V »totem našem mestu« ni vse samo slabo. No seveda pa tudi ni vse samo dobro. Podobno je tudi glede odnosa do živali. Manj ljudi kot včasih, se mladičev znebi »po domače« (v žaklju naprimer), vendar to hkrati tudi pomeni, da je brezdomnih živali vedno več, saj mnogo ljudji ne poskrbi za pravočasno sterilizacijo in kastracijo ampak mladiče odložijo na popolnoma neprimernih, največkrat skritih mestih (globoko v gozdu, smetnjakih...).

“ Stanje duha družbe se najbolje vidi v odnosu do šibkih, revnih pa tudi v odnosu do živali  “ 

V mestu delujeta Zavetišče za živali, ki je med boljšimi slovenskimi zavetišči in Društvo za zaščito živali Maribor (DZZŽ MB). Slednje deluje od davnega leta 1967 in je prostovoljno, samostojno, nepridobitno združenje posameznikov, ki se združujejo zaradi interesa varstva vseh vrst živali.
Največje težave na mariborski živalovarstveni sceni predstavljajo tri področja:
- premalo denarja za sterilizacijo in kastracijo mačk
- odsotnost sistematiziranega individualnega dela s psi v zavetišču 
- premalo osveščena javnost in zato ekcesni primeri ravnanja z živalmi.
Pa si poglejmo na kratko ta tri področja: 

PREMALO DENARJA ZA
STERILIZACIJO IN KASTRACIJO MAČK

Ste že slišali za prostoživečo mačko? Četudi zanjo niste slišali, ste zagotovo že katero srečali. Prostoživeča mačka je namreč le drugi izraz za potepuške, brezdomne mačke, ki nimajo lastnika in živijo na prostem, najpogosteje v kolonijah, ki šteje tudi do 30 mačk. »Prostoživečke«, kot jim pravimo živalovarstveniki, ki se ukvarjamo z njihovo problematiko, so potomke lastniških in zavrženih mačk. Nekateri jim pravijo nikogaršnje mačke, vendar temu ni tako. So naša skupna last in odgovornost.

Ker je v Mariboru in okolici veliko kolonij s prostoživečimi mucami, smo DZZŽ Maribor in Zavetišče za živali Maribor staknili glave in se odločili, da pričnemo skupaj reševati to problematiko. In tako je zrasla ideja o projektu »Naše brezdomne mačke divjačke«. Klici o prijavah kolonij prostoživečih mačk so kar deževali. Slišali smo takšne in drugačne zgodbe, od lepih do grozljivih. Ponekod so okoliški stanovalci naklonjeni kolonijam, moti jih le nekontrolirano razmnoževanje, ponekod so nastrojeni sovražno in jim celo nastavljajo strup ali z njimi fizično obračunavajo (brcajo, kamenjajo, celo pretepejo do smrti). Pri vsem skupaj pa so zelo prizadeti/-e tudi hranilci/-ke, ki za te mačke skrbijo. To pomeni, da jih hranijo, trepetajo, ko katere od njih ni kakšen dan na »hranišče«, poslušajo mnogo groženj, včasih pa se kakšna »njihova« mačke znajde celo pred vrati njihovega doma - mrtva.

“ En mačji par lahko 
v 9 letih »ustvari« 
11 milijonov živali “ 

Prostovoljci muco ujamejo, odpeljejo v zavetišče, kjer zanjo veterinarsko poskrbijo in sterilizirajo oz. kastrirajo.  Pomagamo pa tudi z donirano hrano hranilcem, nasveti kako/kje/s čim hraniti, kako vzdrževati higieno, s postavljanjem bivališč … 
Problem je v tem, da tudi če bi nam uspelo ujeti vse prostoživeče muce, ni dovolj denarja za njihovo kastracijo in sterilizacijo. En mačji par v 9 letih »ustvari« 11 milijonov živali (štejemo mladiče in vse mladiče mladičev ob preživetju le 3 mladičev na leglo). Zato populacija mačk raste in se nezadržno širi, z njo pa tudi težave. Nekatera slovenska mesta so se te težave že lotila zelo učinkovito, upamo da v prihodnje uspe tudi Mariboru, saj je sterilizacija in kastracija najbolj humana (pa tudi najcenejša) rešitev težave.

