Eni bi prodajali meglo, drugi strah pred revščino, tretji visokoleteče ideale, četrti kredite ... 

Nedolgo preden se je država Slovenija osamosvojila sem zajadral v polnoletnost in s tem pridobil volilne pravice vseh vrst. Naprimer tudi tisto, s katero ste ali so volilci in volilke našo deželico pod Alpami z veliko večino ljudskih glasov odrezali od tedanje matične federativne republike Jugoslavije. Ni me bilo med omenjeno večino. Tudi na samih volitvah oziroma plebiscitu nisem bil. Tedaj so me zanimali rokenrol, punce in norenje, kot se spodobi za mladca, ne pa kakšna nova nacionalistično- kapitalistična politična usmeritev. In tudi nekako si tedaj nisem zmogel predstavljati, da moja dežela nikoli več ne bi bila naprimer prvak v košarki, ker Zdovc brez Dražena, Divca, Kukoča, Radže, Paspalja in ostalih jugovičev pač ni izgledala ista stvar. Leto pred slovensko osamosvojitvijo sem kot nabornik tudi spoznal vojaški stroj, namenjen, da bi branil deželo Jugoslavijo od zunanjih in notranjih sovražnikov in rečem vam, tudi če sem bil tedaj zgolj šmrkavec mi je bilo ob vsej mogoči ubijalski sili in taktikah jasno, da bo ob morebitnem razpadu Juge tekla kri, in to v potokih, zakaj bi torej takrat volil za vojno, in ne za mir, ki smo ga živeli? Bil sem namreč čisto navaden mlad dečko, solidno vzgojen in pošten, in ljubil sem svobodo in mir. Vprašal sem se, zakaj bi brat ubijal brata, človeka? Za drugačen grb in zastavo, ime valute in potni list, ki glasi na drugo ime države? Ali unije? Na srečo soljudi nisem en od tipov kakršen je Zmago Jelinčič, ki se je v želji po političnem come backu-u v sklopu aktualne kampanje za najnovejše volitve - in tisočkrat poprej - pohvalil, da se je med osamosvajanjem Slovenije, citiram; streljal s Kalašnikovom. V tistih dneh, ko je on grozil z orožjem sem sam bil zgolj pogumen dečko, ki je v spletu tragičnih okoliščin prvi v vrsti mnogih fotografov in snemalcev v kasnejšem dokončnem razpadu Jugoslavije, vojni in smrti v medijih dal odvratni obraz, v izostrenem bližnjem kadru smodečih se ubitih šoferjev, ki so nekaj minut prej, preden jih je zraketiralo letalo jugoslovanske vojaške aviacije, živi, zdravi in nič hudega sluteči malicali ob svojih kamionih, ki jih je slovenska obramba uporabila za barikado pred napredujočo kolono tankov. Ni mi bilo lahko stiskati na sprožilec – fotoaparata – , takrat, ampak bil je le trenutek, ko človek ne misli kaj in kako, kaj šele, da bi mislil, zakaj sploh počnem kar sem takrat počel. Slovenski mediji pa so seveda pograbili tovrstne slike, ki so bile sijajna propaganda za podžiganje domoljubnih čustev. Tedanji prvi novodržavni slovenski minister za informiranje, kasneje pa Jelinčičev rival na vsakih novih volitvah za pozicije v foteljih tu ali tam, Jelko Kacin, ki na račun vsakodnevnega pojavljanja na TV zaslonih v nekdanjih osamosvojitvenih dneh še danes dobiva točke pri volivcih, je Jelinčiču, malce iritiran s strani omenjenega neokusnega šopirjenja njegovega nekdanjega kolega v slovenskem parlamentu, v nekem nedavnem TV soočenju v sklopu najnovejše volilne kampanje, v obraz cinično siknil, da Jelinčič laže, ko se hvali kak heroj naj bi bil, ker naj bi se v tistih dneh streljal. To pa zato, ker je tedaj kot tiskovni predstavnik novoustanovljene republike Slovenije Kacin bil odlično obveščen o dogajanju in ve, z razliko od nacionalistov, ki so kdaj volili Jelinčiča, da so le tega morali v dneh osamosvajanja organi varnosti in reda nove države Slovenije pripreti, da ne bi sebi ali drugim naredil kaj slabega. Ubijalskega. Ali morilskega. Da denimo ne bi kot paravojaški samooklicani prostovoljni osamosvojitelj pobil