, ne še. Še vedno sem imel pred seboj odvajanje. Reči adijo Facebooku ni enostavno.
Ko sem oznanil, da bom zapustil Facebook, sem bil presenečen, koliko Facebook prijateljev me je prosilo, naj ga ne zapustim. Med njimi je bilo mnogo takšnih, za katere še prej nisem slišal. Nekateri med mojimi Facebook prijatelji so predstavljali znana imena, ker sem spoštoval njihovo delo, ampak nisem imel pojma, da so kadarkoli prej opazili moje objave, dokler mi niso povedali, koliko jim pomenijo.

Mnogi med njimi so bili podobno zasvojeni z izkušnjo Facebooka in niso želeli izgubiti somišljenika. Eden gospod me je po moji najavi o zapustitvi Facebooka vprašal: »Ampak kaj pa vrednost mreženja?« Mreženje je ena izmed Facebookih zelo močnih vab. 
Ampak v resnici se ni v desetletju moje prisotnosti na Facebooku zgodilo nič presenetljivo dobrega. Ni me vodilo do resnične službe, pogodbe za knjigo ali celo samostojne pogodbe. Zdelo se je, kot da bi šlo za neke vrste nedosegljiv jackpot. Največja nagrada za moje objave je predstavljala tona neuporabnih »U da man«.
Za nekatere »prijatelje« je moja objava o zapustitvi Facebooka pomenila, kot da bi objavil samomorilno sporočilo in se nagibal iz okna visoko nad tlemi. Sam pa sem si to predstavljal tako, da sem bil do sedaj zasvojen z drogo, sedaj pa so me njihovi glasovi skušali prepričati, da bi bila slaba ideja prenehati s tem. 

NEZAVEDNO SEM POSTAL ČLAN PRODAJNE EKIPE FACEBOOKA, KATEREMU SEM POMAGAL PRODATI OGLASNI PROSTOR Z MOJO
VSEBINO V ZAMENO PA NISEM DOBIL NIČ.

Ampak sem skočil. Deaktiviral sem svoj račun in izbrisal mobilno aplikacijo. Čas ne bi mogel biti boljši, saj sem imel za tisti vikend že prej v načrtu, da bom obiskal kočo v gozdu brez mobilnega omrežja, katere lastnik je bil moj prijatelj, ki ni bil nikoli na Facebooku. Ko sem mu opisoval separacijsko anksioznost, me je vprašal »Zakaj potrebuješ potrdilo, da si srečen? Zakaj je tako pomembno za tvojo identiteto, da tujci berejo tvoje besede in se smejijo? Ali ni bolj pomembno, da si prisoten oče kot popularen pisec?«
Prvih 24 ur abstinence je vedno najhujših. Kadarkoli se je zgodilo nekaj smešnega, sem umiral od želje, da bi to delil. Ampak nisem imel signala. Tudi če ne bi deaktiviral Facebooka, nisem imel možnosti, da bi dostopal do interneta. In v nadaljevanju vikenda se je abstinenca od Facebooka nadaljevala v rehabilitacijo, ko smo igrali kitaro, pili brezalkoholno pivo in gledali družinske filme v krogu družine.
Teden dni kasneje sem neuporabo Facebooka dojemal kot nekaj normalnega, tako kot sem do takrat kot normalno zaznaval uporabo Facebooka. Dva tedna kasneje sem začel zaznavati veliko izboljšanje v mojem življenju. 
Namesto, da bi sledil, kaj je za zajtrk jedel moj bivši cimer, sem pospremil mojo hči v šolo brez da bi kadarkoli preveril moj telefon. Namesto, da bi se navduševal nad tem, kaj počne psička od bivšega sodelavca, sem občudoval kako čudovito izgleda moja žena v resničnem življenju. 

ZAKAJ POTREBUJEŠ POTRDILO, DA SI SREČEN? ZAKAJ JE TAKO POMEMBNO ZA TVOJO IDENTITETO, DA TUJCI BEREJO TVOJE BESEDE IN SE SMEJIJO? ALI NI BOLJ POMEMBNO, DA SI PRISOTEN OČE KOT JE POPULAREN PISEC?

Vsake toliko sem dobil sporočilo ali e-mail s strani znancev, ki so ravno opazili mojo odsotnost s Facebooka. Dobil sem tudi sporočilo, v katerem me je posameznik spraševal »kako lahko navežem stik s teboj?«, brez da bi zaznal, da ga je ravnokar navezal. (Eden je poslal sporočilo moji ženi, ker je bil zaskrbljen, da sem umrl.)
Ko sem zapustil Facebook, je prijatelj iz otroštva ustvaril skupino z imenom: »Tako in tako nismo nikoli imeli radi Voreya (tj. avtorja tega pisca)«, kamor je dodal tudi mojo ženo, da se je prepričal, da sem za skupino izvedel tudi jaz. 
Moj najljubši post v skupini je bil: »Si lahko predstavljate, kako ta skupina boža njegov ego?« 

To je bilo dejansko res. In tudi to je delni razlog, zakaj čas raje preživljam v resničnem življenju kot na Facebooku. 

-----------
V času pisanja tega članka je avtor dobil redno službo, ki zahteva njegovo prisotnost na Facebooku. Avtor na tem mestu prisega, da ob uporabi Facebooka ne bo preživel več kot eno uro in da bo to strogo s poslovnim namenom.