Popularnost nogometa ni presenetljiva, če pogledamo, kar je zmeraj motiviralo človeštvo: denar in bog. 

Ponovno je pred nami svetovno prvenstvo v nogometu, ki je tokrat doletelo Brazilce, ki bodo za mundial odšteli 11 milijard ameriških dolarjev, medtem ko denarja za socialno v državi ni. Ali se vsaj v takem obsegu ne porablja za te namene.
Slovenija še nikdar ni zmagala in v naši deželi praznujemo že, če se na prvenstvo uvrstimo. Letos nismo uvrščeni, kar pomeni, da lahko izberemo poljubno moštvo in zanj malo bolj neobremenjeno navijamo. 
Spektakel s katerim se ne morejo primerjati niti olimpijske igre, je revija podobna lepotnim izborom, združeni narodi, ekipe, ki so mešane in ekipe, ki vizualno (etnično) delujejo homogeno, bolj ali manj alpolitično prikazujejo narodne karakteristike, človeško zmotljivost in nepričakovano veličino skozi igro. Ob tem bodo ljudje bedeli globoko v noč, da bodo gledali druge ljudi kako brcajo žogo in ob tem preklinjali se drli, kričali, držali dih in se prijemali za glavo. Mnogi bodo stavili in delali izračune, še najmanj Angleži, ki so bojda najbolj pesimistični glede uvrstitve svoje izbrane enajsterice. 
Tisti drugi, ki bodo na licu mesta, si bodo barvali obraze, oblačili drese “narodnih herojev” in skandirali ime svoje države. V tem pogledu je nogomet   cona, kjer je v kontekstu navijanja še zmeraj mogoče biti z zastavo mahajoč nacionalist, šovinist, javno uperjen proti-tujcem in kaj je še takih proti Evropejskih oz. unijskih idej. Kje drugje kot na nogometni tekmi ste na primer po vojni videli, da se kdo na ves glas dere: “Deutschland, Deutschland”!
Popularnost nogometa ni presenetljiva, če pogledamo, kar je zmeraj motiviralo človeštvo: denar in bog. V nogometu je ogromno denarja.  Igrati za nacionalno moštvo je čast in ponos. Tisti zares uspešni igrajo v prestižnih klubih, kot milijonarji, a vendar kot bivši reveži, ali predstavniki srednjega sloja, ki so dosanjali sanje in nam kažejo nepravičnost sveta v situacijah, ko sodnik ne piska. Božanskost se kaže v univerzalnem, a po drugi strani izrazito partikularnem viru neusahljivega upanja, ki tli do zadnje minute znotraj enostavnih pravil. Pravila nogometa so pravila enakosti in nenasilja ter samokontrole. Obenem so igralci prepuščeni odločitvam racionalnega arbitra. V duhu “fair playa” lahko sodnik izključi katerega koli igralca, da udejani pravičnost in duh igre. 
Religijski vidih nogometa se še posebej pokaže v letu svetovnega prvenstva, ko ekipe iz vseh kotičkov sveta pripotujejo na isto točko, da izvedejo atletsko križanje. Zanimiva je tudi moč domačega terena, ki domačinom običajno prinese uspeh, ki ni proporcionalen z njihovim talentom na papirju. Možni so triumfi nad močnimi moštvi, ki izvabljajo vzdihe, ki govorijo o tem, da je bog na njihovi strani. Morda bo to olajšalo pritisk, ki ga letos gotovo čuti Brazilija, še posebej pa bojda Neymar od katerega se pričakuje, da bo na prvenstvu eksplodiral in postal heroj. Brazilci so sicer precej razdvojeni glede prvenstva - eni ponosni, da ga gostijo, drugi z grenkim okusom v ustih in z zamero do blišča v katerem se pripravljajo Brazilski izbranci , s skepso o vsem porabljenem denarju in s strahom, da bo prvenstvo celo škodilo njihovi ekonomiji in ljudem. Upajo, da bo Brazilija zmagovala in da bo potem prvenstvo obdal optimizem in pozitivno razmišljanje. Revni Brazilci se še posebej zavedajo dualizma bede in blišča ter spektakla, saj nedaleč od stadionov prevladujejo favele, s po novem okrepljenem policijskim nadzorom in porastom strelskih napadov in nemirov tik pred svetovnim prvenstvom. Policisti dobesedno čistijo favele, bijejo se ostri napadi, ki spominjajo na vojno med kriminalci, domnevnimi preprodajalci drog in policisti na drugi strani, ki čutijo pritisk, da vzpostavijo red še posebej v času svetovnega prvenstva. Do medijev naj bi prišla le peščica dogodkov, saj je strelskih obračunov toliko, da jih niti lokalni policisti ne popisujejo več, kaj šele, da bi o njih poročali. Domačini si zato bolj kot blišča okoli stadionov in novih barov želijo moćnejše javne uprave, bolj socialno državo in več posluha za večino prebivalstva, ki mora v času mundiala plačevati izrazito višje vstopnice za avtobuse, ki so bili posodobljeni in, ki vozijo po mestih, kjer bodo morda tudi turisti, kar za večino revnih Brazilcev pomeni hud finančni udarec., še bolj hudo pa je zavedanje, da si oblasti želijo, da se v tem času sploh ne bi vozili z avtobusi, vsaj ne v svojih razcapanih oblačilih, za katera je po večini tako kriv sistem, ne pa oni sami. Pa da ne pišemo samo negativno...

Znano je, da lahko nogomet, kot religija pripelje do nasilja - huliganizma in teptanja množice, po drugi strani pa ima nogomet možnost zbliževanja ljudi in podiranja stereotipov. Že samo dejstvo, da se svetovno prvenstvo lahko dogaja v Južni Koreji, kjer Korejci prvenstvo gostijo z Japonci, ki jim v času kvalifikacij niso dovolili prestopa meje, govori svoje. Dajmo nogometu še 500 let pa bomo morda videli Izreal in Palestino kako prirejata spektakel. Dajmo mu še kako desetletje pa morda ne bo težko igralcu, ki kot odprti homoseksualec in igra v moštvu s domnevno pretežnimi heteroti.
Univerzalnost nogometa se mora skrivati v njegovi enostavnosti. Igro lahko igramo kjerkoli in z marsičem. Urbani otroci igrajo na betonu, ruralni otroci brcajo kos povezane obleke, bosi in po blatu. Igra, ki združuje denar in religijske vzgibe bo ne fer, frustrirajoča in čudovita obenem v času svetovnega prvenstva v Braziliji. Sam bom eden izmed miljarde ljudi, ki bom na strani televizijskega spektakla, spremljal 32 držav, ki se spopadajo z nasprotnikom, lastno telesnostjo, identiteto, pritiskom, žogo in 17. pravili.