Poznam te kratek čas, a mi je s tabo domače že od začetka, zato mi je še toliko bolj v veselje, da zmeraj, ko te srečam, lahko spremljam, kaj vse se pri tebi razvija. To, da sem te videla na Universal Campu kot enega izmed praktikov, mi je letošnjo udeležbo naredilo še dodatno ljubo. Izvajal pa si zvočne kopeli ter še druge vrste zdravljenja?  

Da, na kempu sem poleg zvočnih kopeli izvajal še moksanje in ventuziranje, pri čemer se dela na akopresurnih točkah. Dela se na fizičnem telesu in na energetski ravni. Opazna je bila tudi želja in potreba obiskovalcev po delu na fizičnem telesu in ker nas je bilo praktikov masaž in podobnih tehnik manj, smo bili kar precej zasedeni.

Zakaj meniš, da je bila potreba po fizičnih seansah tako velika?

Program je sestavljen za mentalno, čustveno in energetsko duhovno rast, vsekakor pa so ljudje potrebni fizičnega telesnega sproščanja, »dela« na njem. Kadar na sebi opravljaš določene premike, je zelo dobro, da delaš vse nivoje hkrati – da skrbiš za svoje fizično, energetsko in čustveno telo. Se pravi, v programu je bilo več praktikov za čustveno in energetsko telo, za fizično pa ne toliko. Imeli smo skupinsko jogo, qi gong, trinity metodo, oblike plesa in podobno, ampak ljudje so želeli še več individualnih masaž in drugih podobnih tehnik, da so se stvari lažje usidrale. Tako so se lažje sprostili tudi celični spomini, ki niso bili več kompatibilni z njimi.

Nisi pa zmeraj delal, ampak si si prav tako vzel čas zase ter se udeleževal delavnic, ki so te zanimale?

Delavnic, ki sem jih želel videt in se jih udeležit, sem se. Nisem si zadal tako, da bom skoz samo delal. Pri izvajanju se prav tako pri meni odpirajo, celijo in poglabljajo stvari, nikdar ni samo enostransko. Zato tudi mene izvajanje tehnik zna utrudit in je pomembno, da se sprostim in napolnim energijo ter da sem pozoren v prvi vrsti nase, s tem pa ne škodim sebi in ne drugim.

Katero vrsto seans pa najraje izvajaš, ali si brez preference?

V vsem uživam. Moksanje in ventuziranje je zame novejša stvar, ki sem se jo naučil in začel izvajati. V energijskem delu ter v zvočnih kopelih pa imam že leta izkušenj in prakse, tako da sem samo na novo odkril in nadgradil svoje znanje in strast do tega, kar rad počnem. Leži pa moje poslanstvo v delu s skupinami, zaradi česar se največ ukvarjam z zvočnimi kopeli, saj je to nekaj, pri čemer lahko vključim več posameznikov hkrati.

Kaj pa je zvočna kopel?

Zame je to vrsta energijskega dela preko zvoka. Zvok omogoča, da se odprejo celice, da se odpre celični spomin in da lahko pridejo na površje stara neizražena čustva ali pa travme – ki se še niso sprostile. Kadar se odprejo, se izrazijo čustva kot so jok, smeh, jeza, žalost. Deluje tudi na podzavestni ravni: če nekdo med samo seanso zaspi, zvok namreč še zmerom zdravi. Zvok pa ne deluje samo kot vibracija na celični ravni, ampak tudi na energetski ravni, ali drugače povedano vpliva na fizično, energetsko in čustveno telo, saj so vsa telesa povezana. Kadar izvajam zvočno kopel, sem v kanalu – postavljen sem v svoji terapevtski energiji, takrat informacije pridejo preko mene, se izrazijo čez zvok in tako vplivajo na osebo. Posledično se na določenem delu telesa posameznika odpravijo težave ali bolečine. Zvočna kopel se uporablja tudi kot meditacija za srečanje s svojimi vodniki, da spoznaš, od kod si kot duša prišel, ali pa greš v svoje globine spoznavati sebe in »čistiš« čustveno sebe. Prihajajo pa ljudje na zvočno kopel zaradi sprostitve same, da tisto, kar je bilo v dnevu »težko«, odvržejo. Sprostitev z zvokom najprej odpravi težke energije dneva, nato pa nadaljujem s tistim, kar začutim, da udeleženci potrebujejo – v globine pogledati čustva, ali poizvedeti, od kod duša je, spoznavati vodnike, ali pa vsega po malem (smeh).

