Skozi zgodovino skromna preprostost ni bila posledica izbire, ampak je predstavljala nujo. Še danes hvalimo preprostost kot moralno vrednoto, vendar večina od nas želi veliko več.

Dobro življenje je preprosto življenje. 
Med filozofskimi zamislimi o tem, kako naj živimo, to mišljenje predstavlja stalnico; od Sokrata do Thoreauja, od Bude do Wendell Berryja, misleci razpravljajo o tem že več kot dve tisočletji. 

In še vedno ima veliko privržencev. Oprah Winfrey redno intervjuva goste o preprostem življenju, gibanje Slow Movement, ki se zavzema za vrnitev v predindustrijske osnove, privlači privržence večih celin.
Skozi človeško zgodovino preprostost ni bila izbira, ampak nuja – in po potrebi je bila tudi moralna vrednota. 

Toda s pojavom industrijskega kapitalizma in potrošniške družbe se je pojavil sistem, ki se je zavezal k neusmiljeni rasti in s tem se je povečalo tudi število prebivalcev in posledično trg, ki je omogočil in spodbudil kupovanje mnogih stvari, ki so bile po tradicionalnih standardih nepotrebne. 
Kot rezultat obstaja razkorak med tradicionalnimi vrednotami, ki smo jih podedovali in potrošniškimi imperativi, ki jih je v nas vzbudila sodobna kultura.
V premodernih časih neskladje med tem, kar so filozofi svetovali in kako so ljudje živeli, ni bilo tako veliko. Bogastvo je zagotovilo varnost, a tudi za bogate predstavlja bogastvo slabo zaščito pred nesrečami, kot so vojna, lakota, bolezen, nepravičnost in nezadovoljstvo tiranov. 
Stoični filozof Seneka, eden najbogatejših ljudi v Rimu, je bil še vedno obsojen na smrt s strani Nerona. Kar zadeva veliko večino ljudi, sužnje, služabnike, kmete in delavce, pa praktično ni bilo možnosti, da bi zbrali vsaj zmerno  bogastvo.

V družbah, kot so Združene države Amerike, smo trenutno priča težnji h kapitalizmu in povečevanju razlike med tistimi, ki »imajo veliko« in tistimi, ki »nimajo ničesar«.

Pred pojavom strojnega kmetijstva, reprezentativne demokracije, državljanskih pravic, antibiotikov in aspirina, so se ljudje skozi življenje prebijali precej dobro brez prevelikega trpljenja. 
Vendar pa danes, vsaj v uspešnih družbah, ljudje želijo in pričakujejo (ter običajno tudi imajo) veliko več. Živeti preprosto življenje v sedanjosti veliko ljudi dolgočasi. 

Vendar se zdi, da se (posebej med milenijci) pojavlja vse večji interes po ponovnem odkrivanju prednosti preprostega življenja. Nekateri med temi se lahko kažejo kot neke vrste nostalgija za predindustrijski ali predpotrošniški svet, pa tudi kot naklonjenost moralnemu argumentu, ki pravi, da enostavno življenje ustvari boljšo osebo z izgrajevanjem želenih lastnosti kot so skromnost, odpornost in neodvisnost ali pa srečnejšo osebo s spodbujanjem miru in dobrega zdravja ter ohranjanjem bližine narave.

To so verjetni argumenti. Toda kljub uradnemu spoštovanju njihove  učenosti, ti argumenti večine ljudi niso prepričali. Milijoni ljudi še naprej hitijo z namenom pridobivanja in porabe, kupovanja loterijskih srečk, opravljanja nadur, zmanjševanja dolga in si 24 ur na dan prizadevajo, da se povzpnejo na vrh. Zakaj prihaja do tega?

Eden očitnih odgovorov je dobra stara hinavščina. 
Pozdravljamo varčno filozofijo, pri čemer v vsakdanjem življenju ne upoštevamo njenih pravil. 
Hvalimo preprost življenjski slog papeža Frančiška, ki ga vidimo kot znak njegove moralne integritete, hkrati pa upamo na gospodarsko rast, ki jo v veliki meri spodbuja povpraševanje po večjih hišah, ljubiteljskih avtomobilih in drugih razkošnih dobrinah.

