JAJCE

Bil si na poti domov, ko si umrl.
V avtomobilski nesreči. Ni bila nič posebnega, vendar vseeno usodna. Zapustil si ženo in dva otroka. Smrt je bila neboleča. Reševalci so dali vse od sebe, da bi te rešili, vendar neuspešno. Tvoje telo je bilo popolnoma uničeno in verjemi mi, da je tako bolje zate.

In takrat si me spoznal.
“Kaj....kaj se je zgodilo?” si vprašal. “Kje sem?” “Umrl si,” sem rekel trezno in premišljeno. “Bil je... tovornjak ... in drsel je proti ....” “Ja.” sem rekel. “Um....umrl sem?” “Ja, ampak ne bodi slabe volje zaradi tega. Saj vsi umrejo,” sem rekel. Pogledal si naokoli. Tam ni bilo ničesar. Samo ti in jaz. “Kje sem?“ si vprašal. “Je to posmrtno življenje?”
“Bolj ali manj.” sem rekel. “Si ti Bog?” si vprašal. “Ja.” sem odgovoril, “ Jaz sem Bog.” “Moji otroci.... in žena” si rekel. “Kaj je z njimi?” “Ali bo z njimi vse v redu?” “To bi prav rad videl,” sem rekel. “Pravkar si umrl, ti pa si v skrbeh za svojo družino. To je prava stvar”. Gledal si me z občudovanjem. Tebi se nisem zdel kot Bog. Zdel sem se ti kot človek. Ali mogoče ženska. Neka nejasna avtoriteta. Bolj kot učitelj slovnice, kot pa Vsemogočni.

“Ne skrbi,” sem rekel. “Vse bo vredu z njimi. Tvoji otroci se te bodo v vseh pogledih spominjali kot popolnega. Niso imeli časa, da bi začeli gojiti zamere do tebe. Tvoja žena bo navzven jokala, toda na skrivaj bo olajšana. Bodimo iskreni, tvoj zakon je razpadal. Če ti bo kaj v tolažbo, počutila se bo zelo krivo, ker čuti olajšanje.”
“Oh”, si rekel. “Torej, kaj se zgodi zdaj? Grem zdaj v nebesa ali pekel ali kam?” “Nikamor.” sem rekel. “Reinkarniral se boš.” “Ah.” si rekel. “Torej so hindujci imeli prav.” “Vsi verniki imajo prav po svoje,” sem rekel. “Pridi z mano.” Sledil si mi, ko sva šla skozi praznino. “Kam greva?”
“Nikamor pravzaprav.“ sem rekel. “Samo sprehajava se, medtem ko govoriva.” “No, in kaj je potem bistvo vsega?” si vprašal. “Ko se ponovno rodim, bom kot prazna stran, kajne? Dojenček. Vse moje dosedanje izkušnje in vse kar sem storil, ne bo več pomembno.” “Ni tako!” sem rekel.

“S seboj imaš vsa znanja in izkušnje iz prejšnjih življenj. Le spomniš se jih ne.”


Ustavil sem se in te prijel za ramena. “Tvoja duša je veličastna, čudovita in večja, kot si sploh moreš misliti. Človeški um vsebuje le drobec vsega, kar si. Je približno tako, kot da bi potisnil prst v kozarec vode, da bi videl ali je vroča ali mrzla. Delček sebe si dal v posodo in ko ga vzameš nazaj, si pridobil vse izkušnje. V človeški podobi si bil le 48 let, zato še nisi izkusil vse svoje ogromne zavesti. Če bi tukaj ostala dovolj dolgo, bi se spomnil vsega. Vendar nima smisla tega početi med življenji.” “Potemtakem, v koliko življenj sem že bil reinkarniran?” “Oh, veliko. Še in še. In to veliko različnih življenj.” sem rekel. “ Tokrat boš kitajska podeželska deklica leta 540 p.n.š.” “Čakaj... kaaj?” si zajecljal. “Pošiljaš me v preteklost?” “No, ja, tehnično gledano. Ampak kot veš,  čas obstaja samo v vašem vesolju. Tam od koder prihajam jaz, je drugače.”
“Od kje prihajaš?” si vprašal. “Oh, seveda,” sem pojasnil,” prihajam od nekod. Nekod drugod. In tam je še več takih kot jaz. Vem, da bi rad vedel, kako je tam, vendar iskreno ... saj ne bi razumel.” “Oh,” si rekel malce razočarano. “Ampak počakaj. Če se reinkarniram v druge prostore v času, potem bi na neki točki lahko naletel na samega sebe.” “Seveda. To se dogaja ves čas. In obe življenji se zavedata le svojega, zato sploh ne veš da se dogaja.” “Torej, kaj je smisel vsega?” “Resno?! Sprašuješ me po smislu življenja? Ni to malo stereotipno?”
“No, mislim, da je vprašanje na mestu.” si vztrajal.
Pogledal sem te v oči. “Pomen življenja, razlog zakaj sem ustvaril vesolje je, da bi ti dozorel.”
“Misliš človeštvo? Hočeš, da dozorimo?”
“Ne, samo ti. Vso vesolje sem ustvaril le zate. Z vsakim novim življenjem rasteš in zoriš in postajaš večji in boljši um.”
“Samo zame? Kaj pa vsi ostali?”
“Nikogar drugega ni,” sem rekel. “V tem vesolju sva samo ti in jaz.”
Zbegano si me gledal. “Toda vsi ljudje na zemlji ...”
“Vsi so ti. Različne reinkarnacije tebe.” “Čakaj. Jaz sem vsi!?”
„No, si le dojel,” sem rekel in te potrepljal po hrbtu. “Jaz sem vsako živo bitje, ki je kdaj živelo?” “In ki še bo živelo, da.” “Jaz sem Abraham Lincoln?” “In si tudi John Wilkes Booth,” sem dodal. “Jaz sem Hitler?” si rekel zgroženo. “In si milijoni, ki jih je pobil.” “Sem Jezus?” “In si vsi, ki so mu sledili.” Nato si utihnil.
“Vsakič, ko si koga preganjal,” sem rekel, “si preganjal samega sebe. Vsako dobro dejanje, ki si ga kdaj storil, si storil sam sebi. Vsak srečen ali žalosten trenutek, ki ga je človek kdaj doživel ali pa ga še bo, si in boš izkusil tudi sam.” Dolgo si razmišljal. “Zakaj?” si me vprašal. “Čemu vse to?” “Zato, da boš nekega dne postal kot jaz. Zato, ker takšen si. Ker si moje vrste. Zato, ker si moj otrok.” „Počasi,” si rekel skeptično. “Praviš, da sem Bog?” “Ne. Ne še. Ti si zarodek. Še vedno rasteš. Ko boš preživel vsako človeško življenje skozi ves čas, boš zrasel dovolj, da se rodiš.” “Torej celo vesolje,” si rekel, “je samo ...” “Jajce.” Sem odgovoril. “Zdaj pa je napočil čas, da greš v naslednje življenje.”
In poslal sem te na pot.    

 PREVOD S.M.

Na vrh članka