Nimaš pa nikdar zastavljenega načrta, kako bo zvočna kopel potekala? 

Kadar pridem v prostor, sledim namigom in sporočilom intuicije, kako in kaj igrati ter kaj povedati. Nazadnje, ko sem imel skupinsko zvočno kopel, nisem imel v načrtu izvesti kratko začetno meditacijo za sprostitev, ampak mi je nekaj govorilo in kazalo na meditacijo in na kaj jo naj navežem. Ko sem v prostoru, tudi začutim, kateri inštrument naj igram. Lahko bi rekel, da me energija vodi k inštrumentu, ki je najbolj primeren za trenutno situacijo ali pa za to, kar skupina ali posameznik v tistem trenutku potrebuje za podporo. V prostoru se pa zmeraj zberejo ljudje, ki imajo podobne stvari v dani situaciji za razrešiti oziroma potrebujejo podporo pri enaki ali podobni stvari. Tako, da imam samo nek okvir, s katerimi inštrumenti začnem, za ostalo pa delujem zmeraj intuitivno, iz trenutka v trenutek.

Verjetno je razlika v zvočni kopeli, če z nekom delaš individualno ali pa skupinsko?

Tako je. Vse, kar delam z zvokom, je energetsko delo, a pri individualnem delu se fokusiram na specifično zadevo, ki jo posameznik naslovi. Tukaj čutim prav določeno čustvo ali pa del telesa, ki potrebuje podporo ali pa »potisk« naprej. Zaradi neomajne pozornosti in podpore le eni osebi  je zato učinek in sprememba pri individualni izvedbi za posameznika lahko večja. Pri skupinskih zvočnih kopelih pa podpiram več oseb, kar pomeni, da na določenih točkah začutim neko osebo v prostoru in potem tisti osebi dam večjo pozornost. Čez čas pa moram nazaj v pozornost celotne skupine in držati prostor zanjo in nudit večjo pozornost naslednjemu, ki jo potrebuje.

Kako daš podporo na seansah?

Podpora je lahko to, kar že marsikdo počne v vsakdanjem življenju, in sicer je to dotik, objem ali pa  polaganje rok na določen del telesa. Pri zvočni kopeli pa jo prav tako nudim v obliki energije in zvoka. Nekdo lahko preveč zapade v stanje razmišljanja in analize in kadar se nekomu že samo približam z inštrumentom in zaradi tega ojačano sliši zvok in intenzivnejše zaznava vibracije, mu že s tem lahko pomagam, da se vrne nazaj v svoje telo ter ga s tem podprem pri izražanju čustev, ki želijo priti na plano.

Mi poveš več o inštrumentih, o njihovem namenu in kako jih uporabljaš?  

Nekateri inštrumenti imajo svojo opredeljeno vlogo. Za primer lahko vzamem koshi zvončke, ki so narejeni po elementih: se pravi, imamo koshi ogenj, vodo, zrak in zemljo. Ogenj se uporablja takrat, ko je treba stvari transformiratiali pa ojačati. Vodo uporabljam, ko je treba stvari umirit, božati, biti nežen, uporabit nežnost, podporo, prostor. Koshi zvončki zrak pomagajo s potovanji pri meditacijah, saj ti dajejo lahkotnost, koshi zemlja pa so za prizemljitev in pomagajo, da se oseba vrne v svoje telo ali da prizemlji določene energije in jih lažje začuti. Kadar poznam vlogo inštrumenta, oziroma poznam njegovo lastnost, ga lahko za namenjeno delo informiram in tako je informiran tudi zvok, ki iz njega izhaja. Znotraj nastalega zvoka pa se vežejo in predajajo vsi energijsko prejeti ključi, namenjeni dotičnim osebam. Začutim na primer, v katero smer oseba rabi ogenj in nato si izberem inštrument, ki ga zanj želim ali pa pride v poštev določen inštrument, na katerega naj igram in na kakšen način – s katere razdalje, melodija, ritem igranja – to pride vse s tokom.

Kaj so energijsko prejeti ključi, ki se predajajo na zvočnih kopelih?