kakšnih nedolžnih nabornikov tedanje jugoslovanske vojske in s tem zavil v črno še več mater, kot jih osamosvajanje je, tudi slovenskih, ker so slovenski fantje tedaj še služili vojaščino v JLA. Ali da ne bi napadal vse tiste katerih priimek se končuje na ič, izvzemši njega samega seveda, ker on je trdi, ne mehki ič. Na srečo so tekom osamosvojitvenih dni odgovorni varnostni organi Jelinčiča, ki se je sam poimenoval za Plemenitega, brez ič, pa je v resnici s svojim sovražnim gobezdanjem in delovanjem ravno toliko plemenit kot kak plesnjiv, smrdljiv in plemeniti sir-ič, odstranili z ulic, a je na nesrečo kmalu pristal v parlamentu. Demokratično izbran od državljanov in državljank, kot vsi ostali poslanci in poslanke. Danes se nekateri od njih ob omenjanju odgovornosti za usodo Slovenije potresajo s pepelom, kot Tone Partljič, mariborski poslanec z desetletnim stažem, ki je v politiko zajadral iz teatrskih krogov, in mu zato vsa tista leta, ko je od volivk in volivcev izbran s kolegicami in kolegi poslanci sodeloval pri demontaži države Slovenije, ni težko skriti za malce dramatiziranja ali komedijanstva na temo politika. Upam, da se s pepelom, ne, še raje s katranom in kurjim perjem pravzaprav potresate ali potresajo vsi tisti, ki ste ali so kdaj volili bivše in obstoječe garniture poslancev in poslank v slovenskem parlamentu. Stvar pa je za nas, neopredeljene potencialne volivce in volivke, ki smo nesporna večina volilnega telesa, nadvse življenska, ne kak zabavni teater. Ali greha odrešujoči moralni samomor. Kako namreč na volitvah sploh izvoliti ljudi, ki naj bi delali v  dobro vseh nas? Kako najti normalne, sposobne in poštene kandidate ali kandidatke, ko jih je toliko bilo in jih je še očitno premaknjenih, nesposobnih in nepoštenih. Še bolj butasto se zdi dati svoj glas tistim lisicam in lisjakom, ki nikakor niso neumne in neumni, ravno nasprotno, v realizaciji lastnih interesov in interesov svojih strank izkazujejo bistroumnost, sposobnost in lojalnost, za interes nas, neopredeljene večine, in seveda političnih nesomišljenikov, pa se jim po domače fučka. In koga sploh lahko voliš v pravljici kjer sta glavna akterja volka kar dva in ne en sam, tako da ne mlado ne staro ne more računati, da bo ostalo celo in živo, in bo pravljica temu primerno v resnici grozljivka.                                                                                                                                                                   Zdi se mi, da po vseh letih od kar imam volilno pravico tudi tokrat ne bom iskoristil džokerja in dal nekomu svoj glas, da me zastopa v politično-ekonomskem kupleraju. Danes bi si najbrž rezal žile, če bi v preteklosti volil kateregakoli kandidata ali kandidatko za politične čestitke, razen morda Janeza Drnovška, in še njega šele potem, ko je ugotovil, da bo kmalu umrl, pa se je pred koncem odločil  očistiti si karmo od političnega sranja v katerem je preživel življenje, in nehal misliti in delovati kot politik in začel za kratek čas do smrti misliti in delovati kot človek. Nekaj skupnega sva imela poleg rojstnega dne s pokojnim predsednikom Drnovškom, ko je bil v omenjenem zadnjem obdobju življenja preden je odšel s tega sveta, namreč dojemanje in mnenje, da je v vlogi voditeljev potrebno narediti nekaj dobrega za vse ljudi, ne le zase in za svoje politično pleme. To ni običajna lastnost politikov, tudi ne tistih, ki se nimajo za politike, a se gredo politični aktivizem. Poglejmo naprimer minulo vstajniško vrenje v našem mestu, ki je navidez izgledalo kot legitimen protest meščanov in meščank proti nepoštenju, bil pa je le ljudski revolt zaradi