Zadeva je resna in tudi smrdi. Tako resna, da mi ne preostane drugega, kot da začnem s šalo o dveh kravah. Socializem: imaš dve kravi, eno daš sosedu; komunizem: imaš dve kravi, vlada ti vzame obe in ti da nekaj mleka; fašizem: imaš dve kravi, vlada ti vzame obe in proda nekaj mleka; nacizem: imaš dve kravi, vlada ti vzame obe in te ustreli; birokratizem: imaš dve kravi, vlada ti vzame obe, eno ustreli, pomolze drugo in zlije mleko stran; in nazadnje - korporacija: imaš dve kravi, obe prisiliš, da dajeta količino mleka desetih krav, človeku, ki molze pa plačaš do stokrat manj kot je prodajna cena. Malce banalno, a vsaj v primeru korporacij ne daleč od resnice. Poglejmo zakaj.  
    Pojav korporacij je tesno povezan s pojmom globalizacije. Globalizacijo je sila težko definirati, ker ni zaključen proces. V medijih je to neproblematična, enopomenska beseda, ki implicira neko enotnost in vseobsežnost. Če vprašate mene globalizacija pomeni neenakomerno distribucijo kapitalizma. Če smo naklonjeni globalizaciji, se nam oči zasvetijo vsakič, ko kjerkoli že smo in kamorkoli že pogledamo v nas zasije rumeni slavolok Mcdonaldsa, očitno posledico globalizacije - enaki potrošniški produkti po vsem svetu. Potrošništvo tako ohranja stik z drugimi, ki pa danes niso več več oddaljeni, so pa še tisti Drugi. Izkušnja globalizacije, jasno, ni povsod enaka. Mreže so vzpostavljene, a nimajo vsi enakega dostopa do njih, nekateri so celo izključeni (interent v Afriki je denimo izredno drag). Že kako desetletje nas zato (nas t.i. Zahod) vidijo kot belce, zahodnjake,in predvsem tiste, ki imajo. Oni, ki nimajo tudi najbolje vedo, da si je Zahod vedno izmišljal razloge za kolonizacijo in oni v so tudi prvi zavohali, da nekaj smrdi. 

Danes je eden bolj prefinjenih manevrov Zahoda -  pomoč revnim. Zelo prefinjeno strategijo evropskega korporativnega ravnanja, ahm, pomoči, nam v svojem dokumentarcu Darwinova nočna mora predstavi Hubert Sauper. Ker je tako prefinjena, dovolite, da jo na kratko opišem. Prikaže nam Tanzanijo (ironično - domnevno zibelko človeštva), kjer cele vasi umirajo za virusom HIV, ki ga prinašajo ribiči iz mest, kjer stoji tovarna rib. Evropa je v jezero, kjer so tisočletja lovili ribe in od tega živeli, naselila svojo ribo, ki se izredno hitro pari (da bi se povečala proizvodnja). Ta riba je nato pojedla vse ostale ribe. Dodatna težava je, da ribe priseljenke ne moreš kar tako pojesti, potrebna je posebna predelava, zaradi česar ribiči in njihove družine umirajo, ker si te predelave ne morejo privoščiti in pojesti, čeprav jih sami lovijo. Edina možnost za preživetje je prostituiranje v mestih (od tod težava z virusom). Oslabljeni,  dan za dnem hodijo za ribarnico, kjer poteka predelava za Zahod in pobirajo repe in okostja, ki jih delavci zaradi neuporabnosti zavržejo. Posebej slikovit je prizor, ko se otroci na tem smetišču repov in glav (zadrogirani od lepil, ki jim lajšajo lakoto) skoraj do smrti stepejo. In zakaj? Da lahko Evropejci in Severna Amerika vsak dan užijejo poceni pridelane ribe, ki se brstijo v zdravem naravnem okolju brez onesnaževanja. Da je situacija še bolj absurdna izvemo, da letala, ki vsak dan pristajajo in natovarjajo ribe za uvoz v Evropo v bistvu niso prazna. V Afriko v zameno za ribe in gostoljubje, ki ga sicer nikoli niso ponudili, vozijo orožje, ki pripomore k pobojem na meji med Tanzanijo in Kenijo, Ugando, Ruando.. 

