V uredništvo smo prejeli dve zgodbi, ki pričata o položaju mladih in njihovih možnostih pri vstopu na trg dela in osamosvajanju. Obe zgodbi pripadata osebama sorodne starosti. Zdi se, da je brez možnosti za delo ostal večji del generacije. To je generacija od leta 1982 naprej, ki jo mnogi imenujejo generacija Y. In prav zakaj (v angleščini Y = why), je vprašanje, ki vse bolj odmeva in ne izzveni.
Prva zgodba je pripoved punce, mlade mamice, ki je z novim letom ostala brez zaposlitve in želi ostati anonimna. Njena zaposlitvena kariera se je odvijala takole: Od leta 2005, ko je začela 6-mesečno usposabljanje na delovnem mestu pa do preteklega silvestrskega večera je bila zaposlena na Okrajnem sodišču v Mariboru. Vključena je bila v program z namenom usposabljanja za pravosodnega sodelavca. Program je zaposlenim ponujal minimalna sredstva, brez malice in povračila potnih stroškov. Avgusta so ji nato ponudili zaposlitev z določenim delovnim časom za pol leta. In spet pol leta. In spet pol leta. Prihodnost je bila negotova, znova in znova. A s trdim delom, četudi za mizerno plačo šeststotih evrov, je bila zadovoljna, da ima službo. Ali se bodo pogodbe podaljševale, ni nikdar vedela do tik pred zdajci. Delala je zavzeto in vestno. Medtem so se pogodbe podaljševale, na pogodbe pa pripisovali aneksi - ena, dve, tri, štiri...nakar je bila premeščena na drug oddelek, domnevno zaradi povečanega obsega dela. Nove pogodbe za premestitev ni dobila, vodili so jo pod okriljem prejšnjega oddelka. Vpisovanje tožb, po vrhu pa še dodatno delo, delo drugih - skrb, da so sodniki na tekočem in podobno. Poleti leta 2012 je odšla na porodniški dopust, sredi decembra pa  je dobila novoletno pošiljko z obvestilom, da bo z vstopom v novo leto brezposelna. Da vas ne zavedemo – vse to je popolnoma zakonito in ustaljena praksa. V pravnem ni sodišče kršilo nobenega zakona, v zakonih pa ni vključenega človekovega dostojanstva. Nobene zahvale za 7 let in 4 mesece trdega dela z odličnimi vrednotenji, nobenih napotkov za naprej. Po samoiniciativnem raziskovanju je ugotovila (o tem je sodišče ni obvestilo, čeprav je šlo za interni razpis), da se lahko prijavi na razpis za identično delovno mesto, kot ga je opravljala doslej, kamor pa ni bila sprejeta. Težko je dojeti, kdo so bili izbrani kandidati, ki so izpolnjevali vse predpisane pogoje  za njeno mesto, in kako da jih ne izpolnjuje sama. Po njenih informacijah, so nova delovna mesta (t.i. stabilizacija kadrovskega načrta sodišč) zasedle osebe z manj izkušnjami (leto ali manj na sodišču) in poznanstvi. Delovna doba torej ne šteje, prav tako ne dobro ocenjena letna poročila (ki so tako ali tako fiasko, saj  vsaj v njenem primeru vodja nikoli ni bila prisotna). Po neuradnih podatkih je samo na Mariborskem okrajnem sodišču takih zgodb še 46...Če reda in transparentnosti ni na sodiščih, lahko le ugibamo, v kakšnem sužnjelastiških razmerjih so mladi v službah privatnikov....tisti, ki službe seveda imajo. Eden takih, ki je nima, je Aljaž.

PO OCENAH EUROFUNDA dolgotrajna brezposelnost mladih EU stane  PRIBL. 2 milijardi evrov na teden oziroma 100 milijard evrov na leto. Za Slovenijo TO POMENI 344 milijonov evrov. Če bi delo uspelo najti le desetini mladih, bi na leto prihranili več kot 10 milijard evrov.