Toda težava ni samo v tem, da je naše obnašanje v nasprotju z našimi prepričanji. 
Naše prepričanje o preprostosti in razkošju, skromnosti in ekstravagantnosti je v osnovi neusklajeno. 
Obsojamo ekstravaganco, da je potratna ali brez okusa, vendar pa občudujemo spomenike pretekle ekstravagance kot je Prepovedano mesto v Pekingu ali palača v Versaillesu. Resnica je, da »kulturo« velikokrat predstavljajo ravno ekstravagantni spomeniki.  

Nekoliko paradoksalno je bil argument preprostega življenja najbolj prepričljiv v času, ko večina ljudi ni imela druge izbire kot živeti na takšen način. 
Tradicionalni argumenti za preprosto življenje dejansko racionalizirajo nujnost. Toda isti argumenti imajo veliko manjšo težo, ko predstavlja živeti preprosto življenje zgolj enega izmed mnogih načinov življenja. Takrat je filozofijo skromnosti težko prodati.

To se morda lahko spremeni pod vplivom dveh dejavnikov:
ekonomije in okoljske politike. 
Ko nastopi recesija, kot se je v zadnjem času že zgodilo (ki razkriva nestabilnosti v gospodarskem sistemu, ki se zavzema za nenehno rast), se milijoni ljudi nenadoma znajdejo v okoliščinah, kjer skromnost postane nuja in je ponovno odkrita vrednost podobnih vrlin.

V družbah, kot so Združene države Amerike, smo trenutno priča težnji h kapitalizmu in poučevanju razlik med tistimi, ki »imajo veliko« in »nimajo ničesar«. V času, ko veliko ljudi živi pod pragom revščine, nekateri uživajo v izjemnem razkošju. Poleg tega neuravnotežena porazdelitev bogastva predstavlja tudi izgubljeno priložnost.

Epikur in drugi modreci preprostosti so trdili, da lahko živimo popolnoma dobro, če so zadovoljene naše osnovne potrebe in ta pogled v sodobnem času podpira tudi »hierarhija potreb« Abrahama Lincolna. 
Če ta hierarhija drži, bi bilo potrebno presežek bogastva izkoristiti z namenom zagotavljanja osnovnih dobrin (kot so hrana, prostor za bivanje, zdravstveno varstvo, izobrazba, gospodarske javne službe in javni prevoz) po nizki ceni, namesto dovoliti, da ima od njega korist zgolj nekaj posameznikov.

Ne glede na to, kako modri so modreci, se Sokrat ali Epikur nista zavzemala za preprosto življenje v smislu okoljske politike.  Dve stoletji industrializacije, rasti prebivalstva in zmehčane gospodarske dejavnosti nam je zapustilo onesnažena jezera, reke in oceane, strupene odpadke, erozijo tal, krčenje gozdov, izumrtje rastlinskih in živalskih vrst ter globalno segrevanje. Filozofija skromne preprostosti izraža vrednote in se zavzema za življenjski slog, ki bi lahko bil naše najboljše upanje za spreminjanje teh trendov in ohranjanje krhkega ekosistema našega planeta.

Mnogi ljudje še vedno niso prepričani glede tega. Toda če se naše sedanje metode izdelave, pridobivanja, porabe in zavračanja izkažejo za netrajnostne, potem bi lahko prišel čas in to bi lahko bilo kmalu, ko bomo prisiljeni k poenostavljanju. V tem primeru se bo ranljiva tradicija izkazala za filozofijo prihodnosti.

Avtor: Emrys Westacott 
-------------------------------------------
Emrys Westacott je profesor filozofije na univerzi Alfred v New Yorku. Njegova najnovejša knjiga je The Wisdom of Frugality (2016). Njegovo delo je bilo med drugim predstavljeno v The New York Times in The Wall Street Journal.