Ključe drug drugemu skoz predajamo, pa če se tega zavedamo ali ne. Lahko bi tudi rekel, da si predajamo nam potrebne ali pomembne informacije, ki nam v življenju pomagajo. In vsi imamo ključe tudi za druge. Kadar pojem, igram glasbo, že samo, ko hodim – če sem zavesten pri korakih, že z samim zvokom hoje lahko pripomorem k transformaciji okolja. Spet velja, da vsi to počnemo, ampak se ne zaveda vsak tega. Predaja ključev pa poteka na več nivojih. Se pravi, pri zvoku je fizično, ker ga slišiš, energijsko pa gre v avro. Preko zvoka gredo informacije namreč hitreje v celice in se s tem lažje zapišejo v naše fizično telo, saj je telo narejeno iz skoraj 80% vode in voda ima spomin. Zvok spremeni zapis celice, oziroma zapis vode v celicah, zato omogoča transformacijo na hitrejši način. Potem je pa veliko tudi na ljudeh samih; nekomu lahko energetsko očistim telo in s tem odpravim bolečino, ampak če se ta oseba sama ne bo zavestno osredotočila v dejanja, kjer bi šla korak naprej, se lahko zgodi, da se stvari ponovijo in simptomi – bolečina – se vrnejo.

Si sam imel kdaj vzorce in dejanja, v katere si se vračal, čeprav si vedel, da niso dobri zate?

V preteklosti se nisem imel rad ter se nisem poslušal. Težko sem se odločal zase, zato sem razmišljal o tem, kaj se od mene pričakuje, kaj si drugi želijo in ne toliko, kaj je pomembno meni. Vsaka naša odločitev in dejanje so zame pravilni, saj počnemo to, česar smo sposobni in kar želimo izkušati – to je naša izkušnja življenja. Tako da ne vidim ravno tako, da sem delal napake, ampak kadar neka stvar ni več v skladu z mano, se to tudi pokaže in takrat je na meni, da sprejmem odločitev, v katero smer želim nadaljevati. Deležni pa smo oziroma sem podpore pri vsem, a je vsak zmeraj ne vidi kot takšne – še posebej, če je ta podpora v obliki nečesa nam neprijetnega kot potisk k premiku. Enkrat, ko sem bil odsoten in neprizemljen, sem imel možnost, da grem meditirati ali pa se peljati z rolko. Cel čas mi je nekaj govorilo, da moram meditirati, ampak sem se temu upiral in sem rekel da ne, grem raje na rolko. Po nekje 5-10 minutah sem ležal na asfaltu. V rolko se mi je zataknil kamen, jaz pa poletel z nje in z glavo butnil v asfalt, zaradi česar sem sčasoma izgubil zavest in se zbudil v rešilcu (smeh). Ob koncu je meni to bilo jasno sporočilo, naj se neham zajebavati. Trenutno na primer pa me zanima specifična tehnika petja in sem v kratkem spoznal ljudi, ki jo izvajajo. Na festivalu sem spoznal punco, ki mi je razložila, na kakšen način poje in včeraj sem zvedel od prijateljice, da ona poje v takšnem pevskem zboru (smeh). Zanimivo je, kako se krog obrne in vidim, da imam v bistvu vse pred nosom.

Takrat, ko si padel z rolke – zakaj pa že v štartu nisi šel meditirati?

Enemu delu mene je ustrezalo, da sem v stanju neodločitve in neprizemljenosti. To je bil moj beg, da sem bil v glavi in ne v svojem telesu – saj ko nisem v svojem telesu, ne čutim čustev oziroma takrat tistih čustev, ki jih nisem hotel občutiti. Zaradi konflikta, ki je takrat nastal doma in ki ga še nisem znal drugače procesirati, kot pa oditi iz hiše in se zamotit z drugimi stvarmi. S tem sem v bistvu bežal pred tem, v kar bi me meditacija prisilila, in sicer v to, da bi začel čutit te neprijetne dele sebe. Takrat ko se ne soočamo, ne priznamo ali ne izražamo svojih čustev, takrat pred sabo bežimo. Marsikdaj zato kdo tudi seže po raznih substancah, s katerimi želi segati po višjih svetovih, ali pa se zamotiti, saj noče ostati na nižji čustveni ravni. V kolikor pa nekdo želi ostati energijsko samo v višjih sferah oziroma če je skoz tam, ga pa tukaj ni, pri čemer se čas manifestacije podaljša, ter ne more doživljati stvari, zaradi katerih je tukaj, da jih izkusi.  

