Sočutje, empatija, moralna odgovornost. Le kako bi te besede definirali politiki, lastniki korporacij, ljudje na vodilinh položajih? In kako bi to definirala brezposelna oseba, invalid, brezdomec ali ulični glasbenik? Resnično me zanima. Zdi se namreč, da nekateri ne premorejo niti osnovne moralne odgovornosti, kaj šele prefinjen moralni čut za soljudi oz. živa bitja. Zadnje čase nekoliko kontradiktorno vse bolj ugotavljam, da je sočutje pravzaprav slabo. Preden me obsodite, naj povem, da nisem proti empatiji. Besedi  (sočutje in empatija) sta sinonima, vendar empatija, če gremo nekoliko bolj v finese, pomeni sposobnost postaviti se na mesto drugega. Označuje zmožnost posameznika, da zazna in razume, oz. da se vživi v občutja in razmišljanja druge osebe, vendar se z njo ne poistoveti, za razliko od občutij simpatije in sočutja do drugega. Da, se razumemo, nisem proti moralnosti, prijaznosti, ljubezni in medsosedski pomoči, prav nasprotno, kar trdim je, da če želimo biti moralni, dobrodelni ljudje, je sočutje bolj klavrna popotnica. Pri tem z empatijo dojemam kot miselno, sočutje pa bolj kot čustveno vživljanje. 
Kot je ugotovil že biolog Frans de Waal, je emocionalna empatija (ki ji bom odslej pravila sočutje) do neke mere  bolj ali manj vgrajena v nas. Dojenčki jočejo bolj, če jih izpostavimo joku drugih otrok (zanimivo pa jočejo še bolj, če jih izpostavimo lastnemu posnetemu joku). Eksperimenti kažejo, da dvoletni otroci spontano pomagajo, objemajo, tolažijo. Občutja sočustovanja se pogosto pojavijo avtomatsko (o tem je pisal že Adam Smith v 18.stoletju). Če gledamo nekoga, ki mora jesti ogabne stvari (recimo lastne lase začinjene s ščurki) in se pri tem pači in davi, tudi sami čuti gnus in odpor, marsikomu gre na bruhanje povsem enako kot osebi, ki dejansko po grlu spušča nekaj ogabnega. Empatija in sočutje sta nedvomno lastnosti, ki sta v današnji profitabilno usmerjeni nadvse dobrodošli, saj so psihologi ugotovili, da tisti, ki so bolj sočutni in empatični tudi hitreje in pogosteje pomagajo. Na nek način torej za splošno dobrobit ne bi bilo neumno, če bi v šolski sistem vrinili učenje empatije ali medsebojne pomoči. Vendar pa je potrebno poudariti, da je sočutje pogosto tudi izjemno pristransko in tega se je potrebno zavedati. Eksperimenti so pokazali in dokazali, da je bolj verjetno, da bomo pomagali privlačnim ljudem in tistim, ki so nam podobni. Ampak ali je to tudi prav? Mar ne bi moralnost v idealu pomenila, da je povsem vseeno ali je nekdo privlačen ali grd, take ali drugačne kože, Rom ali Žid, iz Burkine Faso ali iz Spodnjega Kašlja? Kaj ni iz moralnega vidika enako, če pomagamo enemu ali drugemu? V empatičnem smislu je, ne pa tudi, če smo sočutni. Ko smo sočutni nad logiko vladajo čustva, obenem pa nas vodijo kategorije na podlagi katerih se odločamo. Micka se tako morda odloči, da bo darovala del svojega zaslužka za revnega dečka Kuktuja v Afriki, ker jo zapeljujejo otožni pogledi majhnega temnopoltega fantka, ki ne pozna svoje mame, na misel pa ji ne pride, da bi darovala za šolanje Fatmirja, Roma iz Slovenije, ker se je Romi pač ne dotaknejo na tak način. Tudi, če bi z isto vsoto lahko bistveno pomagala dvema Romoma ali enemu Afričanu, bi se Micka odločila za slednjega, ker je do njega bolj sočutna. Da se razumemo, trikrat hura, da Micka sploh pomaga in vsak ima pravico pomagati komu želi, a z moralnega vidika, bi bilo bolje, če bi delovala nekoliko bolj matematično (dva je več kot ena). Seveda je povsem razumljivo, da ljudje priviligiramo določene skupine (družinskega člana, ki ga imamo radi, najbrž ne bomo prijavili na policijo ob kriminalnem dejanju, soseda pa). Vendarle menim, da bi v primerih, kjer lahko razumsko razdelamo stvari pogosto morali odregirati drugače. Mar z idealnega moralnega vidika, kjer je dobro, kar je dobro za vse in kar drugim ne povzroča bolečin ali škode, ni prav, da starš lastnemu otroku ne kupi še trinajste videoigrice pač pa za isti denar reši življenje s tem, ko na primer zagotovi cepljenje dojenčka proti smrtnonosni bolezni v Indiji? Ni sto življenj na tehtnici več kot eno, četudi poznamo ime in priimek tega enega in nas čustva vlečejo v to smer? Ni eno življenje vredno eno življenje?
