Marko je bil kot 15-16 letnik član Mirovnega gibanja in Gorazd Zupan ga je potegnil v ZSMS (Zveza socialistične mladine Slovenije). Tam se je spoznal s Sandijem in kasneje preko njega s Čikom. Takrat je bila njihova pozornost osredotočena na civilno služenje vojaškega roka, saj je še vedno veljala obveznost služenja v JLA (Jugoslovanski ljudski armadi). 

Po tem je Marko šel v vojsko in študirat v Ljubljano, vendar je v glavi ostala neka hipijevska ideja, da bi enkrat lahko zasedli vojašnico. S prijatelji je organiziral enega največjih shodov ob napadu ZDA na Libijo na Trgu svobode v Mariboru. Zbralo se je okoli 1000 ljudi, ki so jih zagotovili tudi z mobilizacijo dijakov in klicanjem ravnateljev na srednje šole. Ideja o zasedbi vojašnice pa je še zmeraj plavala v oblakih, brez realne osnove, vse dokler nista približno 1992. leta Marka poklicala Čiko in Sandi, ki sta imela idejo, da bi ustanovili mrežo po vzoru Mreže za Metelkovo. Ko sta mu pojasnila še, da imata idejo za zasedbo konkretnega vojaškega objekta, sta v njem zbudila staro željo in je bil seveda takoj za.

DRUŠTVO PRIJATELJEV DELFINOV

Društvo prijateljev delfinov in Gustav sta bili dve organizaciji, katerih člani so tvorili prve skvoterske linije. V društvu je bil Marko predsednik nadzornega sveta, vanj pa je vstopil na pobudo Sandija in Čika. Že takrat je, kot zagrizen računalničar, uspel vzpostaviti BBS (Board Bulletin System, predhodnik sedanjih spletnih strani in Interneta), ki je tekel preko modema in so zaradi tega nemalokrat bili deležni nejevolje soseda s katerim so si delili telefon (takrat imenovan “dvojček”), saj so precej časa zasedali telefonsko linijo. Že takrat so uspeli tudi pridobiti za tiste čase precej velika razpisna sredstva od REC-a, npr. 2000 USD za ekološko čitalnico, s katerimi so si uredili prostore v prostorih zasebne hiše na Studencih na Pušnikovi ulici in kupili računalnik (PC 386), ki je kasneje služil tudi v v Pekarni. Društvo je organiziralo tudi razne stojnice. Eno takih na Štuku med koncertom v organizaciji Gustava, kjer so propagirali zaščito delfinov in problem tuninih konzerv, kjer se velikokrat znajde tudi meso delfinov.

Po enem letu je zmanjkalo denarja za najemnino in trenutek zasedbe je bil kot naročen, saj so načrtovali selitev prostorov društva.

Škatla mojih otroških voščenk, ki jih prinesem s sabo, nastavim na polico in na okenski okvir zapišem par srčkov, se kmalu spremeni v iskan objekt. V nekaj dneh stene krasijo neskončne freske in slogani.

ZASEDBA IN VSEBINE

Metelkova je bila zasedena leta 1993 in zasedba Pekarne je bila v tistem času po vzoru Metelkove že odločena. Skvoterji so bili za tisti čas simbol zahoda in napredka, saj so že pred tem obiskovali skvote po Evropi. Eden od pomembnejših razlogov je bil tudi dolok Mestne občine Maribor, da v prihodnjosti nameni območje Pekarne mladinski kulturi. 
Vendar si verjetno niso predstavljali takšne kulture ;-) 
Zaradi bližajoče se zime so zasedbo tempirali na drugo leto - 16.6.1994, ko je bil zavestno izbran dan začetka počitnic.

Pokazati resnost, očistiti več let zaraščen park, predvsem zavarovati vsa vrata, privabiti nove ljudi in prostor napolniti z vsebino, so bile naloge prve mesece.

Na dan zasedbe so bili zmenjeni okoli dvanajste opoldne kar v Pekarni. Marko je predhodni večer gostil pesnika iz ljubljanskega kluba Bunker z Metelkove. Pesniku je Marko malo zameril, ker ni hotel z njim v Pekarno. Z zamudo (ne samo zaradi pesnika, temveč tudi zvitega aluminijastega kolesa) se je pridružil Sandiju, Čiku, Zagiju, Hansu, Borni in pokojnemu Krki.

Pomembna zanimivost prostorov je bila delujoča elektrika. Prvo delo pa pometanje prve stavbe, saj se je na tleh nabralo nekaj centimetrov prahu. Prvi dan je v Pekarni prespalo in s tem branilo zasedbo petnajst do dvajset mladih.

