NASMEŠEK NA ZASLONU

KOLUMNA

Nepredstavljiva je realnost, v kateri se ljudi po svetu izrablja za 20 centov na uro, nepredstavljivo je dejstvo, da  otroci umirajo zaradi pomanjkanja pitne vode in da so ljudje postavljeni pred brutalen izziv preživetja -  in to danes, v vsemogočnem času neštetih možnosti. Možnost izbire imamo, odkar se rodimo. Vprašanje pa je, kje se rodimo. 

Morda zato ne morem verjeti v prihodnost evropskega merila, ki Slovenijo postavlja pod obok svoje mačehe – Unije. Zato, ker sem se rodila nekje drugje in vzgajal me je drug čas. Čas, v katerem je naša zapuščina po razdejanju in osamosvojitvi pomenila nekaj dragocenega, nekaj, s čimer bi se dalo jadrati v prihodnost. A čas je očitno res začaran… Kakor se danes bojimo, da se slovensko morje pomika samo z oseko, tako nas je pred časom, ko se je kovala mlada Slovenija, preplavil smrtonosen val. Val grabežljivosti in oholosti. Val mržnje in strahu. 

Premladi smo, zato delamo napake, reče učen človek. Delali so jih vsi. In danes so to države, ki neomajno stojijo. Si upate napovedati naš srečen konec?
Razočarali ste me, vam pravim. Vsi po vrsti. Kar ste naredili, je to, da ste ponovno postavili temelj diskriminacije in načrtno uničili slovensko težko industrijo in posledično umetno povzročili brezposelnost ter zadolženost države do vratu. Vzeli ste nam zdrave njive in samooskrbo spravili na pičlih nekaj odstotkov. Kapo dol! 

Kapo dol pa tudi našim potrošnikom, ki ignorantsko negirajo obstoj letnih časov in s tem v povezavi rast rastlin in sadja. Zmagovalci pa ste vendarle vsi, ki navkljub temu ironičnemu dejstvu kupujete jagode čez celo leto, ker so – pazi! – kupljene na tržnici. In dišijo po šamponu. Podobno kot Američanom »diši« naša pšenica, na kateri očitno lahko bajno zaslužimo(?), zakaj nazaj v odkup po nižji ceni kupujemo njihovo, gensko spremenjeno in gnilobno. 
Poslušam zgodbe starih ljudi, zgodbe o nemiru in slišim nestrpna vprašanja, kaj bo prinesel nov jutri. Berem literaturo, ki se postavlja za hrabrilni steber našega naroda. Gledam filme o žrtvovanju naših pradedov. A vidim ponos v očeh, sladkobo razberem iz ust. Vidim zdrave možgane. Očitno, da logika manj je več res da drži. Predvsem zato, ker so vse tiste neotipljive stvari brez ocenjene vrednosti; za vsakogar predstavljajo zgolj subjektivno predstavo vrednot, zavesti, morale, razuma, dobrote, vrlin, ljubezni, sreče in svobode. Subjektivno v smislu, da jih vsak zase različno ponotranji. Menim, da je človek resnično ustvarjen le za to. Vse ostalo smo ustvarili sami. Neko virtualnost, v kateri se ni potrebno ozreti vase in prepoznati svoj jaz in opredeliti svoj cilj, temveč zgolj pritisniti na ta ali oni gumb in ponastaviti naše dojemanje. Ironično, ampak postali smo svoje lutke, misleč, da mi opravljamo z njimi. In ko se umetna glava napolni kupljenih predstav, sledi razočaranje, saj s tem izgubimo pristnost. Pristnost dotika in energije bližnjega, prisotnost pogleda, ki se zna zazreti vate in pristnost vonjav, okusov in zvokov. Nekaj, kar te ponese v preteklost, ne zato ker sodi tja, ampak ker od tam izvira. Današnji čas je še kako potreben odkritja izvornega izvira. 

Tovšak, Bavčar – ne bom o njiju. Sta v očeh sinonim za pokvarjene Slovenke in Slovence. Ogromno je Tovšakinj - morda več, morda pa tudi ne - Bavčarjev. In vsi so se skrili za njunima imenoma. Žrtveno jagnje? Z njim smrad suhih travnikov ne poneha. Ampak sami smo tisti, ki vlečemo maske čez obraz; da nič ne vidimo, nič ne slišimo, ne vonjamo njih izrazito pokvarjen karakter. In potem smo priče vseh nebuloz, maska vpija slino strupenih jezikov. Zdaj so suhi travniki neprimerni za zdravo rast. Zato pozdravljamo kemikalije od tam, kjer so nedolgo nazaj še naše prababice trgale plevel, da so se lahko tujci bohotili z ukradenimi sadeži. In redili so jih, ti sadeži, ki jih nismo in ne bomo nikoli zahtevali nazaj. V krizi, ki jo imamo, in z brezposelnostjo, ki se razteza, bi bržkone morali veseljačiti od dane priložnosti za nova delovna mesta. Kaj je narobe z vami? Nočete delati? – vpijejo na nas. 

700 prijav na eno delovno mesto, potreba po do- in do- in dokvalifikaciji za ustvarjanje megle, mladih horda na faksu učene prihodnosti in figo v žepu po diplomi. Pogovarjam se z učenimi in razgledanimi državljani. Brez vez ostajajo doma. In očitno ne marajo kemikalij.


Sistem ne deluje, ali pač? Televizije nam ponujajo zgodbe o uspehu »navadnih« ljudi, katerih podjetništvo je dovolj inovativno, da so svoje več tisoč evrske vložke v »pravo stvar« pokrili tako rekoč čez noč. In sedaj naj to uspe vsem. Vsem brezposelnim seveda. Kako da ne, ko pa država ponuja svetovanja, subvencioniranja, podrobna strateška načrtovanja, zveze in brisanje riti za nove poslovne uspehe. S.p.-ji se širijo kot golazen, takorekoč s.p.-rirali so nas. Podobno, kot smo še nedavno nazaj ugotovili, da zaposleni za nedoločen čas pri nas (iz)umirajo. Dejansko. Včasih so na spomenike zraven imena izpisovali poklice, danes bi lahko umrlega spremljal dopis: ZAPOSLEN ZA NEDOLOČEN ČAS. Tako bi namreč razmejili čas na prej in danes.

Slovenijo so dobesedno obesili na križ. Križ, na katerem želijo ponovno angažirati cestninske delavce. In s tem dvigniti zaposljivost?! Nekje enostavno moraš vzeti, natrgati, skrampati, odgrizniti, odsekati, da lahko na drugi strani tekoče pronica. In pronica pri vseh… 

Tako podobno pronicajo tudi skrbi glede t.i. terorističnih napadov. Kdaj bo dovolj blizu, da nas postane strah in kdaj bo dovolj obsežno, da jih bomo poimenovali vojna? Zaenkrat smo baje na varnem in morda prvič v zgodovini se lahko prekrižamo za srečo, da smo vendarle tako mali in neopazni. K temu bi dodala skromni, a skromnost že dolgo ni naša vrlina; je na žalost in bolečino vseh tistih, ki štejejo cente, zgolj pot za preživetje. 

In kakor si izbojujejo pot ribe skozi smrtonosne grebene plastičnih vrečk in kakor sila življenja sili polarne medvede v kanibalizem, tako tudi sami neomajno stojimo z voljo v boljši jutri. Ker sonce vsak dan vzide. In če ne, postavimo velike zaslone in po kitajsko predvajamo ne samo sončni vzhod, pač pa tudi nasmejane in srečne Slovenke in Slovence.

vir fotografije: http://www.johnholcroft.com

Na vrh članka