Dolge čakalne vrste, spremembe lokacij volišč za predčasno glasovanje, težave z glasovanjem po pošti. To niso bile le slike z druge strani Atlantika, kjer se vedno skrajnejša ameriška desnica vse bolj zoperstavlja (večrasni) demokraciji z oteževanjem ali celo odvzemanjem pravice do glasovanja in do glasu. Gre za prizore, ki smo jih v prvih dneh julija lahko spremljali v Sloveniji pred referendumom o spremembah Zakona o vodah.

Vključno s plebiscitom o samostojnosti je bil to naš dvaindvajseti referendum v zadnjih treh desetletjih. In prav z omenjenim plebiscitom, ki je vodil do oblikovanja samostojne države, ima julijski referendum o vodah morda še največ skupnega – pa ne le zato, ker je varovanje voda v času, ko klimatske spremembe kruto pritiskajo na nas, izrednega pomena. Bolj kot se je o referendumu govorilo, bolj je veljalo, da bo naša kolektivna odločitev glede predlaganega zakona izdala, kdo zares smo kot družba. Za pitno vodo gre, se je pisalo in razumelo. Za dušo naroda gre, je zraven še bučalo med mnogimi. Vse skupaj se je celo odvijalo le dobra dva tedna po trideseti obletnici slovenske samostojnosti.

Neizogibno je, da se takšne referendume polemizira. Ni pomagalo, da je novelo zakona, o katerem smo odločali, predlagala nepriljubljena vlada in da se je vse skupaj odvijalo v že tako čustveno nabitem okolju, ki ga ustvarjajo frustracije zadnjega leta in pol. V marsikaterem pogledu se zdi slovenska družba, kot številne druge po Evropi in v svetu, razklana na premnogih frontah kulturnih in političnih vojn našega časa. Ujeti smo med levo in desno politiko, med preteklostjo in prihodnostjo, med svobodo posameznika in družbeno odgovornostjo. Pandemija je razgalila mnoge sistemske šibkosti ter poglobila obstoječe vrzeli neenakosti in za mnoge ljudi je to pomenilo (dokončno) razblinjenje iluzije o sistemu, ki deluje ali vsaj takšnem, ki bi deloval za vse. Mnogi, ki se udejanjajo znotraj tistih najbolj uradnih okvirjev sistema, se tega ne le dobro zavedajo, ampak računajo na apatijo in brezupnost volivca, ki se mu zdi brezveze ukvarjati s politiko, ker kot navadni ljudje itak ne bomo ničesar spremenili.

Resnica pa je, da imamo na kolektivni ravni pogosto napačno predstavo o konceptu politike. Politika ni nekaj, kar visi med pajčevino na stropu državnozborske stavbe, izven dosega državljanov. Ni samo zapis ali protokol ali zakon. Politika niso samo strankarski obračuni in izračuni in preračuni, niti ni v rokah političnih predstavnikov. Politika je doma zunaj, na ulicah, v mestih in na podeželju. V hišah in sobah in za kuhinjsko mizo. Zelo mikavno je reči, da je politika sama sebi namen in morda je v nekaterih primerih to celo res, ampak če razširimo njeno definicijo in se zavemo, da je politika vse, kar zadeva vsakdanja življenja vsakdanjih ljudi, hitro ugotovimo, da je skoraj vsako dejanje ali nedejanje politično. Vsako udejstvovanje v družbi in sooblikovanje prostora, v katerem živimo, je politično in ko daš človeku dejansko, otipljivo moč, da sprejema odločitve o tem, kje in kako želi živeti, bo apatije naenkrat manj. In prav to se je zgodilo z julijskim referendumom, ko smo odločali o eni najbolj osnovnih komponent življenja: vodi. 

Ne glede na problematiko oziroma predmet razprave – zaradi pomembnosti nečesa tako osnovnega, kot je čista voda pa morda še toliko bolj – bi pričakovali, da si obe oziroma vse strani želijo zdravega, poštenega in transparentnega demokratičnega procesa. A že od začetka se je mnogim ustvaril vtis, da se vladajoča koalicija, ki ji transparentnost glede na preteklo leto in pol tako ali tako ni prioriteta, ni ravno trudila, da bi proces bil karseda dostopen. Že datum za referendum, ki je bil s prvotno načrtovanega 4. julija prestavljen na 11. julij, v čas poletnih dopustov, je nekaterim vzbujal skrbi o nezadostni udeležbi. A zanimanje je bilo kljub temu očitno veliko, da pa se je preneslo na dejansko mobilizacijo volilnega telesa, gre v veliki meri zahvala pobudnikom referenduma, Gibanju za pitno vodo. Z obeh strani, tako med nasprotniki kot med zagovorniki zakona, so leteli očitki zavajanja ljudi glede dejanske vsebine predlaganega zakona, do katerega se je negativno opredelila tudi strokovna javnost. Lahko smo sicer radodarni in rečemo, da so takšna obtoževanja do neke mere del tipične kampanje. Manj prostora za interpretacijo puščajo zapleti pri izvedbi samega referenduma. 

