Glede na to, da se cifra na koledaru počasi menjava pa prazniki pa počitnice pa take fore, danes ne bo nobene nove lekcije.
Vseeno pa je treba ponovit lekcijo iz prejšnje številke, da pač toto težko prigarano znanje ne bo šlo v nič. Te pa gremo...

Na naš hof je rad hodo en pubec, ki smo ga klicali Šerif. Sploh se ne spomnim, kak mu je blo prav ime. Bil je ene 2-3 lete starejši od večine tam. Dostkrat nam je znal fajn na živce it, ker je ponavadi kuj nekaj južnal v tri krasne pa nikak ni znal nehat. Včasih iz njegovih žnabl celi dan nismo čuli enega pametnega stavka. Pa še razvajen je bil ful, ker so bli doma puni keša. Njegov foter je slovel kot eden najboljših edlpucarjev na področju bivše Juge in je ful služo na ta račun, čeprav je najprej začel kot ajznponar, pa se je kr hitro preusmero v “edlpuc biznis”. Ampak Šerif je znal bit tud ful drugačen. Enkrat se spomnim, ko so na naš hof prišli neki intiharji kuj nekaj gušit. Pa pograbi Šerif neko barunglo pa se postavi pred njih. Najprej ga tumasto gledajo. Pol pa zamahne proti njim, oni pa začnejo letet kak so dugi pa širki.
Te pa je enega spigalo na enem robniku pa ga Šerif pograbi za gurgl in prisežem, da je tip mel v trenutku rjave untrce od straha. Celi luft je zagiftal v polmeru vsaj dvajstih metrov. Men se zdi, da mu je celo nekaj rjavega po nogi priteklo, v vsakem primeru pa je bil vsran ko čunek, ker še je malo prej ležo v blatu. Pol mu je te nekak le ratalo pobegnit. Za tringelt pa je Šerif še en kaluser za njim zalučo. Še dobro da ga ni trofo, ker je pod nekim čudnim vinklom fukno. Men se zdi, da smo ga tisti dan začeli Šerif klicat, ker je naredo red na hofu. Kakorkoli nam je znal na jetra it, pa je bil tud ful
prijazn. Vedno je mel neke cukre v rugzaku pa nam jih je raztalal. Tisti dan nas je pol še k sebi domu povabo, ker so novo pingpong mizo kupli.
Pa smo sli še po Bucota, to je oni dodl par številk Indijaneza nazaj. Pred Bucotovo bajto je stal njegov foter z montirajzlom v roki - zgleda da je neke gume menjavo al kaj. V glavnem, Buco nas je že od daleč vido in se začel dret dol pri okni. Mi: “Prideš pingpong špilat?!”. Buco: “Ja valda! Samo šiltkapo si vzamem iz nahkesla!”. Pol se pa Bucotova mati zadere v ozadju: “Nikam neoš šau, dokler nea orbezla do konca poješ!!”. Mi v smehu:” Ja nič, te pa prii za nami!”
Šerif se doma spomni,da niso še mrežice kupli, tak da smo si jo iz popndekla vun vrezali. Bucota smo mogli še ene pol ure čakat in prva stvar ko pride, vpraša:
“Čuj, ki mate hajzl tu?”...in spet smo zgubli še deset minut. Pol pa Šerif: “Tak pubeci, zaj bote pa dobli en šnelkurz iz laufarce!” Takrat še ni vedo,da sn jaz eno leto pingpong treniro in sn ga pol tak scat pelo, da mu ni blo nič jasno. Buco pa seveda, taki kot je bil, takoj v smeh in norca delat iz Šerifa, ovi pa sevea vedno bolj nervozn.  Pol se še Šerif pohvali, da si je nove Yasa teniske kupo in da je prejšnji dan okoli blokov laufo. “Veš kak letijo! Veš kak letijo! “, je rekel (kao da je ful hiter z njimi). Buco še bolj v smeh! Te pa se Šerif dokončno razpizdi in brcne Bucota v rit, s svojimi NOVIMI Yasa teniskami... in mu pade podplat vstran. Buco se je
začel tak smejat, da je od sile skoro pol lopara pojedo... in čez pet sekund mu je prletel faracajg v glavo...od Šerifa valda! Mi smo se kotali od smeha... Buco
pa po začetnem šoku tudi...
Fajn dan je bil.