“ Večina ljudi je vezala svojo identiteto in način življenja na dostopnost dobrin kot so mobilni telefoni, prenosni računalniki, ogrevani prostori, avtomobilizem.”

Ljudje puščamo korenine. Kamorkoli gremo, karkoli že počnemo, vedno se poskušamo povezati z novo stvarnostjo, se na njo navezati in jo vzljubiti. Ko svojo identiteto trdno pripnemo na neko stanje, človeka ali način življenja, nam je neprijetno ob ideji, da bi s kakršno koli spremembo to izgubili. V nadaljevanju se bomo osredotočili na našo navezanost na obstoječ družbeno ekonomski sistem.

Kaj imajo skupnega okoljevarstveniki in socialisti? Prvi se zavzemajo za obstoj človeka v sožitju z naravo, drugi se borijo za pravično družbo, ki daje prednost ljudem pred kapitalom. Oboji nasprotujejo izkoriščanju ljudi in okolja, ter nadvladi interesov kapitala nad interesi družbe. Tukaj pa nas zanima ena posebna podobnost. Opaziti je, da se z obojimi večina ljudi strinja na ravni idealov, ne enim, ne drugim pa ljudje ne sledijo (v zadostni meri), da bi prišlo do dejanskih sprememb. Razlog je med drugim v tem, da so se ljudje navezali na obstoječi način življenja. Ne glede na krivice, ki jih izkoriščevalski kapitalizem povzroča naravi in človeku, pa smo se na sistem v taki meri prilagodili, da skupaj z njim in od njega živimo. Globalni trgovinski sistem nam (Slovencem in Evropejcem) zagotavlja relativno poceni hrano, energijo, izdelke in tehnologijo, da je z njihovo pomočjo večini omogočena relativno visoka kakovost življenja.

Odvezati se od bogastva in razsipnosti
Večina ljudi je vezala svojo identiteto in način življenja na dostopnost dobrin kot so mobilni telefoni, prenosni računalniki, ogrevani prostori, avtomobilizem... Revolucija, ki bi v zelo kratkem času svetovni sistem postavila na glavo, bi najbrž skoraj vse kar poznamo, korenito spremenila. Nenadna opustitev fosilnih goriv bi ogrozila naš lagodni način življenja. Nenadna razlastitev svetovnih in domačih kapitalistov bi gotovo s seboj prinesla tudi dolgoletno vojno. Kapitalisti bi se pač uprli in upirali s ciljem, da ohranijo ali ponovno vzpostavijo svoje privilegije. A tudi, če bi uspela, bi nenadna opustitev fosilnih goriv in revolucionarna razlastitev kapitalistov v najboljšem primeru pripeljala do zelo velike spremembe našega načina življenja. Taka sprememba, večini pomeni pot v neznano, in je zato strašljiva. Mnogi bi zato na opustitev obstoječega sistema raje še nekoliko počakali. Okoljsko krizo v obliki podnebnih sprememb lahko zanikamo in se delamo, da ne obstaja, pa smo se rešili problema zasvojenosti s fosilnimi gorivi. Kapitalistično izkoriščanje delovnih ljudi pa zavoljo ohranjanja obstoječega stanja prav tako odmislimo, kot rešitev pa potemtakem raje podpremo bolj mehko spremembo, recimo kapitalizem s človeškim izrazom. To nam na primer obljublja slovenska parlamentarna levica. Okoljevarstveniki in socialisti, ki se zavzemajo za resnejše spremembe pa ostajajo brez široke podpore množic, zato uničujoč ekonomski sistem mirno nadaljuje svojo pot.

Kako naprej?
Namesto zgražanja nad nepripravljenostjo množic, da nam sledijo po poti upora in emancipacije, se moramo domisliti načina, kako ljudi odvezati od uničujočega sistema. Uporabiti moramo domišljijo, da bomo našli načine življenja, ki bodo ljudem omogočil tvorbo identitet, ki ne pomenijo nujno tudi uničevanja okolja in medčloveškem izkoriščanju. Nekaj takega se že dogaja. Okoljevarstveniki v Sloveniji namesto nenadne opustitve fosilnih goriv, pozivajo k postopnim spremembam, ki nas bodo v nekaj letih in tudi desetletjih pripeljali do vzdržnega življenja na planetu. V drugem delu civilne družbe se krepi iniciativa za demokratični socializem, ki poskuša s konkretnimi predlogi alternativ mainstream politiki tlakovati pot v bolj pravično družbo. Oboji rabijo podporo množic, da bi lahko uveljavili spremembe, ki jih ob okoljski krizi in krizi kapitalizma tako zelo potrebujemo. Namesto zahteve po radikalnem rezu z obstoječim stanjem, ki pri večini prikliče intuicijo konzervativca, ki se samo še bolj oprime obstoječega sistema, se novi aktivisti zavzemajo za spremembe, ki bodo korak za korakom skušale spreminjati najbolj uničujoče prakse neobrzdanega kapitalizma. Da bi se lahko njihovim pobudam pridružili in jih na tak ali drugačen način podprli, moramo tudi kot posamezniki vsak pri sebi opraviti razmislek in vpeljati določene spremembe. Namesto, da svojo srečo vežemo na idejo o dvodstropni hiši z bazenom in tremi avtomobili pred njo, moramo raziskovati možnosti zase, ki ne potrebujejo nujno materialnega bogastva in uničenega okolja, da bi se uresničile (uživanje narave, umetniško ustvarjanje, družbeno samoorganiziranje). 

“Moramo se domisliti načina, kako ljudi odvezati od uničujočega sistema”

Upamo lahko, da bodo spremembe pri posameznikih nekoč dosegle kritično maso, da nas bo v naši skupnosti, državi in svetu vedno več in dovolj, da bomo lahko izvajati korenitejše spremembe v smeri okoljsko vzdržnega in medsebojno pravičnega družbenega reda. Do tja nas pelje domišljija, ki omogočila razvezavo od škodljivega družbenega sistema in ustvarjalnost, s katero bomo srečo zase iskali zunaj potrošništva in sveta, ki temelji na bogastvu, avtomobilih in zapravljanju.