Primer iz prakse:
»Veliko lokacij, kjer se lovijo mačke, je lahko dostopnih, včasih pa čisto po naključju naletiš na takšno, da se ti v prvem trenutku zazdi, da mačke ne boš nikoli ulovil oz. prišel do nje. Tako sva s Ksenijo na pločniku ob zelo prometni cesti našli muco z mladičem. Zavili sva s ceste ter iz avta vzeli pripomočke. Mački sta medtem že izginili v klet hiše ob cesti. V hiši sva opazili luč. Odšli sva potrkat, gospodu razložili situacijo (seveda se mu niti sanjalo ni, da je v kleti kakšna mačka) in le-ta nama je klet odklenil. Še prej pa nama je dal napotek: “Ko prideta po stopnicah dol, na desno ne smeta!” Že sama hiša je bila na videz »grozljiva«, pa še tema je že bila in takšen napotek je v nama vzbudil kar nekaj neprijetnih občutkov. Ampak za rešitev mačk to ni bila ovira. Elektrike ni bilo. Z baterijo in kletko sva se prebijali po stopnicah, ki so bile z ene in z druge strani naložene s kramo, ter obložene s par centimetri prahu. Odpravili sva se na ogled levega dela kleti (sama krama in umazanija), prav grozljivo je bilo vse videti. Nastavili sva kletko in zapustili prostor. Po par minutah sva zaslišali znani ropot kletke. Ujel se je mladiček. Prestavili sva ga v transporter, ponovno »usposobili« kletko in zraven pustili »malega«. Čez nekaj minut spet… in mački sva lahko odpeljali v zavetišče. Obe sva se enoglasno odločili, da morava za ti dve mački poiskati varnejšo lokacijo, kajti nevarnost, da kateri pristane pod kolesi avtomobila, je bila prevelika. Vendar pa menjava lokacij ni naša stalna praksa, to je prej izjema. Poklicala sem eno izmed hranilk, ki skrbi za mačke na varni lokaciji, ji predstavila problem in ta se je strinjala, da ju sprejme. Mami mački so med posegom sterilizacije odkrili za pest velik tumor na seskih, ki so ji ga odstranili. Muci smo spustili na varni lokaciji, kjer se 14 dni nista prikazali, vendar sta hrano iz njunih posodic vedno pojedli. Z mačkama iz t.i. »Hitchcock kleti« je sedaj vse v redu in na novi lokaciji jima gre prav dobro.
Več o projektu si lahko preberete na: http://www.dzzz-mb.si/nase-brezdomne-macke-divjacke.html

ODSOTNOST SISTEMATIZIRANEGA INDIVIDUALNEGA DELA S PSI V ZAVETIŠČU

Kot smo že dejali, je mariborsko zavetišče za živali eno boljših slovenskih zavetišč. Seveda pa to ne pomeni, da je idealno in da tudi tam ne opažamo težav in stvari, ki bi se jih dalo izboljšati. Največjo težavo vidimo v odsotnosti sistematiziranega individualnega dela s psi v zavetišču. Nekatera zavetišča (npr. tisto v Gmajnicah) imajo zadevo zelo dobro urejeno, saj imajo npr. zaposleno osebo, ki se s psi strokovno in sistematizirano ukvarja. Poskrbi za socializacijo, učenje osnovnih ukazov in s psom posname tudi spletni video. Oskrbniki v zavetišču se sicer pri delu zelo trudijo, vendar bi jim morda kazalo nuditi večjo podporo v smislu nastavitve sistema in njihovega strokovnega kinološkega usposabljanja. Seveda moramo priznati, da je situacija v Gmajnicah nekoliko lažja, saj je zavetišče precej manj polno  in  ima več razpoložljivih finančnih sredstev. Prepričani pa smo, da bi se na tak način sčasoma popravil tudi položaj v Mariboru. 

