Kdor voli, se udeleži protesta, sodeluje v stavki, podpiše peticijo ali deluje kot prostovoljec, mora verjeti v skupno. Verjame, da se ima smisel povezovati. Da se je za boljšo družbo vredno truditi.

Nekdanja predsednica britanske vlade Margaret Thatcher je pred kakimi tremi desetletji zatrdila, da družba ne obstaja in da obstajajo le posamezniki. To so bile besede, ki so zaznamovale zadnja desetletja in zdi se, da dobro odsevajo večinsko prepričanje ljudi tudi danes. Verjamemo, da lahko posameznik z dovolj truda postane kdorkoli: astronavt, vrhunski športnik, genialni glasbenik, če se zna pravilno »promovirat« tudi slavni estradnik. Za posameznika ni ovir. Na drugi strani, nihče ne verjame, da se je vredno ukvarjati z družbo. Jo spreminjati na bolje. Nihče ne verjame, da se lahko ljudje organiziramo pod skupno idejo in s tem nekaj dobrega dosežemo. Ok, so posamezniki, ki to še počnejo, toda večina jim ne sledi. Na zadnjih evropskih volitvah, je večina Evropejk in Evropejcev ter ustavna večina Slovenk in Slovencev svoj glas prepustila sosedom in preprosto ni šla volit. Danes imamo Evropski parlament, kjer med drugim sedijo nacisti, fašisti, homofobi in drugi sovražniki vseh, ki so domnevno drugačni od njih. Ti ljudje so v parlamentu, ker so med nami ljudje, ki so tem skrajnežem na volitvah dali dejansko podporo in tudi zato ker je večina zmernih ljudi sosedom, ki so šli volit, prepustila tudi svoj glas, s tem ko ni šla volit. Kdor je volil je odločal za tri, ki na volitve niso šli.

Izgubljeno skupno
Večina Slovenk in Slovencev ne verjame v skupno ukrepanje. Znamo biti močno proti neki skupni grožnji in takrat gremo na proteste. Vstaje so bile silovite, imele so neverjetno moč in so marsikaj tudi spremenile. Temu ni oporekati. Kljub temu pa se zdi, da ne znamo, ne zmoremo ali pa ne razumemo pomena kolektivnega delovanja. Ne znamo sodelovati pod skupno idejo za skupno dobro. Menim, da je temu tako, ker je prevladalo prepričanje gospe Thatcher, da družba na obstaja. Ne verjamemo več v skupno. Skeptični smo do njega. Skupna vprašanja pa raje rešujemo zasebno kot posameznik in potrošniki. V skupnem ne vidimo smisla. Vsaj večina med nami ne. 

»Potrošnik da, državljanka ne«
Živimo v času, ko velja, da se posamezniki lažje osebno odpovedo lagodju, da bi ukrepali doma, kot da bi žrtvovali veliko manj in ukrepali kolektivno, skupaj. Raje smo aktivni potrošniki kot aktivni državljani. To se kaže tudi na primeru vegetarijanstva ali eko-potrošništva. Na tem mestu sem že pisal o omejenosti vegetarijanstva, ki ne bo uspelo doseči izboljšanja ravnanja s hlevnimi živalmi, če vegetarijanstvo ne bo postalo politično – če ne bodo vegetarijanci postati vegatarijanisti. Ljudje, ki bi radi zmanjšali trpljenje živali, se lažje odpovedo okusnemu mesu in lagodnemu načinu prehranjevanja, tako da postanejo vegetarijanci, kot pa da bi se udeležili protesta pred tovarno živali, kjer »proizvajajo« meso in zahtevali družbene spremembe. Ljudje lažje kupujejo dražje eko-izdelke kot pa da bi volili politično stranko, ki bi zagotovila, da se okoljsko sporni izdelki sploh ne morejo prodajati. Lastniki hiš lažje pred hišo postavijo otroški peskovnik, gugalnico in bazen, kot da bi se skupaj s sosedi zavzeli za otroško igrišče in drugo infrastrukturo v soseski. Vse skupaj nas je prevzel občutek nemoči nad družbenimi vprašanji, zato se raje obrnemo v zasebnost, tja kjer, »lahko nekaj naredimo«. V ukvarjanju z zasebnimi zadevami smo že zelo dobri. Še nikoli ni bilo v trgovinah in gostilnah tako velike vegetarijanske ponudbe in na izbiro toliko eko-izdelkov. Ljudje še nikoli niso imeli tako lepo opremljenih stanovanj, nikoli bolj urejenih vrtov, v otroških sobah še nikoli ni bilo tako raznolikih otroških igrač. Vsi ti »uspehi« so rezultat prepričanja, da je človek kot posameznik močen in svoboden, da lahko sam ureja vse stvari s potrošnjo in individualne nakupne izbire. V teh prizadevanjih posameznika spodbujajo trgovci, ki mu omogočijo nakup vsemogočih stvari, ki so potrebne za urejanje zasebnega sveta. Če ne bodo ljudje začeli verjeti v moč kolektivne družbene spremembe, spremembe na kolektivni ravni tudi ne bo.