radarjev, z drugimi besedami neplačanih prometnih prekrškov, naperjen proti županu, ki so ga v večini izbrali prav ti, isti meščani in meščanke, ki so ga tekom blišča EPK, festivala Lent ali denimo obiskov vrhovnih cerkvenih poglavarjev kovali v nebo, potem pa so ga ob prihajajočem zatonu vsega omenjenega in seveda obetih položnic za kazni za prehitro vožnjo, na nadvse beden način potlačili v blato. Ali njegov lasten drek. Samo organom reda in miru pa iskrena hvala za solzilec, ki je pomagal, da bivšega župana niso zvlekli tudi na gorečo grmado ali vislice, kot so si želeli nekateri, ampak spravili na sodišče, kot je pošteno in prav, ker tam je mesto zanj in njemu podobne. Solznih oči, seveda ne več od solzilca ampak od žalosti ugotavljam, da se med protesti, zaradi mene lahko tudi revolucionarnimi, vedno najde preveč Jelinčičev, ki bi streljali, obešali, kamenjali in kurili resnične ali domnevne krivce za njihovo nezadovoljstvo. V prevratniških časih je preveč tudi tistih, ki se premeteno nastavljajo objektivom kamer in fotoaparatov v boju za točke popularnosti, ki bi jim prinesla pozicije, moč in materijalno korist. A žal revolucija mišljenja in delovanja družbe in njenih reprezentantov, ki naj bi ji bili priča kot pravijo populisti, ki bi radi narodu povedali to, kar ta želi slišati, ostaja zgolj iluzija. Tako med strankami kot znotraj strank, med kandidati te ali one politične struje, tako tudi med tako imenovanimi protestniki in civilno družbo, se namreč bije karseda navaden in primitiven boj za prevlado in oblast. Vsak bi namreč rad koncesije. Takšne in drugačne. Eni bi prodajali meglo, drugi strah pred revščino, tretji visokoleteče ideale, četrti kredite ... Eni bi ustanavljali nove stranke, drugi cerkve, tretji ekonomske sisteme, četrti ... državo? In smo spet tam. Pri materijalni dialektiki, ali nekaj takega. Smo pri preprostem dejstvu, da so v zgodovini človeštva raji skoraj zmeraj in povsod vladali povzpetniki, sebični egotipi, ki jim je bilo mar le za lastne riti. Vsi ostali pa so bili in smo le statistika, ki ima pravico glasa le ob volitvah. Le zakaj, se sprašujem? Vsak zakaj ima seveda svoj zato, zato najbrž tudi tokrat ne bom prekršil privatnega pravila, šel na volitve in se ukvarjal s politiko, četudi s tem ne bom prispeval k morebitnemu izboljšanju družbe, ker pač menim, da je ta sama po sebi žal nepoboljšljiva. Če sem preživel toliko bleferjev na oblasti in toliko različnih bleferskih oblasti, bom zmogel še kakšne nove, se tolažim. V primeru, da se pojavijo normalni, sposobni in poštni kandidati ali kandidatke, ki bi izvlekli slovensko državo in prevladujočo mentaliteto iz greznice, pa le povejte naokoli! In potem naj jih voli, kdorkoli izvoli! Samo, da ne bodo spet zgolj populisti z egocentričnimi nameni. Ker potem ne bo izgovorov, zakaj demos kratein, ali naše, točneje vaše ljudsko vladanje, ne deluje. nom reda in miru pa iskrena hvala za solzilec, ki je pomagal, da bivšega župana niso zvlekli tudi na gorečo grmado ali vislice, kot so si želeli nekateri, ampak spravili na sodišče, kot je pošteno in prav, ker tam je mesto zanj in njemu podobne. Solznih oči, seveda ne več od solzilca ampak od žalosti ugotavljam, da se med protesti, zaradi mene lahko tudi revolucionarnimi, vedno najde preveč Jelinčičev, ki bi streljali, obešali, kamenjali in kurili resnične ali domnevne krivce za njihovo nezadovoljstvo. V prevratniških časih je preveč tudi tistih, ki se premeteno nastavljajo objektivom kamer in fotoaparatov v boju za točke popularnosti, ki bi jim prinesla pozicije, moč in materijalno korist. A žal revolucija mišljenja in delovanja družbe in njenih