PREMALO OSVEŠČENA JAVNOST IN EKCESNI PRIMERI RAVNANJA Z ŽIVALMI

Stanje duha družbe se najbolje vidi v odnosu do šibkih, revnih, pa tudi v odnosu do živali. Proti starim, preživelim praksam se je treba boriti na vsakem koraku. Z malo domiselnosti pa se da tudi tradicionalno prireditev, kot je Zlata lisica,  spremeniti v sodobno prireditev na vseh nivojih – ne le s športnega vidika, ampak tudi z vidika varstva živali. Uporabili bi naprimer lahko »lisičke« znane slovenske oblikovalke Almire Sadar in tako ohranili kakšno življenje več. Zaradi splošnega stanja v družbi, ki ga recesija še potencira, prihaja tudi do pojavov blažjega ali hujšega zanemarjanja, mučenja in zlorab živali. Proti temu se DZZŽ Maribor bori s svojo skupino Nadzoornikov, ki preverjajo prijave mučenja ali slabega ravnanja živali, ki prispejo na društvo. Teh prijav je povprečno od 10 do 20 na mesec. Nadzoorniki huše kršitve posredujejo VURSu, blažje kršitve pa poskusijo odpraviti sami. Lastnikom svetujejo in jim občasno nudijo tudi kakšno drugo pomoč.

NE BI BILI RAJE ZNANI PO ŽIVIH KOT MRTVIH LISICAH?

Primer iz prakse:
»Konec avgusta lani smo NadZOOrniki prejeli prijavo o dveh zanemarjenih psičkah, ki bi naj že dva meseca bivale brez prisotnosti lastnika. Zadevo smo šli takoj preveriti in naleteli nismo na nič lepega.
Dve psički, ena na verigi (okoli 1,5m), druga se je iz verige strgala, vendar se od svoje štirinožne prijateljice ni odmaknila. Obe zelo zanemarjeni, z znaki dermatitisa, hudo bolhavi, o lastnikih ne duha ne sluha. Na posestvu je bila tudi perjad, kateri pa smo hitro našli skupen odgovoren dom. Psički smo, s pomočjo VURS-a (OE Maribor), takoj odpeljali v Mariborsko zavetišče, kjer sta bili primerno oskrbljeni. Že v začetku oktobra pa se jima je nasmehila sreča in odšli sta v skupen nov dom.«
Ker je takšnih in drugačnih zgodb vedno več, vas prosimo, če opazite oziroma veste za živali (hišne ali rejne), ki živijo v neustreznih bivalnih razmerah, če zanje na kakršenkoli način ni ustrezno poskrbljeno (so na prekratki verigi, brez vode, brez sence, brez vsakodnevnega nadzora,...), če obstajajo ljudje, ki za živali potrebujejo pomoč (materialno, svetovanje,...) in vse ostalo, kjer vidite možnost, da bi lahko z obiskom pripomogli k dobrobiti živali, da nam pišite na elektronski naslov: nadzoorniki.mb@gmail.com.  Več o nadzoornikih si lahko preberete tudi na: http://www.dzzz-mb.si/nadzoorniki.html.

ČE POTREBUJETE POMOČ PRI SKRBI ZA VAŠO ŽIVAL ALI ČE žELITE POMAGATI ŽIVALI V NEUSTREZNIH BIVANJSKIH RAZMERAH,  pišite na: 
nadzoorniki.mb@gmail.com

AJA IN KALIKA OB NAJDBI

AJA Z NOVO LASTNICO

Pri skrbi za živali v našem mestu lahko pomagate tudi vi:

Če ne morete posvojiti.. bodite začasni skrbnik.
Če ne morete biti začasni skrbniki...sponzorirajte.
Če ne morete sponzorirati.. bodite prostovoljec v DZZŽ MB.
Če ne morete biti prostovoljec… donirajte.
Če ne morete donirati.. ozaveščajte.