Program Posluh! v društvu IndiJanez izvajamo že od leta 2013. V letu 2014 je potekala vsebinska nadgradnja, ko smo tematiko in problematiko gluhih in naglušnih mladih razširli na vsa področja mladih z manj priložnostmi. 
Namen programa je razbijanje stereotipov, širjenje sprejemanja drugačnosti in ozaveščanje o raznolilik tematikah. 
Katja Zgoznik je v letu 2014 sodelovala na predstavitvah drugačnosti po srednjih šolah kot predstavnica transspolne osebe in lezbijke. 

Priprava na vstop v razred, v katerem govorim eno šolsko uro o sebi mi sprva nekako ni šla. Imela sem svoje zapiske oziroma oporne točke, ki so mi bile v pomoč, če se izgubim, ali če se zgodi, da naenkrat ne  bom več vedela o čem govoriti.  Kar se sicer zdi malo smešno, saj bi morala 23 let življenja zlahka spraviti v 45-minutno obnovo... a se vseeno malo lovim, tu in tam.  Poudarek je na moji spolni usmerjenosti, ki je trenutno homoseksualna in na mojem videzu, ki ne ustreza ravno današnji tipični družbeni opredelitvi za žensko.  Na meni so opazna moška oblačila oziroma značilen moški videz. Pojasnitev za to je preprosta, tako  mi ustreza. Od svojega »coming out-a« mi je zmeraj bilo lahko govoriti o sebi do take mere, da so ljudje, ki so me spoznali, bili večinoma začudeni nad mojo iskrenostjo. A ko sem se zavestno postavila pred razred, da jih o nečem poučim oziroma ozavestim, se mi je seveda zastavilo vprašanje kako in kaj. Želela sem jim približati bistvo, ki me osrečuje in za katerega menim, da bi vsakogar, ki še tega ni ozavestil. Prepričana sem, da dokler drugemu ne škodiš s tem kdo si, kaj delaš in koga ljubiš, s tabo ni nič narobe..bodi kdo si. Čeprav se je tema navezovala na istospolno usmerjenost, kot tudi transseksualnost, transspolnost in podobno, so moji upi segali v smer, da ne bom le spremenila diskriminacijska mišljenja o LGBT ( lezbijke, geji, biseksualci, transseksualci in transspolne osebe) populaciji, ampak da mi bo uspelo tudi spremeniti diskriminacijsko mišljenje dijakov na splošno. Ne glede na spolno usmerjenost, spolno identiteto, itd. se veliko ljudi obremenjuje oziroma jih je strah izražati samega sebe ter preprosto biti in živeti po svojem občutenju. Kot že zapisano, takšno je bilo moje upanje, ni pa bilo moje pričakovanje, da mi bo to dejansko uspelo. Zdi se mi namreč nesmiselno od nekoga pričakovati, da sprejme nekaj v kar sama verjamem. To je odločitev vsakega posameznika. Zato tudi nisem imela pričakovanj, kakšni  bodo odzivi dijakov, čeprav so se mi v mislih porajale razne ideje. Tako zame kot za dijake sem si želela le najbolje. Da me ne bi zgrabila kakšna nervoza, da bi dijaki odnesli , vsaj košček dobrega in da bi jim bilo vsaj toliko zanimivo, da ne bi komaj čakali na konec ure ter predvsem da se ne bi počutili neprijetno. Sicer sem vedela, da bodo moje izkušnje lahko masikomu pomagale, še posebej, če bo med njimi sedel kdo, ki doživlja iste stiske kot sem jih sama, ampak rezultati oziroma končni odzivi so me pa nato osupnili. Ne samo da so me prav zavzeto poslušali, se z mano nasmejali  in spraševali...skupno sem dobila več kot 160 pozitivnih odzivov. Na začetku vsake ure, so se dijakom razdelili lističi, kjer so vtise o uri najprej označili z oceno od 1-4 (nezanimiva, nič posebnega, všeč in zelo všeč), spodaj pa so napisali še  svoja osebna mnenja. Z veseljem poudarim, da je bila prevladujoča ocena 4! Mnenja so se razlikovala,  ni pa bilo niti enega samega negativnega odziva! Zapisane besede dijakov, njihove pohvale in zahvale, njihovo zavzeto zanimanje in poslušanje...v enem razredu sem celo bila deležna objemov..--vse to, pa tudi sama možnost sodelovanja v mladinskem programu, mi je dalo veliko neopisljivega. Program je v meni sprožil tudi novinarsko zanimanje, nastal je članek v časopisu Večer, intervju na radiu Val 202, zaradi katerih sem nato dobivala še dodatne odzive ljudi, ki niso bili nič manj osupljivi. Verjamem, da se vsak ne strinja z mojim razmišljanjem in ob prihodnjih predstavitvah vsi vtisi morda ne bodo tako izjemni, a verjamem, da je diskriminacija ljudi nekaj naučenega in vem da je pogoj za njihovo rušenje ozaveščanje. Če bo mogoče bom k temu še naprej z hvaležnostjo prispevala.