Raje smo aktivni potrošniki kot aktivni državljani.

Kje so mojstri za skupno?
Živimo v svetu, kjer je vsak sam svoj mojster, nihče pa ni mojster za skupno. Nikomur ne priznavamo legitimnosti. Nihče nima zares prav. Nobena politična stranka ni dovolj dobra. Vse razumemo kot relativno, svet je prevelik, naše ukvarjanje z njim pa brezpredmetno. Zakaj bi potemtakem šli na volitve, si mislimo. Kdor voli, se udeleži protesta, sodeluje v stavki, podpiše peticijo ali deluje kot prostovoljec, mora verjeti v skupno. Verjame, da se ima smisel povezovati. Da se je za boljšo družbo vredno truditi. Da je skupno dobro vsota posameznik ukrepov, ki so povezani ter se seštevajo in množijo v skupno zgodbo. Verjeti v družbeni angažma pomeni računati na to, da ima posamezno dejanje smisel v skupnem. Aktivna drža do sveta predvideva vero v družbo. Aktiven človek mora verjeti, da ima njegov ali njen glas prispevek v skupnih prizadevanjih. Taka vera je odločitev.

Mi smo družba
Tudi jaz, ki dajem svoj čas za pisanje teh besed, moram verjeti, da ima to pisanje nek smisel. Da obstaja družba, ki jo je vredno popravljati. Da obstajate ljudje, ki berete te vrstice. Da vas je nekaj, ki vam je dovolj mar za svet okoli nas, da skupaj z mano premišljujete te stvari in iščete načine, kako bi lahko bil svet boljši. Moram verjeti, da imajo naša prizadevanja smisel in da se je vredno truditi. Večina ne misli tako. Mi pa moramo verjeti, da imamo kljub temu prav in da bomo tudi večino vsaj kdaj pa kdaj prepričali, da se je vredno potruditi tudi za skupno dobro. Kako je torej s trditvijo Železne lady, ko pravi, da ni družbe? Prav gotovo smo del širšega globalnega trenda, ki nas usmerja k ukvarjanju predvsem z zasebnim. Res pa je tudi, da vedno znova prihaja v odraslost nova generacija ljudi, ki ni obremenjena s preteklimi idejami. Svet čutijo in premišljujejo na novo. Lahko, da bodo prevzeli vzorce pasivnosti, vdanosti v usodo in odsotnostjo zanimanja za politično, ki prevladujejo danes. Lahko pa da bodo novi mladi ljudje modrejši. Da bo njihova želja po boljšem svetu silnejša. Lahko da bodo dovolj močni za upor proti silnicam, ki jih skušajo pasivizirati. Zanje se je vredno truditi. Zanje je vredno premagovati defetizem in vedno znova poskušati verjeti, da družba obstaja in da se je zanjo vredno še naprej boriti.

Lahko pa da bodo novi mladi ljudje modrejši. Da bo njihova želja po boljšem svetu silnejša. Lahko da bodo dovolj močni za upor proti silnicam, ki jih skušajo pasivizirati.