Dobro poznamo Standfordski eksperiment in njegove rezultate, vpliv moči na človeško naravo, konec konecv je bil uprizorjen celo na platnu (Das Experiment). Malce manj znan, vendar nič manj zanimiv, je test Stanleya Milgrama, ki je raziskoval človeško poslušnost. Rezultati so bili presenetljivi. 
Vprašajte se ali zase mislite, da ste kruti. Kaj bi storili, če bi vam nekdo naročil, da pritisnite gumb za usmrtitev človeka na električnem stolu? Kaj pa za 20€? Verjetno ni veliko takšnih, ki bi odgovorili pritrdilno. Vendar se krutosti dogajajo, včasih se ob njih zgraža cel svet, včasih enostavno komu razbijemo sanje kar mimogrede. Vprašanje, ki se zastavlja je: zakaj? Naj bo izgovor banalen, ampak odgovor je, da smo najpogosteje kruti zaradi drugih.
Stanley Milgram je ameriški psiholog, ki je v 60-ih in 70-ih letih prejšnjega stoletja izvedel niz eksperimentov, s katerimi je želel ugotoviti kako daleč so ljudje pripravljeni slediti ukazom avtoritete. Že vsaj od II. svetovne vojne naprej se veliko število ljudi pospešeno ubada s tem kako je lahko človek sposoben takšnih grozodejstev. Ne le vojaška sila, tudi civilisti so bili prisiljeni v razna kruta in nagnusna dejanja.

Vendar Milgrama niso zanimali ekstremi vojnega stanja, ampak je želel videti kako se bodo odzvali ljudje v relativno ‘normalnih’ pogojih v laboratoriju. Kako se bodo obnašali, če jim je naročeno naj elektrificirajo drugo osebo? Kako dolgo bodo poslušni in ali bodo ignorirali morebitne pomisleke o svojem početju?
V poskusu pomnenja in učenja je sodelovalo 40 moških, starih od 20 do 50 let. Sodelovali so UČITELJ (udeleženec eksperimenta), UČENEC (sodelavec eksperimentatorja) in EKSPERIMENTATOR (avtoriteta). Z udeleženci poskusa so bili sprva zelo odkriti. Vedeli so, da so vključeni v eksperiment, ki bi naj preverjal učinke kazni na učenje. Eksperimentator je učitelju predstavil generator šokov, na katerem je bilo 30 stikal in na vsakem je bila zapisana voltaža. Napetost je naraščala po 15V. Med poskusom, so morali udeleženci oziroma učitelji ob vsakem napačnem odgovoru  učenca  izpostaviti naraščujočim električnim šokom. Seveda so se (nastavljeni) učenci kar naprej motili, tako da je moral učitelj spuščati vedno močnejše šoke.  Učenci so pri doloćeni voltaži od bolečin sprva kričali in moledovali, naj s početjem prekinejo,  dokler niso ob koncu čisto obmolknili. V resnici udeleženci niso nadzorovali električnih sunkov in učenci so bili le igralci, ki so igrali svojo vlogo po navodilih Milgrama in njegove ekipe. Udeleženci učencev niso videli, ampak le slišali, saj so bili v ločenih prostorih. Če so udeleženci  oklevali, jim je eksperimentator -avtoriteta- ukazal, naj s poskusom nadaljujejo, saj je to za eksperiment pomembno. Na vse proteste udeležencev je eksperimentator  avtoritarno odgovarjal s točno določenimi  štirimi frazami: „prosim, nadaljujte“, „eksperiment se mora nadaljevati“, „nujno je, da nadaljujete“ in „nimate druge možnosti, morate nadaljevati“. Če učitelj še ob četrti spodbudi ni želel nadaljevati, so eksperiment prekinili.
Tako kot sam poskus, so tudi rezultati ‘šokantni’. Milgram je ugotovil, da so ljudje veliko bolj pokorni, kot si morda mislite. 62,5 % udeležencev je izpeljalo poskus do konca - pritisnili so na vsa stikala naraščujočih električnih sunkov, četudi so ob tem kazali nelagodje. Od 40 udeležencev jih je pet prekinilo poskus pri 300V, štirje pri 315V, dva pri 330V, po eden pri 345, 360 in 375V, 26 pa jih je torej šlo do konca do 450V. Pa to niso bili posebej izbrani sadisti, ampak običajni ljudje, ki so se prostovoljno javili za raziskavo. 
Milgram je utemeljil rezultate tako, da je pripisal vpliv dani situaciji. To je bil socialno-psihološki test, ki je pokazal, kako zelo pravzaprav vplivajo socialne situacije na človeško vedenje. Milgram je zaključil, da rezultati teh eksperimentov dopuščajo možnost, da ne moremo računati na človekovo naravo in značajski tip, ki se je vzpostavil v demokratičnih ameriških družbah ravno zato, da bi zaščitil državljane pred brutalnimi in nečloveškimi postopki zle instance moči. Znatno število oseb je izvedlo to, kar se je od njih zahtevalo, brez razmišljanja o naravi dejanja in očitkov vesti, dokler se jim je le zdelo, da prihaja ukaz od legitimne avtoritete. Pravzaprav je večina ljudi omahovala, ko je slišala dretje učenca. Ob nemoči so se večinoma ozrli k elsperimentatorju in ko jim je ta ukazal, da je  pomembno, da nadaljujejo so nadaljevali, četudi so bili vznemirjeni. ‘Kadar lahko anonimni vodja eksperimenta uspešno ukaže odraslim ljudem, da drugemu človeku pošiljajo boleče elektrošoke kljub njegovim protestom, se ne moremo izogniti vprašanju, kaj lahko pri svojih podložnikih doseže država, ki je opremljena z znatno več avtoritete in ugleda.’ (Milgram, 1974)
Eksperiment je sprožil vrsto podobnih študij po celem svetu. Rezultati so bili primerljivi v drugih kulturah, podobnih situacijah in različnih spolih (v Milgramovem poskusu so sodelovali le moški). Kljub temu da so bili pri rezultatih upoštevani različni dejavniki, so udeleženci bili izredno poslušni.  

“Znatno število oseb je izvedlo to, kar se je od njih zahtevalo, brez razmišljanja dokler se jim je le zdelo, da prihaja ukaz od legitimne avtoritete” 

Že res, da se je Milgram opiral na situacijo, ki vpliva na človeško vedenje, ampak kako resnična je bila ta situacija? Postavite se v položaj učitelja. Ali ne bi dvomili, da je situacija resnična, da drugo osebo zares izpostavljate električnim sunkom in ali je dovoljeno spraviti nekoga v nezavest v akademski raziskavi? Ljudje zelo veliko ‘poberemo’ od drugih z neverbalno komunikacijo. Kako dobri so bili pravzaprav ti igralci? Udeleženci so morda na nezavedni ravni vedeli, da je eksperiment zrežiran.
Več kot vemo o človeški psihologiji, več odkrijemo o vplivu podzavestnih procesov, čustvenih in kognitivnih, ki imajo velik vpliv na naše vedenje, ne da bi se tega sploh zavedali. Morda pa Milgramov poskus resnično kaže moč konformizma. Vzgib, da ugodimo, da se vklopimo v situacijo, da smo konsistentni, da naredimo kar se pričakuje od nas...