No, zadeva seveda ni nič novega.

Tretji svet je zmeraj delal za potrebe prvega. Sistem korporacij je star že skoraj 40 let. Začelo se je s prehodom proizvodnje v decentralizirana podjetja, ki niso bila več vezana na središča. V bistvu lahko zgodovino korporacij sledimo nazaj do 19. stoletja, ko se pojavi vzpon kapitalizma. V začetku je bilo pomembno oglaševanje. Na trgu se pojavi radio, pa žarnica, gramofon. Da so ljudje zadeve kupili, jih je bilo potrebno prepričati, da bo življenje z njimi boljše. Tako se v osemdesetih preko oglaševanja pojavijo prvi logotipi. Čista eksotika! Ljudje so bili namreč navajeni na domače proizvode, ki so jih dobili na vrtu. Prvi logotipi zato kažejo neko domačnost. Na etiketah so gospodinje z metlami in kmetice z rutami, ki zagotavljajo pristonost produkta. Pomislite na  prijetnega črnega strička Bena. V 20. stoletju se nato podjetja krepijo. V šestdesetih in sedemdesetih je trg zasičen. Mehanizacija je tehnologizirana, ne potrebujejo več toliko ljudi. V osemdesetih se začne znamčenje - sem se usmeri interes iz proizvodnje.     
    Tukaj se začne denimo zgodba Nike-ja. Logika je taka: več denarja kot porabiš za oglaševanje, več je znamka vredna. Več kot jih je na trgu, bolj je potrebno vlagati v to, da se jih sploh opazi. Zdi se, da so korporacije vedno masivnejše. Pa niso! Med seboj namreč sodelujejo. Naomi Klein korporativne prostore proizvodnje imenuje lastovke. Lastovke zato, ker se, ko proizvodnja zaškriplje, preselijo drugam. S peresno lahkoto.

To se zgodi izredno hitro, saj je »tovarna«, ki to ni, narejena iz tankega materiala, skoraj brez fizične mase. Gre za podružnice določene korporacije, ki so vezane zgolj na podlagi pogodb. Podjetja s tem ukinjajo socialno odgovornost, v bistvu nimajo zaposlenih, saj niso vezani na ljudi. Zaenkrat še ni pravih mehanizmov, ki bi korporacije lahko prisilile v pravičnejše ravnanje. Korporacije so danes najmočejša telesa, veliko močnejša od vlad. Princip je tak, da kupijo že narejene izdelke in jih zgolj znamčijo. Devetdeseta so poleg leta grunga tudi leta znamčenja. Znamčenje se preusmeri na izdelke, ki ne zalagajo z osnovnimi življenjskimi potrebami, ampak z načinom – stilom življenja. Swatch v bistvu ne prodaja ur, ampak idejo časa. V ta namen uvede celo swatch-time, ki presega časovne pasove in je povsod enak. Starbucks s svojimi kavarnami uvaja retro imidž in obuja kavarništvo. Dejstvo je, da potrošniki vedo, da med izdelki ni bistvenih razlik, zato korporacije gradijo na čustveni vezi med izdelkom in potrošnikom. Lush je tako zaigral na karte narave. Surova, trda, groba mila, dajejo vtis pristnega. Ne gre za izdelek, gre za vrednoto. Znamke zajemajo iz življenja, iz kulture. GAP je denimo uporabil kulturo swinga. Glasbeni bandi postajajo znamke zase. 

ZNANO JE, DA SPICE GIRLS NA VRHUNCU SVOJE POPULARNOSTI NISO TEKMOVALE Z BACKSTREET BOYSI, TEMVEČ Z AJAX GOSPODINJSKIMI APARATI.

