Če je za srednjeveške dame v Evropi znano, da so na svojih dolgih krilih pogosto prenašale drek marsikaterega meščana, ker pač ni bilo kanalizacije, bi bili morda presenečeni, da je sistem z odplakovanjem vode na straniščih star že več kot 5000 let (ironično so ga izumili  v Indiji, kjer imajo sedaj ene najslabših sanitarnih razmer na planetu)! Rimljani so potrebo opravljali družno na množičnih straniščih, ki so imela urejene odtočne sisteme, po drugi strani so na evropskih dvorih, kjer naj bi šlo za “plemenitnjake”, svoj drek dobesedno metali skozi okna ali ga spuščali preko lin (ali kar iz nočnih posod) na ceste in občasno tudi nepazljive kmete in podložnike. V 16. stoletju so z dekreti poskušali zapovedovati gradnjo stranišč v hišah npr. v Normandiji in Angliji. V Evropi je sistem izplakovanja z vodo pripisan Aleksandru Cummingsu leta 1775, v 19. stoletju pa ga je izpopolnil Thomas Crapper (pa naj še kdo reče, da ime ni pomembno!).

“Posode so bile tako barvite, da so jih nekateri hoteli uporabljali kot jušne sklede..”

Kasneje so vodo inkorporirali v samo stranišče, od takrat naprej pa je straniščna školjka že stoletja pravzaprav bolj ali manj enaka, čeprav strokovnjaki opozarjajo, da sedenje pod kotom, ki je običajen za školjke ni optimalno za naše notranje organe pri izločanju. Od leta 1880 naprej, je bil poudarek bolj na estetiki, torej na tem, kako narediti cisterne in školjke karseda čudovite očesu. Nočne posode so bile tako barvite in skrbno dekorirane, da so jih nekateri hoteli uporabljati kot jušne sklede. Trenutno si s straniščno školjko dajo še največ opraviti na Japonskem, kjer je sedež moč segrevati na želeno temperaturo, nastaviti osvežilni vonj in seveda moč, smer in obliko curka, ki ne samo splahne drek, ampak tudi umije zadnjico. Kljub temu pa več kot milijarda Zemljanov bojda še vedno uporablja čučalice (ki so mimogrede prav tako izjemno priljubljene na Japonskem, ki ima očitno zelo razvito kulturo sranja.)

VEČ TISOČ LET STARO INDIJSKO STRANIŠČE

Pa toaletni papir? Njegovi predniki so lupina morske školjke, kamenje in koščki gline, mahovna tundra gobe, seno, slama in pozimi sneg (z drugimi besedami - kar je bilo pri roki). Povejte to vaši riti, ki je najbrž vajena štirislojnega, po možnosti odišavljenega papirja.  Prvi, ki so poskrbeli tudi za udobje, so bili Vikingi, saj so uporabljali ovčjo volno. Španci in Portugalci so se odločili za demonstracijo možatosti in so istočasno raje uporabljali obrabljen končni del vrvi, na katero je bilo privezano sidro. 

Prvi toaleteni papir za osebno higieno, izvira iz 14. stoletja, ko so bili izdelani po naročilu kitajskih cesarjev. Za rolo so zaslužni Američani, ki so  produkt skomercializirali, čeprav v začetku ni šlo brez zapletov. Ljudem je bilo nerodno reči, kaj potrebujejo, kar so hitro zagrabile znamke. Tudi nemško podjetje Hakle je to hitro ugotovilo in v oglasu prepričevalo:” Recite Hakle in ne bo vam treba reči toaletni papir.” (Mimogrede, tudi izumiteljema toaletne role je bilo nerodno in sta svoj izum iz leta 1890 uradno priznala šele leta 1902.) Danes imamo na tisoče podjetij, ki izdelujejo toaletni papir, čeprav je večina živečih ljudi za brisanje riti vsaj nekajkrat v življenju uporabila tudi kaj drugega. 
Če vas zanima čtivo o dreku (mimogrede slovenska beseda sega v 16. stoletje in izvira iz nemške Dreck, prej pa se je uporabljala beseda gnoj), ki bo stimuliralo mišljenje, priporočam Zgodovino dreka.

DRUŽ(AB)NO ODVAJANJE BLATA

Zgodovina dreka je knjiga francoskega psihoanalitika Dominika Laporta, ki se mu je zapisala leta 1978, med revoltom v Franciji. Teza knjige je, da se zgodovina razumevanja človeštva zrcali v zgodovini civilizacijskih tehnik obvladovanja  izločkov ali po domače, dreka. Zgodovino Zahodnega človeka in njegova miselnost po njegovem sovpada z odnosom do dreka. Za Laporta je človek bi-produkt konkretnih, materialnih pogojev. Naslanja se tudi na Freuda in vidi civilizacijo kot obsedeno z redom, lepoto in čistočo. Zato je fundamentalni materialni pogoj, ki ga socio-politična infrastruktura civilizacije želi udomačiti, odvajanje blata. Svojo tezo briljantno pelje čez različne vidike razvoja arhitekturne mest in odtočnih kanalov pa vse do vzpona države, ki temelji na čistosti nacije, ter posledično čistoče jezika. Zvemo o kultih, ki so častili drek, o dreku, ki so ga dame trle v lica kot pomlajevalec kože,  veliko  strani je posvečenega vonju dreka pa dreku kot komoditeti in viru. Drek je mestoma potrebno razumeti tudi kot metaforo za nezaželeno. Analiza družbe od spodaj navzgor!
Knjiga ni enostavno branje in včasih je težko ločiti humor od resnosti oz. če želite - trdo od mehkega.Človek se nehote ves čas sprašuje ali je knjiga sarkastična ali pa gre vendar za genialno teoretično delo. Četudi so se mnogi teoretiki konsistentno ukvarjali z živeto telesnostjo in odnosom do lastnega telesa pa nihče ni posvečal pretirane pozornosti dnevnemu ritualu izločanja po “porcelanastem oltarju”. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da je število študij povezanih s seksualnostjo mnogo, mnogokrat višje od študij telesnih potreb izločanja blata.
V dobi recikliranja je knjiga gotovo še zmeraj več kot aktualna in poučna, ali kot pravi Laporte: ”Drek ene osebe, je za drugo osebo lahko zlato.”
Knjiga, ki vas bo nedvomno nasmejala in popeljala v človeške globine...če želite je lahko tudi odlično straniščno čtivo.