„JAZ“ KOT SKRBNO NADZOROVANA BLAGOVNA ZNAMKA
Velika večina ljudi v sodobni družbi je zgrožena nad konceptom Velikega brata oz. Big Brotherja (v mislih imam koncept stalne kontrole in vseobsegajoče oblasti, kot si je to v delu 1984 zamislil George Orwell), kljub temu pa v določenih niansah kontradiktorno, ta ista večina prostovoljno, vestno in predano vsakodnevno uporablja Facebook in ostala socialna omrežja. In zakaj je to nekoliko ironično?
Ideja o nenehnem nadzoru ljudi seveda predhaja sodobno tehnologijo in splet. Najbrž ste že slišali za panoptik – stavbo namenjeno nadzorovanju zapornikov in ostalih institucionaliziranih oseb, kot jo je v 18. stoletju opisal Jeremy Bentham. Panoptik je jedro v stavbi, oko stavbe, ki omogoča neprestano nadzorovanje. Zaporniki ne morejo vedeti, kdaj so opazovani, saj ne vidijo nadzornikov, ki so postavljeni v priviligirano centralno pozicijjo, ki omogoča enostaven pregled nad vsemi okoliškimi prostori in dogajanji. Nadzor ne opravljajo nujno nadzorniki pač pa ga lahko opravlja kdor koli tudi obiskovalci panoptika, ki imajo dostop do centralne, opazovalne stavbe oz. očesa. Zaporniki so tako ves čas v negotovosti in kot je predvideval Bentham, je to ključen instrument vzdrževanja discipline, saj se obnašajo, kot da jih oko zmeraj gleda. Potemtakem nadzornika, ki bi dejansko kontroliral dogajanje,ne potrebujemo več – dobimo institucijo, ki nadzira samo sebe, oblast, ki deluje brez oblasti. O tem je pisal tudi Foucault, v svojem delu Nadzorovanje in kaznovanje.
Kot so ugotovili že mnogi antropologi pred menoj, se analogija s Facebookom ponuja kot na dlani. Uporabnik Facebooka je nehehno viden vsem svojim prijateljem, ki ga ves čas opazujejo. Uporabnik (zavoljo lažje berljivosti mu dajmo ime Samo), torej Samo, se opazovanja zaveda in se ob tem niti ne počuti nelagodno. Še več, Samu je po godu, če ima veliko všečkov, če ve, da drugi berejo in komentirajo njegove statuse. Facebook seveda nima uradnih paznikov in zapornikov. Če zanemarimo določene pravila uporabe, pravzaprav ni predpisanih pravil obnašanja, pač pa smo uporabniki sami pazniki in zaporniki hkrati. S tem, ko opazujemo drug drugega, se implicitno ocenjujemo. Ko delimo fotografije, se vdajamo množici. Množica konzumira našo vsebino in jo, če je sprejemljiva deli naprej. Masa tako počasti identitete, ki jih ustvarjamo z deljenjem in razdajanjem. Deliti na spletu, zato pomeni samoustvarjanje in samopotrditev. Impulz delitve sebe in svoje vsebine ter sporočilnosti najbrž izvira iz želje po izražanju moči in informiranju drugih in skupnosti. Karkoli že počnemo, vse na Facebooku je izraz lastnih prepričanj in mnenj, ki jih konstantno potrjujemo s kliki na “Všeč mi je”, “Delim” ipd. Pogovarjamo se z množico, ki smo jo ustvarili po lastnem okusu, nazaj pa zahtevamo to isto potrditev.To vsekakor zadovoljuje globoko psihološko potrebo po priznanju in sprejetju. Zdi pa se, da je ta potreba v sodobnem času nekoliko eskalirala. Zakaj je temu tako bi morda bolje razložil kak socialen psiholog, nekaj pa je gotovo na tem, da ljudje v neučinkovitih in izkoriščevalskih sistemih, vse bolj izgubljajo varnost in pripadnost, vse manj je kontrole nad lastnim življenjem.
Facebook kot oblika osebnega znamčenja oz. ustvarjanja sebe nedvomno nudi obliko potrditve in kontrole. Osebno znamčenje in njegove strategije so lahko zelo različne od Sama do Jurija, predstavljajo pa novo obliko družbene discipline, ki jo lahko primerjamo s panoptikom. Ne samo, da se Samo samoregulira pri tem, kaj objavlja in o kateri kul ali razgledani stvari poda mnenje preko statusa, pač pa njegova samoregulacija sega celo v offline življenje, ko je denimo v kinu s prijatelji hiper-pozoren na to kako bo izpadel na fotografijah, ki bodo morda deljene na Facebooku. V skrajnem primeru je pozoren tudi na to kaj reče, saj ga njegov prijatelj ob kaki res pikri, lahko tudi citira.
Tako oseben dostop do informacij širše ali ožje skupine je nov fenomen. Nikoli prej v zgodovini človeštva ni bilo mogoče nad znanci in neznanci izvajati tako dobrega monitoringa. Samo celo ve, kaj je danes za zajtrk jedla Marija, četudi se z njo ni pogovarjal že tri leta. Svoje prijatelje iz osnovne šole pozna bolje, kot jih je poznal v času, ko so vsak dan hodili skupaj sedeli v klopeh. Takrat ni vedel, kakšno je zdravstveno stanje Antonijine mačke, kam na dopust zahajajo Novakovi in koga pozna Ana preko Matije. Zanimivo je, da kljub vsemu sodbe ostanejo večinoma neizrečene – sodi se pretežno samemu sebi z lastno regulacijo.Ljudje večinoma oblikujejo sebe v skladu s tem, kar menijo, da se od njih pričakuje, četudi ne vedo kdo in kdaj dejansko gleda njihov profil. To je tudi ultimativna teza, ki jo je postavil Foucault v zvezi z normalizacijo. Gre za dinamiko med tem, kaj bi se naj zgodilo (nazdor, monitoring in kontrola) in med tem kaj se dejansko dogaja (reakcije na te mehanizme). Fokus pa kljub množici“prijateljev“ in neslutenih razsežnostih „vohunjenja“ ostaja na samem sebi. Večina sporočanja na teh omrežjih se tiče posameznika, torej je po naravi narcistično. Že sama struktura strani je taka, da začnemo pri sebi – svoji stran, omrežje, katerega center smo mi, pa se nato širi od nas po poznanstvih navzven. Samo hote ali nehote ustvarja lastno znamko sebe. Samo je monodrama za gledalce, ki so bolj ali manj izbrani tako, da bodo ploskali. Kljub vsemu pa je domet te znamke (na srečo) omejen. Nekaj je znamka, ki jo gradi Samo s skrbno izbranimi fotografijam ter odstranjevanjem tagov – s tem kar sam sporoča o sebi, (na srečo) nekaj povsem drugega pa je njegov sloves – na katerega ima manj vpliva, saj gre za konstistentna dejanja, zanesljivost in integriteto v življenju izzven Facebooka. In slovesa si Samo ne more skreirati popolnoma v lastni režiji. Žal pa se zdi, da integriteta postaja vse manj pomembna, kar se izraža v porastu popularnosti resničnostnih šovov, javnem blatenju med politiki in neodgovornem ravnanju ljudi na vplivnih položajih. In če bi več Samov imelo enotnost pri vedenju, razmišljanju in zapisani besedi – če bi torej imeli neomajno integriteto, bi pehanja za popolnim Facebook profilom bilo morda manj.