V devetdestih je poleg premika na življenske stile pomemben tudi premik na mladino. Nov poklic – lovci na stile. Ti ljudje vohljajo, kak slog je zanimiv za mlade, kaj je torej kul. Korporacije preko tega seveda računajo na vrstniški pritisk- če prodaš enemu v razredu - prodaš vsem. Če si v osemdesetih moral biti bogat, da si bil in, moraš v devetdesetih biti kul. V tej klimi MTV pod okrilje vzame rap, Nike pa to takoj uporabi. »Treba je biti kul« -med mulci postane – treba je biti črn. Belcem se fetišizira črnce in njihov stil življenja in obratno. Gre za trženje identitet, ljudje, ki pripadajo zatiranim skupinam so že oblikovane tržne niše. Dokaz tega je, da tudi korporacija kot je Disney- praznuje dan gejev. Ne postavljajo za pravice, gre pač zato, da so geji dojemljivi za take spektakle, kar se Disneyu bogato obrestuje. Subkulture so prodane še preden se rodijo. In to z večjo vedno naglico. Komercializacija grunga in metala se zgodi v nekaj mesecih, v primerjavi z punkom in hipijevstvom je to svetlobna hitrost – seveda zato, ker zadaj stojijo korporacije. Žal je tudi glasba podrejena kapitalu. Globalno se torej pogosto prodaja kot lokalno. Poseben dosežek te vrste je Benetton, ki se je uvljavil preko trženja različnosti. MTV si zasluži še en stavek, saj je pravi kulturni imperialist – prodaja reagge, r’n’b in kaj je podobnega, Jamajka, najbrž ne rabim poudarjati, od reaggeja nima nič. 
    Korporativni svet je poln karnevala na površju, spodaj v bedi pa se stvari združujejo. Tako se čevlji Nike, Reebok in Puma vsi lepijo v istem prostoru v revnih državah, kjer delavec v t.i. švicfabrikah zasluži do pet centov na dan, dela v nemogočih razmerah in postaja vse manj vreden. Logika je prvošolska – pet centov je več kot štirje centi. Ja, obstaja namreč veliko krajev, kjer bi ljudje karkoli delajo, delali še bolj poceni, ker jim lasten način življenja (zaradi korporacij, ki so povsod) ne omogoča več preživetja. Revnejše kot so države bolj se trudijo privabiti tuje investitorje. Ponujajo jim ne-plačevanje davkov ali zastonj zemljišče. Prebivalci zato nimajo več sredstev, a dragi moji,  to je globalizacija, brez tveganja, brez odgovornosti. Korporacije so kot turisti, čeprav bi se jim splačalo ostati, gredo naprej, na nove, še boljše kraje. Iščejo delavce brez obveznosti, brez družin, brez otrok, mlade in močne. Tisti na vrhu združujejo sile..v Rusiji denimo niso hoteli povišati minimalne plače, ker bi jih to stalo Nike-ja.

 
Danes korporacije za oglaševanje porabijo neprimerljivo manj denarja kot denimo pred petnajstimi leti. Njihova strategija je taka, da nek prostor popolnoma zasičijo s trgovinami (recimo McDonalds, Wallmart), oglaševanje ni potrebno. saj so povsod, zmanjšajo pa se tudi stroški transporta. Trgovine postavljajo na vsakih nekaj kilometrov, tako da so že stavbe z logotipi same po sebi oglas. Širijo se kot sirup, počasi in gosto. 
Dejstvo: Korporacije nimajo interesa, da bi razkrivale svoje pregrehe v javnosti, nevladne organizacije, ki spremljajo delovanje korporacij, pa imajo zelo omejena denarna sredstva in premalo zakonskih pooblastil, da bi lahko od korporacij izsilile želene podatke. Dejstvo: Noben družbeni ali ideološki red, ki tlači ljudi, ne more dolgo trajati - to je dejstvo, ki velja tako za korporacijski red kot za propadli projekt komunizma. Čeprav ne kaže, da bi se korporacijski kapitalizem kmalu zrušil, so ljudje vse bolj nezadovoljni s tem sistemom. Le pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi ljudje spoznali, koliko idiotskih dobrin kupijo, in jih enostavno ne bi hoteli več kupovati. Kdo pa želi čevelj prepojen z bedo in švicem trinajstletnega dekleta, ki se v prostem času prostituira, da si v nekaj mesecih lahko privošči isti čevelj, ki ga za petdesetkrat manjše plačilo krpa vsak dan. Niti enega smrdljivega Nike čevlja več! Če bi torej hoteli, bi morda lahko ustavili svet. In potem bi lahko ustvarili boljšega.