Obstajajo razne snovi, s katerimi lahko izkusiš stanja, ki pa po moji izkušnji niso samo bežanje pred sabo. Lahko ti pomagajo priti ravno v stik s seboj oziroma meni so pomagala da doživim, izrazim, izkusim in občutim marsikaj, česar drugače nisem bila sposobna. Ali pa ne dovolj potrpežljiva s sabo, saj v samem jedru ne verjamem, da zares potrebujem kakršnokoli stvar.

Vse je dvorezen meč, substance so namreč lahko tudi medicina. Alkohol je na primer lahko medicina, samo je bolj izkoriščen za zlorabo. Predvsem je pomemben namen, zakaj katero stvar uporabljaš ali konzumiraš ter na kaj vpliva. Vse je zdravilo ali pa strup. Nekaj ti lahko resnično pomaga ali pa z določeno snovjo bežiš od sebe, da zbežiš v druge svetove, v druge energije, v druga občutja – to je nekaj, kar se mora vsak pri sebi zavedati.

Bilo mi je razloženo, da energija in čustva ob nastali travmi ostanejo z nami tako dolgo, dokler se jih ne razreši, izrazi, dovoli. Tako da se ta nepredelana, neizražena čustva iz nas prav tako »čistijo« na zvočni kopeli?

Tako je. In tudi vedenjski vzorci se čistijo – sproščajo iz naše celične ravni. Vzorci so tisto, kako reagiramo na koga ali kakšno situacijo. V celicah in v telesu imamo zapise iz družine ali pa iz izkušenj, travm: kako se obnašati, kako reagirati na osebe ali situacije, v katerih se znajdemo. Nekdo, ki ima recimo pasivno agresijo, mu lahko zvočna kopel pomaga postopoma zrahljati ter odpraviti te naboje. Redko je, da bi šlo kar z danes na jutri, saj je prav tako odvisno od delovanja in pripravljenosti človeka. Ga pa lahko podprem, da ta vzorec spremeni in integrira.

Kaj se pravzaprav zgodi pri travmi?

Travma je izkušnja, pri kateri se je spremenilo naše zavedanje. Povzroči nam šok, saj doživimo nižje čustveno stanje, ki je v danem trenutku »premočno« ali preboleče za nas, da bi lahko doživeto integrirali. Zato se nam travma zapiše v telo, v naše celice, kar pa nosimo s sabo ter smo se naučili zavedno ali pa nezavedno predvidevati, da se v določenih situacijah lahko pretekla travmatična situacija ponovi. Takrat nam travma dela škodo v življenju, saj ne moremo izkusiti marsikaterega stanja, kot v resnici je, saj so naši možgani in telo sprogramirani tako, da vedno berejo in iščejo znake za ponovitev te travme, da nas pravočasno »opozorijo« na prihajajočo nevarnost. Ti znaki se lahko kažejo v obliki strahu, panike, anksioznosti … Naša potlačena čustva so nekakšna zaščita, saj nismo bili in še zmeraj nismo zmožni sprocesirati, sprostiti tistega, kar se nam je zgodilo. Ker je zapis v našem celičnem spominu, naše telo velikokrat odreagira na neko stvar in situacijo refleksno, včasih brez da bi posameznik sploh vedel, zakaj. Poznam osebe, kjer je bila travma tako močna, da se ničesar ne spomnijo. Ne vedo, kaj je bilo, samo telesni odziv imajo na določene okoliščine. Kadar pa ne izrazimo naših čustev, velikokrat vzpostavimo čez ta čustva še obrambni mehanizem. Žalost recimo zakrijemo ali ubranimo s čustvom jeze in kadar jezo »sčistimo«, velikokrat pademo v jok. Nekdo, ki je žalosten in prizadet, bo lahko namesto žalosti pokazal jezo, da se mu ne bi bilo treba soočiti z žalostjo. Ali pa obratno: nekdo bo raje zašel v žalost, kot pa izrazil jezo.

Ko nekdo podoživlja na primer žalost, ali ti začutiš, na kaj se navezuje, ali je to stvar pogovora?