Izjemen interes za referendum je številne ljudi spodbudil k predčasnemu glasovanju. Na koncu je svoj glas zgodaj oddalo skoraj pet odstotkov volivcev, kar je zlahka pomenilo rekordno predčasno udeležbo, ki je bila v veliki meri pripisana večji angažiranosti volilnega telesa in odhodom na počitnice. Ne glede na opredelitev je bilo spodbudno gledati, kako se ljudje množično odpravljajo na volišča že pred 11. julijem, veliko manj spodbudne pa so bile komplikacije, ki so sledile, ko je nastala zmeda glede tega, kje lahko kdo sploh voli. Po vsej državi je prišlo do nenadnih sprememb lokacij volišč za predčasno glasovanje, čeprav resda v različnih oblikah. V Ljubljani je bilo za ta namen prvič na voljo samo eno volišče, kar je privedlo do gneč in dolgih čakalnih vrst sredi poletne vročine. Maribor je imel nasprotni problem: običajno skupno lokacijo za predčasno glasovanje je zamenjalo sedem točk, razpršenih po vsem mestu, zaradi česar so se mnogi sprehajali od lokacije do lokacije v upanju, da jih bo nekdo znal pravilno napotiti. Podobnih sprememb lokacij volišč je bilo še več.

Da je lahko volivec sam ugotovil, kje se nahaja njegovo predčasno volišče, je moral poznati svoj volilni okraj – ki pa ga večina sama po sebi ne, saj na vabilu ni naveden. Spletna stran Državne volilne komisije ima orodje, ki uporabniku pomaga najti pravilno lokacijo, a je prav v dneh predčasnega glasovanja prišlo do izpada (ko sem informacijo skušal preveriti sam, je stran navajala nedostopnost zemljevida zaradi posodabljanja podatkov). Volilne okraje sicer določa Zakon o določitvi volilnih enot za volitve poslancev v državni zbor, sprejet konec maja letos, ki je prinesel nekatere spremembe v razmejevanju okrajev. Besedilo zakona, ki navaja okraje za posamezna naselja, je bilo tudi v času raznih izpadov dostopno na spletu, zato ga je teoretično bilo možno prečesati, da si izvedel svoj volilni okraj – kar pa je zahtevalo kar nekaj časa in potrpežljivosti, v marsikaterem primeru pa ni bilo od velike koristi, saj je pri nekaterih volilnih okrajih na primer zapisano le, da vanje sodi "del Maribora". Razen brezglavega iskanja po mestu je mnogim preostalo le to, da so za pomoč poklicali na telefonsko številko DVK-ja ali volilne enote. 

Podobno se je lomilo pri oddaji vloge za alternativno obliko glasovanja, tj. od doma ali zunaj kraja stalnega prebivališča. Datum za oddajo spletne vloge preko portala eUprava je bil 7. julij; dan pred tem in do 15. ure na sam rok oddaje vloga oziroma celoten portal po več ur nista bila dostopna oziroma je bil dostop otežen. Ministrstvo za javno upravo je po odpravi napake pojasnilo, da je bila kriva prenova spletne infrastrukture. Tudi glasovanje iz tujine ni potekalo brez težav: mnogi so v zadnjem tednu pred referendumom javili, da glasovnic po pošti še niso prejeli, čeprav je bil rok za oddajo 11. julij, medtem ko naj bi nekateri dobili glasovnice s starimi in posledično neveljavnimi podatki ali pa celo prazne kuverte. 