reprezentantov, ki naj bi ji bili priča kot pravijo populisti, ki bi radi narodu povedali to, kar ta želi slišati, ostaja zgolj iluzija. Tako med strankami kot znotraj strank, med kandidati te ali one politične struje, tako tudi med tako imenovanimi protestniki in civilno družbo, se namreč bije karseda navaden in primitiven boj za prevlado in oblast. Vsak bi namreč rad koncesije. Takšne in drugačne. Eni bi prodajali meglo, drugi strah pred revščino, tretji visokoleteče ideale, četrti kredite ... Eni bi ustanavljali nove stranke, drugi cerkve, tretji ekonomske sisteme, četrti ... državo? In smo spet tam. Pri materijalni dialektiki, ali nekaj takega. Smo pri preprostem dejstvu, da so v zgodovini človeštva raji skoraj zmeraj in povsod vladali povzpetniki, sebični egotipi, ki jim je bilo mar le za lastne riti. Vsi ostali pa so bili in smo le statistika, ki ima pravico glasa le ob volitvah. Le zakaj, se sprašujem? Vsak zakaj ima seveda svoj zato, zato najbrž tudi tokrat ne bom prekršil privatnega pravila, šel na volitve in se ukvarjal s politiko, četudi s tem ne bom prispeval k morebitnemu izboljšanju družbe, ker pač menim, da je ta sama po sebi žal nepoboljšljiva. Če sem preživel toliko bleferjev na oblasti in toliko različnih bleferskih oblasti, bom zmogel še kakšne nove, se tolažim. V primeru, da se pojavijo normalni, sposobni in poštni kandidati ali kandidatke, ki bi izvlekli slovensko državo in prevladujočo mentaliteto iz greznice, pa le povejte naokoli! In potem naj jih voli, kdorkoli izvoli! Samo, da ne bodo spet zgolj populisti z egocentričnimi nameni. Ker potem ne bo izgovorov, zakaj demos kratein, ali naše, točneje vaše ljudsko vladanje, ne deluje. kdorkoli izvoli! Samo, da ne bodo spet zgolj populisti z egocentričnimi nameni. Ker potem ne bo izgovorov, zakaj demos kratein, ali naše, točneje vaše ljudsko vladanje, ne deluje. nom reda in miru pa iskrena hvala za solzilec, ki je pomagal, da bivšega župana niso zvlekli tudi na gorečo grmado ali vislice, kot so si želeli nekateri, ampak spravili na sodišče, kot je pošteno in prav, ker tam je mesto zanj in njemu podobne. Solznih oči, seveda ne več od solzilca ampak od žalosti ugotavljam, da se med protesti, zaradi mene lahko tudi revolucionarnimi, vedno najde preveč Jelinčičev, ki bi streljali, obešali, kamenjali in kurili resnične ali domnevne krivce za njihovo nezadovoljstvo. V prevratniških časih je preveč tudi tistih, ki se premeteno nastavljajo objektivom kamer in fotoaparatov v boju za točke popularnosti, ki bi jim prinesla pozicije, moč in materijalno korist. A žal revolucija mišljenja in delovanja družbe in njenih reprezentantov, ki naj bi ji bili priča kot pravijo populisti, ki bi radi narodu povedali to, kar ta želi slišati, ostaja zgolj iluzija. Tako med strankami kot znotraj strank, med kandidati te ali one politične struje, tako tudi med tako imenovanimi protestniki in civilno družbo, se namreč bije karseda navaden in primitiven boj za prevlado in oblast. Vsak bi namreč rad koncesije. Takšne in drugačne. Eni bi prodajali meglo, drugi strah pred revščino, tretji visokoleteče ideale, četrti kredite ... Eni bi ustanavljali nove stranke, drugi cerkve, tretji ekonomske sisteme, četrti ... državo? In smo spet tam. Pri materijalni dialektiki, ali nekaj takega. Smo pri preprostem dejstvu, da so v zgodovini človeštva raji skoraj zmeraj in povsod vladali povzpetniki, sebični egotipi, ki jim je bilo mar le za lastne riti. Vsi ostali pa so bili in smo le statistika, ki ima pravico glasa le ob volitvah. Le zakaj, se sprašujem? Vsak zakaj ima seveda svoj zato, zato najbrž tudi tokrat ne bom prekršil privatnega pravila, šel