Uvod v poletje je obetal. Enim dopuste, drugim vsaj ogled nogometnega svetovnega prvenstva na TV zaslonih, če jim že ni bilo namenjeno namakanje nog v morje. Ampak nekaj ni štimalo že na začetku. Brazilska vlada je denimo za organizacijo fuzbalskega spektakla namenila milijarde in ljudstvu, pa čeprav še tako noremu na nogomet, je stvar zasmrdela. Zasmrdela jim je po razsipništvu in korupciji, ki sta žal, a več kot očitno, del človeške usode. Ali še bolje, človekove narave. Raja je protestirala, klinc pa prvenstvo, stadioni, žoga in polizani milijonarji. Dajte nam šole in bolnišnice, nahranite lačne in pozdravite bolne, so zahtevali protestniki, ki so hoteli blokirati nogometno-potrošniški šov. Prvenstvo se je nato seveda začelo kljub protestom. Brazil je vendar nogometna nacija in na poti do naslova svetovnih prvakov, osvojenem v njihovi domači deželi, naj jih ne bi prav nič zaustavilo. V polfinalu so doživeli vesoljni potop v merjenju moči s kasnejšimi prvaki, Nemci. Pravljičnih sedem golov v brazilski mreži je bila katastrofa za ambiciozne domačine. Da so jih v malem finalu natreskali še Nizozemci pa je bila samo pika na i. Preprosto preveč magije so nad vsem skupaj zakuhali domorodci in njihovi džungelski vrači, ki so bili najbolj vneti v protestih proti neenakosti in razsipavanje denarja, da bi se za selecao lahko izšlo po načrtih.
                                                                                                In potem smo čakali – na vreme. Ne kar kakšno, ampak poletno, lepo, sončno, vroče vreme. Vreme, ki vabi sem in tja, poživlja dušo in telo, obnavlja energijo in vrača motivacijo. In smo čakali … In zrli v oblačno nebo, ki je jokalo in jokalo. Sem ter tja je sonce posijalo izza oblakov in potem se je dež spet in spet zlival z neba na zemljico. Tisti »srečneži«, ki so se odpravili na dopuste, so bolj ali manj lahko le preklinjali obstoječe vremenske razmere, domačini ob jadranskih obalah pa po lastnih besedah itak še niso doživeli toliko dežja sredi običajno kot poper suhih poletij.  

Ždeč pod nadstreškom na terasi, preštevajoč dežne kaplje sem pomislil, morda pa tak vesoljni potop sploh ni tako zelo slab.

In smo čakali in čakali – na vreme. Na lepo vreme …Ždeč pod nadstreškom na terasi, preštevajoč dežne kaplje sem pomislil, morda pa tak vesoljni potop sploh ni tako zelo slab. Vročina ne razbija glave in ne kuri kože, zvečer se prav lepo zaspi, zemlja ne poka od suše in tudi vode v zbiralniku mi zagotovo ne bo zmanjkalo. Saj se Noe menda tudi ni preveč sekiral zavoljo vesoljnega potopa. Naredil naj bi barko, zbral po par različnih živalskih vrst in odjadral v svetlejšo, najbrž bolj sončno prihodnost. Meni pa tudi ni kaj pomembnejšega umanjkalo sredi poletja. Razen sonca, jasno, kot sončen dan. Pa kaj, če je situacija plesniva, sem si mislil med tem, ko sem bledih lic kopal in čistil odtoke, ki so se trudili požirati vodo poslano z neba. Vsega je itak kriva vlada, oziroma vlaga, ne pa jaz ali ti! Proti vladi, pardon, vlagi, pač ni pomoči. Vprašajte tisoče nesrečnikov, ki jim je poplavilo imetje. Menda lahko samo počakaš, da se povodenj umakne, zmečeš stran uničeno robo in se spopadeš z vlado, pardon, vlago. Oziroma obojim. Z vlado za to, da bi dobil pomoč in povračilo škode, z vlago pa iz estetskih razlogov. Da te namreč ne bi v fajhtni bajti prerasle gobe, mah in plesen. Ja, vlada, pardon, vlaga je hudič, sranje in nadloga. Čim manj opravka z njo – tem bolje. Zaradi vlade, oziroma vlage, zadeve že na pogled namreč ne izgledajo najbolje. A kaj češ, vlada je vlada, oziroma vlaga je vlaga, ko jo enkrat dobiš, se je ni lahko znebiti. In tudi, če se je rešiš, še nekaj časa po njej vsenaokoli veje smrad. Vprašajte tiste, ki jih je zalilo. Tiste, ki jim je voda prišla do grla. Tiste, ki ne zmorejo več vprašajte kako je, ko doživiš vesoljni potop, pa nisi med izbranci. Kako se rešiti …?                                                                                                                 Jaz sem bil med izbranci, med rešenimi. Vsaj to leto in to poletje. Rešila me je vlada, pardon, vlaga. Oziroma oboje. Dobil sem delo prek javnih del, in ko sem do poletja vrnil dolgove in poravnal zaostale račune in začel sanjariti o dopustu, je prišel neskončni deževni dan, ki ga je bilo lepše, predvsem pa udobneje gledati z domače terase, kot pa da bi ta neskončni deževni dan, iz dneva v dan, gledal iz namočenega šotora, zalite prikolice ali poplavljenega apartmaja. In še prišparal sem, sem se tolažil odpovedujoč se počitnikovanju. Kaj veš ali bi mi sploh godilo po tolikih letih zapečkarstva, sem nategoval sam sebe. Ker pa je treba sadove dela in nedela vendarle zaužiti z vsem guštom, nekaj v tem stilu je govoril že Charles Bukovski, sem se vendarle za kratko namenil k morju in se tam prav fino namočil. In to namočil v najnovejši ukrep hrvaške vlade, ki nama je s prijateljem za polpokajeni splif na glasbenem festivalu zaračunala reci in zapiši, 500 evrov. Takoj sem šel domov, Pulo pa je naslednje dni zalil vesoljni potop. Kazen za požrešnost in teptanje človeških pravic pač, sem prepričan še danes, čeravno bi takrat moralo zaliti samo prostore pulske policije, ne pa celega mesta in okolice. Sicer pa itak nisem bil kriv, niti zaradi splifa, niti zaradi poplav. Gremo naprej! Ali kot bi nekoč dejal moj pulski frend Neron; Ovu Pulu treba spaliti!                                                              
Sredi avgusta sem se naposled le namenil na mini dopust, v Tolmin, na reggae festival Overjam. V zadnjih ovinkih pred Tolminom se je zdelo, da bo z avta odpadlo vsaj eno kolo in seveda, lilo je kot iz škafa. Kolesa niso odpadla, zaenkrat, v Tolminu pa kot najbolj iskana zvezda festivala - dežnik. Ampak tja do večera se je vendarle razjasnilo, malo so pozaugali luže pred odrom in smo ga lahko brez skrbi, brez vlade, pardon, vlage, začagali do jutra. Fešta je trajala nekaj dni in vsak dan je v času sieste, ko je bilo fino malce brati ali zacumati v apartmaju, padla nekakšna tolminsko-tropska nevihta, potem pa so se nam Tolmincem in Tolminkam vremena zmeraj razjasnila in smo ga lahko na večernih koncertih in plesnih zabavah žurali suhih gat. Jah, so časi, ko ti ne vlada ne vlaga ne moreta do živega, ampak preveč enega ali drugega pa vseeno ni fajn, ali ne?                                                                                                                                                                                   
Do naslednjega poletja, naslednje vlade ali vlage, zato pogumno v nove zmage!