Tudi doma je bil eden izmed najbolj odmevnih zapletov povezan z glasovanjem po pošti. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je domove za ostarele o možnosti glasovanja po pošti obvestilo le nekaj ur pred iztekom roka za prijavo, ki je sicer 30. junij. To je pomenilo, da je večina teh ustanov ostala brez omenjene možnosti, ki je med njihovimi stanovalci precej razširjena. Ministrstvo je ob opravičilu preprosto navedlo, da je šlo za nenamerno napako (mariborski Večer je zapisal, da naj bi bila oseba, zadolžena za to nalogo, na dopustu). Nekaj domov je sicer samoiniciativno poskrbelo za glasovanje po pošti, iz Sindikata taksistov pa je sredi tedna prišlo sporočilo, da bodo na dan referenduma v Kopru, Mariboru in Ljubljani stanovalce domov brezplačno vozili na volišča. Gre za gesto solidarnosti, ki pooseblja demokracijo v akciji in s tem za enega izmed najbolj presunljivih trenutkov kampanje, a z grenkim priokusom, da je takšna samoorganizacija sploh potrebna. 

Naštete nepravilnosti tudi v najboljšem primeru vzbujajo dvom o zdravju demokratičnega procesa pod trenutno oblastjo. Posamezne nepravilnosti so običajne in do neke mere dopustne, ko pa se stopnjujejo in seštevajo, se je potrebno vprašati, kdaj gre za vzorec in ne več za serijo nepovezanih napak. Kako težko je verjeti, da je vlada nekoga, ki ga zunanji opazovalci označujejo kot nasprotnika medijev in prijatelja – če ne kar zaveznika – Orbánovega režima, zdaj spogleduje z zatiranjem volivcev in oteževanjem uveljavljanja volilne pravice? Spomnimo na Janševe preuranjene novembrske čestitke sedaj bivšemu ameriškemu predsedniku ob ponovni izvolitvi, ki jih je prav po trumpovsko pospremil s tviti o skrajnih desničarskih teorijah zarote glede ameriških volitev, vmes pa še našel čas za obsojanje protestov v lastni državi. Medtem smo iz Amerike lahko spremljali za mnoge podobno otežano glasovanje, kot se je na sicer veliko manjši ravni osem mesecev kasneje dogajalo pri nas. 

Kljub vsemu je bil referendum na koncu uspešen in čisto nič nejasen: kvorum 339.726 glasov, potreben za zavrnitev novele, je bil skoraj dvakrat presežen, volilna udeležba pa pri skoraj 46 odstotkih izredno visoka. Več kot 86 odstotkov udeležencev je nasprotovalo predlaganemu zakonu. S tem se nismo opredelili le do samega zakona in vlade, ki ga je oblikovala, ampak tudi do poti, ki jo želimo na tej točki kot narod ubrati. Prav zato ima julijski referendum v nekaterih pogledih podobne implikacije kot naša odločitev izpred tridesetih let, saj govori, kdo si želimo biti. 

Trump na koncu ni bil ponovno izvoljen, a kot kaže nasilna turbulenca ameriške družbe v tednih in mesecih po volitvah, s tem še ne izgine grožnja avtokracije, prav tako ni popravljena že nastala škoda. Erozije demokracije ne bo ustavilo eno dejanje: podobno kot zgodovinska mobilizacija Američanov ni naredila konca agresivnim izpadom in napadom njihove desnice, lahko sklepamo, da tudi mobilizacija, ki smo ji bili julija priča pri nas, ne bo dovolj v primeru nadaljnjega slabšanja političnega procesa, če se zgodi samo enkrat. Gotovo to ni zadnji poskus odvzema nečesa, kar se nam zdi samoumevno, verjetno niti ne zadnji "napad" na vodo. Na stičišču vseh zdravstvenih, družbenih in političnih kriz, s katerimi se soočamo, je jasno, da nas čaka še več divjih tokov in da bo potrebno sprejemati nove odločitve o tem, kaj nam je pomembno. Spodbudna novica je, da je slovenska politika – tista, ki živi na ulicah in na protestih in za kuhinjsko mizo – trenutno dobrega zdravja. Naj tudi ostane tako. 

Tiha voda bregove dere, pravijo. A zmaga slovenskih volivcev je bila vse prej kot tiha: zmagali smo jasno, glasno, odločno. Ne le s samim izidom, ampak tudi zato, ker smo pokazali, da ne spimo. Tukaj smo in se borimo za prihodnost, kljub sedanjosti, ki se nemalokrat zdi skregana z logiko. Veliko stvari, problemov in groženj je, ki nas delijo in za katere si mnogi želimo, da bi bili o njih bolj soglasni. Mogoče pa se lahko o njih bolje pogovorimo, ko bomo skupaj ubranili svojo demokracijo.