na volitve in se ukvarjal s politiko, četudi s tem ne bom prispeval k morebitnemu izboljšanju družbe, ker pač menim, da je ta sama po sebi žal nepoboljšljiva. Če sem preživel toliko bleferjev na oblasti in toliko različnih bleferskih oblasti, bom zmogel še kakšne nove, se tolažim. V primeru, da se pojavijo normalni, sposobni in poštni kandidati ali kandidatke, ki bi izvlekli slovensko državo in prevladujočo mentaliteto iz greznice, pa le povejte naokoli! In potem naj jih voli, kdorkoli izvoli! Samo, da ne bodo spet zgolj populisti z egocentričnimi nameni. Ker potem ne bo izgovorov, zakaj demos kratein, ali naše, točneje vaše ljudsko vladanje, ne deluje. normalni, sposobni in poštni kandidati ali kandidatke, ki bi izvlekli slovensko državo in prevladujočo mentaliteto iz greznice, pa le povejte naokoli! In potem naj jih voli, kdorkoli izvoli! Samo, da ne bodo spet zgolj populisti z egocentričnimi nameni. Ker potem ne bo izgovorov, zakaj demos kratein, ali naše, točneje vaše ljudsko vladanje, ne deluje. kdorkoli izvoli! Samo, da ne bodo spet zgolj populisti z egocentričnimi nameni. Ker potem ne bo izgovorov, zakaj demos kratein, ali naše, točneje vaše ljudsko vladanje, ne deluje. nom reda in miru pa iskrena hvala za solzilec, ki je pomagal, da bivšega župana niso zvlekli tudi na gorečo grmado ali vislice, kot so si želeli nekateri, ampak spravili na sodišče, kot je pošteno in prav, ker tam je mesto zanj in njemu podobne. Solznih oči, seveda ne več od solzilca ampak od žalosti ugotavljam, da se med protesti, zaradi mene lahko tudi revolucionarnimi, vedno najde preveč Jelinčičev, ki bi streljali, obešali, kamenjali in kurili resnične ali domnevne krivce za njihovo nezadovoljstvo. V prevratniških časih je preveč tudi tistih, ki se premeteno nastavljajo objektivom kamer in fotoaparatov v boju za točke popularnosti, ki bi jim prinesla pozicije, moč in materijalno korist. A žal revolucija mišljenja in delovanja družbe in njenih reprezentantov, ki naj bi ji bili priča kot pravijo populisti, ki bi radi narodu povedali to, kar ta želi slišati, ostaja zgolj iluzija. Tako med strankami kot znotraj strank, med kandidati te ali one politične struje, tako tudi med tako imenovanimi protestniki in civilno družbo, se namreč bije karseda navaden in primitiven boj za prevlado in oblast. Vsak bi namreč rad koncesije. Takšne in drugačne. Eni bi prodajali meglo, drugi strah pred revščino, tretji visokoleteče ideale, četrti kredite ... Eni bi ustanavljali nove stranke, drugi cerkve, tretji ekonomske sisteme, četrti ... državo? In smo spet tam. Pri materijalni dialektiki, ali nekaj takega. Smo pri preprostem dejstvu, da so v zgodovini človeštva raji skoraj zmeraj in povsod vladali povzpetniki, sebični egotipi, ki jim je bilo mar le za lastne riti. Vsi ostali pa so bili in smo le statistika, ki ima pravico glasa le ob volitvah. Le zakaj, se sprašujem? Vsak zakaj ima seveda svoj zato, zato najbrž tudi tokrat ne bom prekršil privatnega pravila, šel na volitve in se ukvarjal s politiko, četudi s tem ne bom prispeval k morebitnemu izboljšanju družbe, ker pač menim, da je ta sama po sebi žal nepoboljšljiva. Če sem preživel toliko bleferjev na oblasti in toliko različnih bleferskih oblasti, bom zmogel še kakšne nove, se tolažim. V primeru, da se pojavijo normalni, sposobni in poštni kandidati ali kandidatke, ki bi izvlekli slovensko državo in prevladujočo mentaliteto iz greznice, pa le povejte naokoli! In potem naj jih voli, kdorkoli izvoli! Samo, da ne bodo spet zgolj populisti z egocentričnimi nameni. Ker potem ne bo izgovorov, zakaj demos kratein, ali naše, točneje vaše ljudsko vladanje, ne deluje.