V slovenskih državnih bolnišnicah, ambulantah in zdravstvenih domovih je po podatkih iz leta 2006 zaposlenih 75% zdravstvenih delavcev. Leta 1992 se je začela privatizacija zdravstvene dejavnosti, kar pomeni, da se je določeno število zdravnikov odločilo, da bodo svojo dejavnost opravljali kot zasebniki - izven javne zdravstvene mreže. Vendar pa si je velika večina svojo dejavnost zavarovala s pridobitvijo koncesije - dovoljenja za financiranje iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, kar je dejansko pomenilo, da ostajajo znotraj javne mreže. V zadnjih letih se je podeljevanje teh dovoljenj v zdravstvu skoraj ustavilo, kljub temu pa se v javni zdravstveni službi povečuje delež sredstev za zdravstvene storitve, ki ga prejmejo zasebniki. Razlog za rast zasebnih izdatkov je bil tako prenos deleža kritja nekaterih zdravstvenih storitev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja na dopolnilno zavarovanje in povečanje izdatkov neposredno iz žepa. Kako upočasniti rast izdatkov za zdravstvo in hkrati uspešno zadovoljevati rastoče zdravstvene potrebe je eden izmed ključnih izzivov tudi v Sloveniji.
Zasebna praksa bi lahko bila dobra rešitev za slabo geografsko pokritost zdravstvene dejavnosti. Zasebnik- koncesionar ob odhodu na novo lokacijo ponavadi s seboj »prenese« tudi svoje paciente. Je pa pred podeljevanjem dovoljenj za opravljanje zasebne zdravstvene dejavnosti potrebno premišljeno načrtovati, kam naj bi se zasebniki selili, da bodo po novem pokrivali območja, kjer obstaja podhranjenost zdravstvene oskrbe in ne zasičenost (kot je npr. nesorazmernost porazdelitve psihiatrične dejavnosti na območju Prekmurja, kjer psihiatrov občutno primanjkuje, in območju Mestne občine Ljubljana, kjer je teh specialistov zelo veliko).

Pri delitvi zdravstva na javno in zasebno se lahko upravičeno vprašamo, kaj je vsakemu od teh modelov glavni cilj? Javno dobro ali dobiček? Npr. vlaganje v razvoj javnih in zasebnih zdravstvenih ustanov za osnovo verjetno nima enakih predpostavk. Javno zdravstvo vlaga (oziroma bi moralo) v razvoj kadrov, infrastrukture itd. z namenom izboljševanja zdravja svoje populacije, z namenom odzivanja na vedno bolj pereče javnozdravstvene probleme. Hkrati pa je javno zdravstvo rigiden sistem, ki se počasi odziva na potrebe prebivalstva, še manj pa na izzive trenutne ekonomske krize. Na drugi strani zasebnik vlaga v svoj razvoj po načelu vsakega gospodarnega podjetja – z namenom preživetja na trgu, z morebitnim dobičkom. Žal se lahko tukaj zdravje prebivalstva postavlja v ozadje, povečuje se neenakost v zdravju med ljudmi, ki si storitve zasebnika lahko privoščijo in tistimi, ki si jih ne morejo. 
Morda bi bila rešitev za zgoraj omenjene omejitve tako javnega kot zasebnega zdravstva javno - zasebno partnerstvo. Ta mešani model zdravstvenega varstva je prepoznan kot najbolj učinkovita pot reorganizacije evropskih zdravstvenih sistemov. Z vidika preživetja zdravstvenih ustanov je ta model morda res najbolj učinkovit, vendar pa se postavlja vprašanje, ali je trg zdravstvenih storitev in konkurenca med zdravstvenimi ustanovami dobra rešitev tudi za njene uporabnike? Ali je možno vzpostaviti javno-zasebno partnerstvo, v katerem bi bile na prvem mestu potrebe prebivalstva? 
V Angliji so leta 1989 z reformo zdravstvenega sistema uvedli t.i. notranji trg, ki je zdravstveno storitev razdelil na izvajalce in kupce zdravstvenih storitev. Kupci so od ministrstva dobili sredstva, s katerimi so od izvajalcev kupili zdravstvene storitve za svojo lokalno populacijo. S tem sistemom so predvidevali, da bodo pacienti na podlagi možnosti proste izbire zdravnika »migrirali« od slabih k boljšim izvajalcem in bo s tem obstaja konkurenca. Vendar pa se je izkazalo, da ljudje zelo ne radi zamenjujejo izbrane zdravnike, zaradi česar je bilo vršenje discipline na trgu zdravstvenih storitev zelo šibko. V zvezi z enakostjo pa se je postavljalo vprašanje, ali se bo s strani izvajalcev kot s strani plačnikov dogajala namerna selekcija pacientov in s tem izbiranje tistih, ki so lažje ozdravljivi in s tem cenejši. Tega sicer ni potrdila nobena analiza. S podobnimi vprašanji bi morali reorganizacijo zdravstvenega sistema izvajati tudi v Sloveniji.
Še zlasti pa postane področje zdravstvenega zavarovanja problematično, ko pogledamo, kako je v Sloveniji določeno prostovoljno dopolnilno zavarovanje. Poznajo ga sicer tudi druge države Evropske unije, vendar v Sloveniji ta del zavarovanja pravzaprav ni prostovoljen, saj v določenem deležu pokriva kar vse zdravstvene storitve. Tako je posameznik brez dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja izpostavljen velikemu tveganju za visoke stroške. Še več, državljani vsi plačujemo enako visoko premijo, kar za revnejše na leto pomeni približno en mesečni prihodek, za bogate pa drobiž.

“Družba ni civilizirana, če bolan človek ne more koristiti zdravstvene oskrbe zaradi pomanjkanja sredstev.”

Dva kriterija določata uspešnost razdeljevanja sredstev v zdravstvenem sistemu: učinkovitost in pravičnost. Učinkovito je razdeljevanje sredstev takrat, ko sistem izvaja količino in varstvo zdravstvenih storitev, ki jih družba želi in to z najnižjimi možnimi stroški. Pravično je razdeljevanje sredstev takrat, ko sistem deluje tako, da zadostuje družbenim zahtevam po pravičnosti, enakosti za vse. Sekretar na Ministrstvu za zdravje v Angliji, Aneurin Bevan, je v času reorganizacije angleškega zdravstvenega sistema rekel, da se nobena družba ne more legitimno imeti za civilizirano, če bolan človek ne more koristiti zdravstvene oskrbe zaradi pomanjkanja sredstev. Menim, da bi to moralo biti vodilo vsake reorganizacije zdravstvenega sistema, pa čeprav se zasebno zdravstvo zdi še tako stroškovno učinkovito. Potrebno se je zavedati, da zdravstveni sistem ne more predstavljati klasičnega potrošniškega trga. Gre namreč za sistem, v katerega je močno vpleten naš vrednotni sistem in človekovih najpomembnejših vrednot (npr. človekovo življenje, zdravje,…) ne moremo ovrednotiti s ceno.