VEČKRAT SEM SE VPRAŠAL, KAKO BI GLUHEMU OPISAL GLASBO. MUR DU SON NAREDIJO PRAV TO.

Ko sem že mislil, da smo MC IndiJanez pionirji na področju sodelovanja slišečih in gluhih skozi program Posluh!, smo lahko skozi različne kanale zvedeli, da se bo v Mariboru zgodil projekt “Heartbeat hears the beat”, platforma katere glavni cilj je ustvariti trajno mednarodno umetniško in kulturno podlago, ki bo spodbujala in negovala udejstvovanje gluhih in naglušnih posameznikov ter skupin in hkrati vplivati na izboljšanje kulturnih in družbenih politik gluhih in naglušnih.
    Evo, pa smo že dvojni v Mariboru, ki se trudimo izboljšati komunikacijo med slišečimi in gluhimi in ni vrag, da nam ne bo uspelo.
 V soboto pred Martinovim, 10.11.2012 sem se oglasil v dvorani Gustaf v Pekarni, kjer se je imel zgoditi za mene (slišečega) prav poseben dogodek - koncert francoske glasbene skupine, ki jo sestavljajo gluhi člani - MUR DU SON (Zvočni zid).
    Če bi ne vedel, za kaj gre in bi na hitro opisal dogodek, bi zvenelo nekako takole: Koncert se je začel okoli pol enajstih, kar je pol ure zamude in za Gustaf verjetno svojevrsten rekord točnosti. Glasbeniki na oder niso prišli nič pompozno. Od članov benda je izstopal frontman, ki je odet v etno stilu in s kodžak frizuro obetal še enega izmed afro-etno-tam-tam večerov, ki se dogajajo okoli. Še preden so začeli, preseneti tip s tem, da nič ne pove oz. da mikrofona sploh nima. Komunicirati prične s kretnjami rok in izrazito mimiko in kmalu skapiraš, da se izraža v znakovnem jeziku, z uglajenimi in ritmičnimi kretnjami, ki najavijo prvi komad. Iz zvočnika se sliši tudi naslov komada v nekaj jezikih in fantje udarijo. Kar je sledilo, nikakor ne bi mogli poimenovati glasbeni presežek, je pa presežek v vseh drugih pogledih.
   Glasba MUR DU SON je izrazito ritmična, saj je sekcija sestavljena iz treh tolkal plus bas kitare. Klasični bobni, dvojne konge, džembe in ena zadeva, za katero ne vem imena, je pa kot polovica velike posušene buče obrnjene z obodom navzdol. Skratka sami instrumenti, ki dajejo močan ritem in omogočajo, da jih gluhi tudi začutijo. Z ne preveč zahtevnimi kompozicijami melodije prehajajo od afro etna do modernega transa.
   Če ste do sedaj dobili vtis, da je bilo mega tečno, pa še argumenti o posebnosti tega dogodka.
    Čeprav zaradi nepoznavanja znakovnega jezika nisem imel pojma, o čem teče beseda ali znaki frontmana, pa ima tip tako močno in izrazito mimiko, da te v določenih trenutkih kar zaboli. Filing pesmi zlahka dojameš, še bolj pa mi je postalo jasno, da so v štimungo padli večinski gluhi obiskovalci koncerta. Bilo jih je več kot 100, iz različnih držav Balkana in Slovenije. Tako rekoč so mu jedli iz rok in kot mesija jim je posredoval svoje kretnje. Po vsakem komadu je sledil “bučen” aplavz, ki pravzaprav ni bučen, ampak smo kmalu vsi nagrajevali slišano in začuteno z aplavzom v znakovnem jeziku, ki je titranje z rokami, dvignjenimi v zrak. Nadgradnja tega pa je bil še en komad, ko je publika morala sinhronizirano slediti frontmanu v znakovnem jeziku, gibi pa so bili tako usklajeni, da je delovalo kot ples množice v kakšnem futurističnem filmu.
   Večkrat sem se vprašal, kako bi gluhemu opisal glasbo...In Mur du Son naredijo prav to. Neverjetno, a je v znakovnem jeziku, ki smo ga lahko videli, dejansko ujet občutek, ki smo ga imeli slišeči. Slišeči in gluhi smo bili enaki, čemur je v svojem bistvu dogodek bil tudi namenjen. Če Mur Du Son pridejo še kdaj k nam, bom poskusil še enkrat in del koncerta začutit z zaščitnimi slušalkami na glavi.

Izjemna priložnost za spoznavanje sveta gluhih in izjemna glasbena in čustvena pustolovščina.
Glasbeniki so zaradi tehničnih težav nastopili tako rekoč brez monitoringa in so med seboj komunicirali le vizualno, kar je zagotovo pokvarilo glasbeno kvaliteto nastopa.