Petinosemdeset-krat je Dick Hoyt s svojim sinom Rickom pretekel maraton. Osemkrat od tega, ga ni potiskal na invalidskem vozičku, pač pa ga je nosil v naročju v vreči obešeni na sebi in z njim plaval ter kolesaril. Na Dickovem hrbtu je Rick izkusil tudi tek na smučeh, plezanje in gorsko kolesarstvo. In kaj naredi Rick za svojega očeta? Rešil mu je življenje.
Zgodba se je začela v Winchesterju, ZDA, pred triinštiridesetimi leti, ko je Ricka ob rojstvu davila popkovina, zaradi česar je utrpel možganske poškodbe. Posledica je, da Rick  ne more nadzorovati svojih udov.
“Vse življenje bo rastlina” so pri Rickovi starosti devetih mesecev zdravniki povedali Dicku in njegovi ženi Judy. “Dajte ga v institucijo”. 
A Hoytova se nista pustila tako zlahka prepričati. Opazila sta, kako Rickove oči pazljivo sledijo vsakemu njunemu koraku. Bil je radoveden. Ko je Rick dopolnil enajst let, sta ga odpeljala na inženirski oddelek Univerze Tufts. Želela sta, da bi Ricku pomagali pri komunikaciji. Strokovnjaki so določili, da so njegovi možgani takorekoč mrtvi.
“Ni res”, je bil Dickov odgovor. “Povejte mu vic”. In so mu. Rick se je smejal. Njegovi možgani le niso bili tako mrtvi, kot  jih je označila uradna medicina. Rick je naposled dobil računalnik, ki mu je omogočal, da z glavo kontrolira miškin kurzor. Prvič je lahko pisal in se sporazumeval. Prve besede? “Go Bruins!” - v podporo Bostonškemu hokejskemu moštvu. Po tem, ko so v domačem mestu za otroka, ki je po prometni nesreči ostal prikovan na voziček, organizirali dobrodelni tek, je Rick zaupal očetu: “Tudi jaz bi rad sodeloval.” Ja pa ja. Kako naj Dick, ki je bil zavaljene postave, odteče več kilometrov in pri tem potiska še šestdeset-kilskega sina?

A poskusil je. “Jaz sem postal tisti, ki je hendikepiran,” je povedal Dick. “Mišice so me bolele več kot dva tedna.” In ta dogodek je Ricku spremenil življenje. Na računalnik je zapisal: “Ko sva tekla, sem se počutil, kot da nisem invalid.” Ta stavek je spremenil tudi Dickovo življenje. Postal je obseden s tem, da je Ricku lahko omogočil občutek teka, kakor pogosto je lahko. Leta 1979 sta se poskusila na Bostonskem maratonu.
“Ni šans!” so bile besede iz ust organizatorja teka. Rick ni bil samostojni tekač, prav tako pa ni sodil v kategorijo klasičnega vozičkarja. Kljub vsemu sta se oče in sin pridružila masi in preprosto tekla. Leta 1983 sta se naposled tudi uradno udeležila teka, po tem, ko sta prejšni maraton tekla tako hitro, da sta dosegla kvalifikacijski čas za naslednjega. Potem pa je nekdo predlagal: “Dick, zakaj pa ne bi poskusil triatlona?” In Dick je poskusil. Do danes sta skupaj doživela 212 triatlonov, vključujoč petnajst-urni t.i. Ironman tek na Havajih. Mora biti kar frustrirajoče, da te na triatlonu prehiti starejši moški s culo v kateri ima sina, kajne? Potem je nekdo Dicku prišepnil: “Si že poskusil, kako ti gre, če bi tekel sam?” “Ni šans,” je odgovoril Dick, ki je vse to počel le zavoljo občutka, ki ga ob tem doživlja njegov sin, zavoljo smeha na sinovem obrazu ob plavanju, teku in kolesarjenju. Letos je Dick star 65, Rick pa 43 let. Bostonski maraton sta končala na 5083. mestu od več kot 20.000 prijavljenih. Njun najboljši čas? Dve uri in 40 minut leta 1992 - kar je 35 minut več kot svetovni rekord - ki pa ga ima moški, ki ob teku ne nosi ali potiska svojega sina.
Pred dvema letoma je Dick utrpel lažji srčni napad med tekmo. Zdravniki so ugotovili, da je arterija bila zamađena v 95-odstotkih že dalj časa. “Če Dick ne bi bil v tako odlični formi, bi najbrž umrl že petnajst let nazaj,” so povedali zdravniki.To pomeni, da sta Dick in Rick na nek način drug drugemu rešila življenje.Rick ima danes svoje stanovanje in dela v Bostonu, njegov oče, ki je upokojen vojak, živi v mestecu Holland. Še zmeraj pa skupaj preživita vsak možen trenutek.Po državi prirejata motivacijske govore in še vedno tekata. 
Rick pravi:”Stvar, ki si jo najbolj želim, je, da bi lahko enkrat jaz nesel ali potiskal svojega očeta.”