“totalno sem hvaležen pizdunom, ki so vse to sprovocirali. Zdaj državljani ne bodo več pokorna gruča. Brez krize se samo vrtinčiš v sreči bedaka. Krize moramo izkoristiti za preporod.“ - Leonor, udeleženec argentinskih skupščin sosesk

Scenarij za reševanje krize, ki ga slovenska konzervativna vlada vsiljuje v obliki varčevanja oziroma varčevalnih ukrepov, je črn. Kot je že dlje časa jasno, varčevalni ukrepi nimajo nikakršnega pozitivnega učinka na izboljšanje gospodarskih razmer, temveč zgolj poglabljajo krizo. 
O tem ni več nikakršnega dvoma. A reprodukcija negativne spirale, povečevanje državnega dolga in družbeni razkroj, ki jih povzročajo varčevalni ukrepi, vsekakor ne motijo finančnih institucij in političnega razreda, ki v Evropi povsem uniformno prikimava antisocialnosti varčevalnih ukrepov. Ta oblika vladovanja služi kot odličen izgovor za radikalno družbeno transformacijo v smeri avtoritarnega prestrukturiranja Evrope, pri čemer se evropska periferija pretvarja v neoliberalni laboratorij, pojav, ki smo ga nekoč opazovali v t.i. „tretjem svetu“. 
Danes je tretji svet tu. Ta avtoritarni scenarij moramo nujno izzvati in ga zavrniti preden bo prepozno. Preden nas neoliberalna dogma varčevanja in privatizacije popelje v leta odrekanja, v izginutje vsem dostopnih storitev, kot sta javno zdravstvo in univerzitetno izobraževanje, v vladavino privatnih interesov in kapitalistično vsiljevanje mezdnega suženjstva.

Preprečiti moramo, da avtoritarni krizni režim poglobi že tako prekerne pogoje življenja in dela ter nas obsodi na izolacijo, na golo preživetje in samodestruktivnost. Temu se lahko zoperstavimo zgolj z gradnjo skupne, revolucionarne moči. 

NOVI DRUŽBENI SUBJEKTI IN KRIZA PREDSTAVNIŠTVA

Pri definiranju revolucionarne moči pa ne moremo izhajati iz transcendentalnih meril ali oddaljenih utopij, ki naj se zgodijo šele po tem, ko je kapitalizem odpravljen. Izhajamo lahko le iz konkretnih praks in obstoječih form bazičnega organiziranja oziroma, kot temu pravi John Holloway v knjigi Crack Capitalism, iz zaznavanja in množitve obstoječih razpok v kapitalizmu. Tu že naletimo na zametke kot tudi na sofisticirane oblike direktne demokracije, samovladanja in novih družbenosti onkraj kapitalistične biooblasti. 

Ko govorimo o demokraciji, je potrebno izpostaviti, da je ena izmed glavnih značilnosti gibanj v krizi zavračanje predstavniške demokracije in predstavniških institucij nasploh. 
Leta 2001, ko je Argentino udarila dolžniška kriza, so gibanja uporabljala slogan „Que se vayan todos“ (Vsi morajo iti), kar se je kasneje ponovilo v gibanju 15M v Španiji, ki pogosto koristi slogan „Que no nos representan“ (Ne predstavljajo nas) in tudi v lokalnem gibanju 15O, kjer je bil eden izmed ključnih sloganov „Nihče nas ne predstavlja“. Zavračanje predstavništva ni zanemarljivo dejstvo, saj izhaja iz spoznanja, da družbenih potreb ni več mogoče izraziti prek predstavniških institucij. Politični razred uniformno pristaja na diktate finančnih institucij in politiko varčevanja. Obenem pa so so se oblike predstavniškega sindikalizma izkazale kot oblike zaščite ozkih interesov s katastrofalnimi posledicami za vse tiste, ki delajo in živijo v povsem drugačnih pogojih. 

Predstavniški sindikalizem  je svojevrsten paradoks, saj diskurz pokroviteljstva in obrambe partikularnih interesov dejansko reproducira obstoječe oblike segmentiranja, blokira proces politične rekompozicije ter onemogoča, da bi se razvile nove oblike proletarske solidarnosti. 

NOVE SOCIALNE PRAVICE

Nove oblike gibanjskega organiziranja se ne utemeljujejo na odtujenosti predstavništva, ampak na direktni demokraciji, oblikah neformalnega združevanja in proizvajanju institucij, ki izhajajo iz subjektivnosti krize in afirmaciji novih sfer družbene produktivnosti. Drugače povedano, novi prostori direktne demokracije niso zgolj prostori defenzivnosti in boja za „staro pravdo“, ampak predvsem prostori samo-valorizacije in izumljanja novih socialnih pravic. A kaj so te socialne pravice? 

..v spletnih prostorih, vsi NEKAJ počnemo zastonj, medtem ko astronomsko vrednost, ki izhaja iz tega, črpajo izključno finančni rentniki.

Izpostavimo lahko dva primera. Ena izmed zahtev številnih gibanj je utemeljitev osnovih potreb, kot je denimo pravica do stanovanja in izobrazbe kot brezpogojnih in univerzalnih pravic. Na ta način se osnovne potrebe, ki utemeljujejo pogoje življenja in dela, izvijejo špekulacijam in rentniškemu nasilju. Osnovni pogoji življenja ne smejo spadati pod okrilje privatnih rentniških interesov. Druga izmed ponavljajočih zahtev številnih gibanj v Evropi je boj za družbeno rento. Ta zahteva je pomembna, ker naslavlja nujnost vzpostavitve drugačnega razmerja sil s finančnim kapitalizmom. Kot ugotavlja Adrià Rodríguez, bi na evropski ravni 0,5% davek na finančne transakcije omogočil prejemanje rente v višini 341 evrov. Izhaja iz spoznanja, da v sodobnem kapitalizmu ni več mogoče govoriti zgolj o prisvajanju presežne vrednosti na tradicionalnem delovnem mestu, ampak da se prisvajanje družbene vrednosti odvija v obliki rentniškega izkoriščanja znanj, afektov, medsebojnih odnosov, kulturnih tokov itn. Zgovoren je denimo model prisvajanja vrednosti na socialnih omrežjih, saj tu  visoko kotiranje podjetij na borznih indeksih temelji na akumulaciji ljudi, znanj in družbenih odnosov v spletnih prostorih, kar vsi počnemo zastonj, medtem ko astronomsko vrednost, ki izhaja iz tega, črpajo izključno finančni rentniki. Mi kot proizvajalci tega bogastva ne dobimo ničesar. Čas je, da naslovimo ta mrežni model izkoriščanja in zahtevamo tisto, kar nam pripada. Če hočejo izkoriščati družbene odnose, naj za to plačajo rentniki. Izhoda iz krize ne bo brez novih socialnih pravic, demokracije in novih oblik demokratičnega samovladanja od spodaj, ki zavrača nacionalne egoizme in se utemeljuje na transnacionalnih revoltih proti krizni diktaturi. All power to the common!