„Star sem 29 let. Diplomant. Moje povprečje v času študija je znašalo 9.1, s poslovno idejo (strateškim planom) sem prejel celo nagrado na natečaju za mlade podjetnike. Ves čas študija sem delal preko študentskih napotnic. Večinoma sem kelnaril pa tudi raznašal letake in delal v avtopralnici. Študij sem kljub delu zaključil pri 23. letih. Od takrat se prijavljam na razna delovna mesta, a brez uspeha. Večinoma. Eno leto sem delal preko aktivne politike zaposlovanja  v manjšem podjetju (za min.plačo), nato pa so me zamenjali z drugim, ki je tak program lahko koristil naslednjih 15 mesecev. Zanj so dobivali denar.  In tudi njega so potem zamenjali. Zaposlen bi bil prevelik strošek. Strošek? Pa saj vsak dan osem ur, delam za vaše podjetje, zaboga. Če si me ne morete privoščiti, klub minimalni plači pa zaprite podjetje ali zamenjajte vodstvo (ki mimogrede prejema 5-10 kratnik moje plače). Brez vesti, brez poštenja. In spet pošiljam. Pošiljam na mesta za katera sem prekvalificiran. Teh je več. Večina delodajalcev me o tem ali sem bil sprejet sploh ne obvesti. Vse ob zid. Nemi zid. Sit sem vsega. Sit sem delovnih mest, ki jih dobijo tisti s poznanstvi, sit sem tega, da se počutim neuporabnega. Ko pa vem, da bi lahko počel marsikaj. Sit sem tega, da se ne morem odseliti na svoje in da moram občasno očeta prositi za prevoz. Ob tem tempu bom za avto lahko našparal čez 11 let. Najbližje zaposlitvi sem bil pred pol leta, ko me je skoraj doletelo mesto arhivarja, pa se je potem gospa, ki to delo opravlja že več desetletij odločila, da še ne gre v pokoj. 

“Zakaj non-stop ponavljajo, kako na mladih svet stoji?
 Na meni stojijo LE država in zakoni, davki in reforme, ki me tlačijo. “

Pa saj sem vendar bil zmeraj med boljšimi – v razredu, na matematičnih tekmovanjih, še punce so me zmeraj imele rade, vsi so mi pravili šarmer. A delodajalca očitno ne znam prepričati. Sram me je, pa nisem nič storil narobe. Včasih mi navržejo, da nimam 3 ali 5 let delovnih izkušenj. Imam pa 5 let dela preko študentskih napotnic – seveda so to dela, ki z mojim profilom nimajo močne povezave. Bi že v času študija delal v svoji stroki in pridobival te izkušnje, če bi me kdo sprejel na prakso in me izučil, pa te priložnosti ni bilo. Država Slovenija zame nima niti enega samega ušivega delovnega mesta. Diplomiral sem, ker sem mislil,  da bom s tem pridobil boljše možnosti za dostojno zaposlitev, da bom imel urejeno prihodnost. Zakaj sploh študirati, ko pa se zdi, da vse kar je dosegljivo, je prodajanje...megle. Vlada (ta ali prejšnje) nima nobene dolgoročne strategije na področju zaposlovanja mladih. Kratkotrajne subvencije služijo bolj delodajalcem. Sam še vedno mislim, da se tudi družboslovce, da zaposliti: storitvenih dejavnosti, mladinsko delo, evalvacije programov, socialno podjetništvo, strokovno svetovanje v kulturi itd. A kaj bi...Sedaj je vse kar delodajalce zanima ali imam S.P., ali imam morda napotnico, si jo lahko uredim? – in ker je odgovor v vseh primerih ne – ostalo niti ni pomembno. Lahko prodajam sesalce, a bom dobil 10% od prodanega izdelka. Za prevoz lahko poskrbim sam. Kje je še zdravstveno varstvo? Tudi zagnanost ali pripravljenost na učenje nečesa povsem novega ne šteje. Ni pomembno niti to, da bi za socialno varnost in tisto nekaj malega denarja bil pripravljen rezati živo mejo ali šteti promet. Tisto malo kar zaslužim, je preko dela na črno. Usluge prijateljev pri kakšnih projektih. In jaz sem diplomiral! Kakšno upanje naj ima potem moj brat, ki je ob koncu srednje šole utrpel hudo poškodbo hrbtenice in marsikaterega dela sploh ne more opravljati? Naj mu kar predam zanko? Kako je mogoče, da je tako mlada država tako mačehovska prav do nas mladih? Zakaj non-stop ponavljajo, kako na mladih svet stoji. Na meni stojijo le država in zakoni, davki in reforme, ki me tlačijo.  Vse kar mladi dobimo, so oznake. Apolitični, ki živimo pri mamah in predolgo študiramo. Kaj pa naj? Delamo?“