Najprej se pogovorim z osebo: čemu želi, da nameniva pozornost, bodisi čustvenemu ali telesnemu počutju, bolečini, težavi. Marsikdaj tudi sam začutim, katero stvar bi nekdo potreboval, pa zato pogovor napeljem v tisto smer. S tem že podzavestno odprem vrata in temu namenim prostor; v kolikor bi bila katera stvar zavestno prehuda, je oseba ne more sprejeti, a če jo vsaj naslovim, gre proces lažje čez.  Med podporo pa začutim, v katerem stanju nekdo je ter na kaj točno se nanaša. Ne nujno vsako podrobnost, kaj se je zgodilo, ampak s katere strani iz družine izvira, ali je bilo preko mame, očeta, od nekoga drugega … na kateri del, na kakšen način, kakšna travma. Začutim čustveno stanje osebe, kaj skuša izraziti, izvor – kaj je povzročilo travmo, na katerem delu telesa se ta energija nahaja ter kar je oseba čutila v tej situaciji.

Verjamem, da marsikaj izveš in čutiš. Se lahko potem »odklopiš« od težkih izkušenj drugih?

To je nekaj, kar sem se moral naučiti – biti sočuten, ampak ne v tej meri, da potem to prevzamem nase. Če bi padel v zgodbo človeka, bi se s to energijo povezoval in jo vezal nase. Leta dela na sebi in izkušenj so mi dala veliko znanja, kako se odklopiti od teh energij ter nasploh, kako spremljati in gledati zgodbe ljudi. Prav tako zaupam svojim vodnikom, višjemu jazu in energijskim inteligencam, da ko končam s seanso, ne ostane v mojem polju nič, kar bi mi škodovalo; ta zapis sem naredil v svoji avri. To si lahko vsak sam naredi, da informira svojo avro z namero. Odločiš se, kako želiš, da je in toliko v to verjameš, toliko temu zaupaš, da tako bo in tako je.

Kaj se zgodi na zvočni kopeli, da se naša potlačena čustva »sčistijo« / izrazijo?

Vse poteka postopoma. Veliko je namreč odvisno od osebe: koliko je pripravljena, zmožna dovoliti. Predvsem je pomembna nežnost do sebe: ne rabimo iti čez mejo, saj če delamo na silo, je to še  zmerom velik šok za telo. To govorim iz lastnih izkušenj. Čustva in fizično telo so povezani in zvočna kopel pomaga pri razreševanju potlačenih čustev in s tem pomaga pri odpravljanju fizičnih blokad in bolečin, saj zdravi tkiva in odpravi energije, ki nam zastajajo v telesu ter spravlja energijo v pogon. Zvok je namreč eden izmed najmočnejših pripomočkov pri zdravljenju, ker je tako prodoren. Prodre v tkiva, v kosti, v celice. Prav tako zvok današnja znanost uporablja za mnogo stvari. S frekvencami ultrazvoka na primer pregledajo notranjost telesa, nekatere frekvence pa uporabljajo tudi za razbijanje ledvičnih kamnov ipd. Pri zvočni kopeli se informacije, ki pridejo čez mene, izrazijo skozi zvok na energetski in zvočni vibracijski ravni, te pa spremenijo naše celične zapise, vodo v celicah in jih začnejo odpirati, sproščati in čistiti. Dodajajo se novi zapisi in informacije, ki jih rabimo za trenutno življenjsko pot ali pa trenutne življenjske okoliščine, stanja.

Pa tišina? Praviš, da te zvok lahko pripelje k svojemu telesu, a se sama ravno z zvokom oziroma z glasbo namensko kdaj zamotim.

Zvok in tišina sta oba zelo pomembna, tudi pri zvočni kopeli. Tišina je zelo pomemben faktor za integracijo in pomaga, da priplavajo stvari na površje, ne deluje pa tako močno na fizično telo. V kolikor si sam v tišini in na miru, je to lahko zelo močan efekt, ne rabiš dejansko nič drugega, moraš pa biti zares prisoten v biti in dihanju. Pokaže se morda živčnost, nestrpnost, dolgčas, brezsmiselnost ... v kolikor greš čez te stvari, te to lahko privede do vseh čustev, ki želijo na plano ter se morajo izraziti.

Kaj pa zate pomeni delo, ki ga izvajaš?

To je eno izmed mojih poslanstev. Všeč mi je, da sem drugim v pomoč in da lahko predam nova znanja. Uživam, kadar se nekdo boljše počuti, doživlja, vidi, ter se spomni zadev, ki mu veliko pomenijo ter pomagajo. Veselim se biti drugim v podporo, hkrati pa delam to tudi zase, saj pri svojem delu v polnosti izražam sebe.