Mladi skvoterji niso imeli posebnega strahu pred oblastjo in so veselo mahali policiji s papirjem od Občine, kjer je pisalo, da je območje namenjeno mladinski kulturi in da samo izvajajo program. Seveda so upali, da se bo zgodilo nekaj podobnega kot na Metelkovi, okoli katere je bila zelo pozitivna medijska klima. Žal mediji Pekarni niso naklonili tako veliko pozornosti, zaradi česar so bili skvoterji precej žalostni.

Približno en teden po zasedbi sta prišla v Pekarno Raus (takratni predsednik  izvršnega sveta mariborske občine) in Verlič. Marko je poskrbel za glasbeno podlago sestanka - na gramofonu je predvajal Zbor ruske armade. Skvoterje je predstavljalo okoli 15 mladih pankerjev in “vodstvo”. Občinarji so jih želeli prepričat o nevarnosti prostorov in kaj če se bo kaj zgodilo, vendar so skvoterji odločno povedali, da to ni razlog, da ne bi tam ostali. Občinarji niso grozili, da bodo izpraznili prostore ali kaj podobnega. Včasih je na obisk prišla tudi policija in če so bila vrata stavbe odklenjena, so prišli do Balkan kafeja, morda koga popisali, vendar ni bilo nobenih sankcij. Včasih je bilo tudi tako, da so se skvoterji v stavbo zaklenili in je policija od zunaj trkala, vendar so jim osebne dokumente ponudili zgolj skozi okno.

Prvi mesec ali dva se je v tej stavbi marsikaj dogajalo. Najbolj popularen je bil Balkan kafe, ki ga je vodil Pupin (kasneje prostori Alpinistov). Kolikor se spomni, je Pupin bar vodil skupaj s Plojem, ki pa se je kasneje odločil za zasedbo obrata Pekarne (današnji MC). Kasneje (po kakšnem mesecu) sta prišla še Borut in Janez, Ploj je odstopil del MC-ja Borutu in nastala je Hiška.

Poleg Balkan kafeja si je Društvo prijateljev delfinov uredilo čitalnico, ki je po odhodu Čika v Gustaf in Sandijevi manjši aktivnosti (zaradi naraščaja) počasi razpadlo in je v njihovih prostorih nastal Zen budizem. V upravni stavbi je kmalu zavladala anarhija, vlomi, kraje. Po tem se je leta 1995 začela tudi obnova in po tem si je prvi prostore uredil Janez s pisarno Magdalenske mreže. 

Zanimivost upravne stavbe je bila tudi TV soba, kamor je prvo televizijo prinesel Osonkar (takratni Maršev novinar). TV soba je bila takrat zelo dobro obiskana, saj se je dan po zasedbi začelo svetovno prvenstvo v nogometu.

Po teh začetnih mesecih se je Marko umaknil zaradi študija, vendar je vseeno sodeloval do leta 1996 v prostorski komisiji, po zaposlitvi pa je Pekarno obiskoval le še kot obiskovalec.

PREBLISKI

Marko je imel mirovniško logiko, po kateri je vojašnice dovoljeno zasedat ne glede na zakonodajo. Še posebej, če se militantna zamenja s kulturno vsebino. Nikakor pa ne bi zasedli kakšne zasebne lastnine.

Prebivalci v skvotu niso bili zaželeni, saj se je na Metelkovi (Lovci, Channel Zero) izkazalo, da so prostore uporabljali posamezniki, ki so tam bivali samo zaradi zastonj prostora, ne zaradi vsebine. Kljub temu je skozi zgodovino Pekarne nekaj ljudi daljši ali krajši čas v njej vseeno bivalo (Gogo, Splinter, Borut, Dolores, Janez, Bruno, Raca,...).

Po Markovem bo Pekarna izpolnila njegova pričakovanja, ko bo obnovljena in bo doživela vsebinski razcvet. Pomemben je zaključek metamorfoze iz vojaškega v kulturni objekt. Tudi akterji, ki so dalj časa pri tej zgodbi, rabijo neko varnost. 

Gustaf in MC delujeta najbolje, ko nista vpeta v neke višje institucije. To se posebej dobro vidi pri Gustafu, ki sedaj, ko ni več pod PMM, funkcionira najbolje. MC je zaradi samostojnosti edini zagotavljal vsebine, ko je povsod drugje bila tema. Zato je neprimerno sploh razmišljati, da bi en javni zavod lahko upravljal vsebine, kot so Bukvarna in klubi.
 

“Mesto drugačnosti ne zna ceniti in  po vaško golta globalne kulturne produkte. še danes ne razume dobro, da je Pekarna eden izmed 30 kulturnih centrov v Evropi svoje vrste. Pekarno JE kot fenomen evropskega formata, v tem okolju enoumja v medijskem prostoru, kjer se prekmalu bojim populizma in kulturne slepote v smislu označitve »nepotrebno«, treba še toliko bolj skrbno varovati in ščititi. Nič čudnega ni, da tisti ki ustvarjajo v Pekarni še zmeraj razmišljajo zasedniško in radikalno drugačno. Na srečo.”