Tudi sama sem seveda podvržena sočutju. Psihologi temu, da se na primer zjočeš ob posnetkih ubijanja severnih tjulnjov imenujejo sočutna stiska. (Tjulenj seveda nima prav nič od tega, da objokujem njegovo usodo). Empatija je v tem smislu bolj oddaljena ljubezen in skrb za druge in je s psihološkega vidika plus, saj nas ne ohromi v čustvenem smislu (koliko ljudi poznate, ki si zatiskajo oči in nočejo niti videti posnetkov, kjer se z ljudmi ali živalmi slabo ravna?). Če smo empatični nekoliko bolj razumsko, potem nas zlonamerno ravnanje do drugih še zmeraj prizadene in boli, a pred situacijo ne bežimo (kot na primer izjemno sočutni ljudje, ki, kot je bilo ugotovljeno, namesto, da bi pomagali brezdomcu pogosto raje prečkajo cesto, da se izognejo situaciji, ki v njih zbuja nelagodje). Svojo frustracijo, jezo ali razočaranje usmerimo v pomoč ali razrešitev situacije in v skrb za druge. Da pomagamo otroku, ki strada, ni pogoj, da smo se sposobni vživeti v to kako je biti lačen, niti ni nujno, da sami stradamo, dovolj je spoštovanje tujega življenja in njegove vrednosti, četudi na abstraktni ravni, prepoznati bedo, ki jo prinaša pomankanje hrane ter biti motivirani, da delujemo po svojih zmožnostih v smeri, ki pomaga k razrešitvi. Empatija je torej dobra za posameznika in druge (določena stopnja skrbi za druge je moralno pravilna, prijaznost in altruizem tudi prispevata k dvigu razpoloženja), medtem ko je sočutna stiska na dolgi rok pogubna za posameznika, drugim pa sploh ne koristi. Tudi Budisti razlikujejo med sentimentalnim sočutjem in veliko empatijo – ki vključuje skrb za drugega brez empatičnega sočutja in stiske. Slednja je bolj oddaljena in jo posameznik lahko vzdržuje vse življenje, gre za pozitivno mentalno stanje, ki je povezano s prosocialno motivacijo. Tudi pri vsakdanjih situacijah – denimo bolečini prijatelja ob stiski, bo naš prijatelj imel več od odnosa, kjer bomo sami poslušali njegove tegobe, pomagali k razrešitvi, bili mirni, ko je sam nemiren in delovali odločno, ko je morda prijatelj izgubljen. Seveda bi bilo nenavadno, če osebe, ki nas imajo rade ob naših stiskah ne bi niti trznile z očesom. Odsotnost empatije konec koncev priprisujemo psihopatom, čeprav psihologi doslej niso ugotovili pomembnejše povezave med agresijo in zlodejanji in pomanjkanjem empatije (prav psihopati so večinoma odlični pri prepoznavanju mentalnega stanja drugih in zato tudi odlično manipulirajo, težje pa prepoznavajo čustva). Druga skupina ljudi, ki (na videz) ne kaže pretiranega sočutja so avtisti (in v manjši meri ljudje z Aspergejevim sindromom), ki pa prav tako niso hudobni, destruktivni in ne kažejo nasilja do drugih, zato znanstveniki menijo, da morda ne drži, da niso empatični  in jim  ni vseeno za druge, pač pa tega ne želijo pokazati ali pa po lastni odločitvi delujejo manj v sočutni in bolj v empatični smeri (pogosto imajo ravno ti ljudje izjemno trdna moralna načela). Neobilje sočutja torej ne pomeni nujno, da smo slabi ljudje. Empatija , ki je koristna je usmerjena v ljubezen do posameznika in v našo skrb za njegovo dobrobit, ne pa nujno v čutenje in zrcaljenje čustev drugih (kdo sploh lahko čuti, karkoli namesto kogarkoli?). Ko tako gledam politike, ki se zdijo brez vsake trohice čustev do posledic, ki jih trpijo ljudje zaradi njihovih odločitev, je to najbrž bolj kot zaradi njihovega pomankanja empatije, zaradi nepravičnega delovanja in pehanja za lastno korist. Operirajo z maso ljudi in z maso se težko poistovetijo. Lažje bi njihova empatična čustva prebudili, če bi bili dnevno soočeni s pripadniki ljudi, ki so deležni posledic njihovega upravljanja (prav zato tudi humanitarni oglasi zmeraj izpostavljajo posamezne otroke in ne denimo statističnih podatkov – lažje bomo sočutni do Nežke, ki ne more hoditi, kot do dejstva, da je 3% otrok v Sloveniji gibalno oviranih). Marsikateremu politiku (in še komu) manjka najbrž tudi pameti, ampak to je že druga tema. 
Biti empatičen v najboljšem pomenu za nas vse torej pomeni biti nekoliko oddaljeno sočuten, nadzorovati svoja čustva, a obenem gojiti čut za pravičnost pri tem pa na stranski tir z razmislekom postaviti predsodke in lastne preference.