Večina ljudi je vsak dan izpostavljena stotinam oglasov, tedensko tisočim. Sporočila oglasov se neprestano ponavljajo in smo z njimi neprestano bombardirani. Vidijo jih na televiziji, ob cestah, na avtobusih, avtobusnih postajališčih, stavbah, časopisih, revijah, filmih, spletu skratka povsod in nemogoče se jim je izogniti. Posredujejo jim jih prijatelji, družina, neznanci. In če jih sprejmejo brez dvoma, postanejo ti koncepti nemoteno njihov sestavni del. Mislijo, da razmišljajo svobodno in prosto, vendar so njihove smernice že določene. Ne zavedajo se, da jih manipulirajo mediji, vlada in institucije, ki sledijo interesom politično socialno ekonomskega sistema.
Cilj teh sporočil je, da spodbudijo nakup produkta, na dolgi rok pa nakupe spremeniti v navado. Več kot potrošnik potroši, bolj postaja nakup navada ali način oz. stil življenja. In od tega imajo korist korporacije. Če mislite, da na vas ne vplivajo oglasi, se močno motite. Korporacije zapravljajo nepredstavljive vsote denarja za raziskave o oglaševanju in za oglaševanje samo. Zakaj zavraga bi to počeli, če ne bi imeli vpliva na ljudi?

Potrošniška kultura polna zabave in udobja, je zelo dobičkonostna za vse korporacije. Ta kultura se je razširila po vseh kotičkih sveta s televizijo, internetom in tako imenovanimi območji proste trgovine. Tudi vojska ima znaten vpliv. In če vojska ene najvplivnejših držav vdre v drugo državo in se kasneje umakne, za njo ostane invazija korporacij in produktov, ki pred vdorom niso bile prisotne. Kakorkoli, čeprav se korporacije razlikujejo in med seboj tekmujejo, so si enotne v svojih sporočilih. Redkokdaj so njihovi oglasi usmerjeni v nepomembne stvari – recimo oglasi za ustno vodico - ne govorijo o slabem zadahu, ampak o socialni sprejetosti in o seksapilu. Reklame za avto ponavadi ponazarjajo potrebo po neodvisnosti ali socialnem statusu, reklame za pivo govorijo o potrebi po druženju in socialnem življenju.
Dolgčas, nemir, zavrnitev, strah, zavist, pohlep, lenoba trg nagovarja vse najslabše v nas – v oglasih so proti ukrepi za vse te pojmov in še več. Imenujejo se Apple, Nike, Microsoft, Sony, Toyota, Volkswagen …Kljub temu da medsebojno tekmujejo za naše evrčke, pa na nekem nivoju vendarle sodelujejo. Korporacije računajo na naše strahove, skrbi, želje in ambicije, zato nam skozi oglase, filme, programe kažejo kakšno je »dobro življenje« in vcepljajo njihovo miselnost. Njihove ideje o tem kakšno je dobro življenje uzurpirajo resnico. Njihove definicije in oznake manipulirajo naša čustva in prepričanja. Tako ni čudno, da se nam oglasi zdijo tako privlačni, tako močni in zapeljivi, saj so to kar ponujajo podobe resničnih virov človeške sreče: družinskega življenja, romance in ljubezni, spolnosti in ugodja, prijateljstva in družabnosti, brezdelja in sprostitve, neodvisnosti in nadzora nad življenjem. Oglaševanje sistematično odriva ključna eksistencialna in relevantna vprašanja na rob kulture – na meje -, na zelo prepričljiv način pa spregovori o posameznikovih fantazijah, ugodju in udobju.
V  oglasih je videz bolj pomemben kot modrost – cenimo ljudi, ker dobro izgledajo, ne pa njihovega znanja in pameti. Ker je pomembno, da imaš v ustih ravne zobe, kot pa besede, ki pridejo iz njih. Zanimivo je tudi, da ima glasba v oglasih velik vpliv na ljudi. Dandanes jo slišimo povsod, v avtu, v dvigalu, v trgovskih centrih, glasba je v oglasih, v filmih in na televiziji. Raziskave so pokazale, da se živina pase dlje, če igra glasba. Podobna raziskava, ki so jo opravili na kupcih, je pokazala enak rezultat…ljudje ob spremljavi glasbe kupujejo dlje časa. Oglasi nam vzbujajo občutek, da izdelek ali storitev potrebujemo nemudoma ali celo, da smo daleč za časom, če ga nismo imeli že včeraj. Potrošnika nato spodbudijo, da stvar kupi z denarjem, ki ga pravzaprav nima - na kredit. Načrtno stimulirajo nestrpnost in obenem ponudijo hitro rešitev. Oglasi pravijo, da ne glede na to, kakšno težavo imaš (pomanjkanje samozavesti, dobrega okusa, ali privlačnosti…) se le-ta lahko reši. In reši se lahko hitro! Z zdravilom, deodorantom, detergentom, ali napravo. Čeprav ne rabim poudarjati, da hitrih rešitev za življenjsko pomembne težave ni…  Obsipajo nas z malenkostmi in nepomembnostmi. Zapravljajo naš čas z informacijami o odstotkih, deležih in oblekah, ki so bile oblečene npr. na Evroviziji. Naša sposobnost, da si zapomnimo te nekoristne  informacije ali pesem iz reklame, pa je naravnost osupljiva. Cela študija zase bi lahko bila tudi seksualnost v oglasih. Kakšne užitke vse ponuja navadno milo, zaradi parfuma se ti nihče ne more upreti in ob tistem pudingu začutimo čisto ekstazo. Skromnost je iz mode, sramežljivost ima negativen prizvok in vsi ti izdelki ter mnogi drugi so vstopnica v svet fantazije, erotike in poželjenja sreče, sprejetosti.

To je ena od velikih ironij našega tržnega sistema. Trg je dober v tem, da nam ponuja tisto, kar lahko kupimo in prodamo; in v to smer nas potiska s pomočjo oglasov. Ampak resnični izvor sreče in družbenih odnosov leži onstran tega, kar nam lahko ponudi trg. Trg nam ne more ponuditi ljubezni. Ne more nam ponuditi pravega prijateljstva. Ne more nam ponuditi družabnosti. Lahko ponudi druge materialne stvari in storitve, ampak to ni to, kar nas osrečuje.
Torej ali lahko sploh kaj storimo? Razlog, da smo v družbi ponotranjili potrošniške ideale je zato, ker se zanje vsak dan porabi na milijarde sredstev. Vendar, če lahko ugotovimo, da zavzema praktično vsa področja naše kulture in vpliva na to kako razmišljamo o sebi in svetu, potem je cena za to, da se ga ne bi lotili, za nas enostavno previsoka. Situacija se zdi brezupna po drugi strani pa tudi ustvarjanje in vzdrževanje trenutne strukture potrošnje zahteva ogromno dela in naporov.