Že od nekdaj so me fascinirali ljudje, ki se kakorkoli odmaknejo od ustaljenega – takšni, ki ne sledijo normam, s svojo podobo, razmišljanjem in delovanjem razbijajo stereotipe in živijo drugače, kot jim narekuje družba. Ker smo po naravi družabna bitja in smo vajeni življenja v skupnosti, se mi zdi posebej zanimivo, da se nekateri umaknejo iz družbe in se iz različnih razlogov odločijo za samotarsko življenje.

V zadnjem času smo bili kot družba podvrženi precejšnjim spremembam, katerih posledice smo občutili tako v javnem kot v zasebnem življenju. Zaradi ukrepov za zajezitev epidemije covida-19 smo bili po mnogih državah priča popolni ustavitvi družbenega življenja, omejitvi gibanja in medčloveških stikov. Soočili smo se z eno izmed najobsežnejših socialnih izolacij v zgodovini človeštva, ki je pri marsikom povzročila stisko, hkrati pa nas je opomnila na pomembnost stika s sočlovekom. Večina si takšne izolacije najverjetneje ne želi več doživeti, kaj šele, da bi se zanjo odločili sami – pa vendar se na Japonskem dogaja ravno to, da se mnogi po lastni volji odločijo za popoln in dolgotrajen umik iz družbenega življenja.

Prostovoljna osama ali hikikomori

Na Japonskem so začeli fenomen prostovoljne družbene izolacije opažati v 90. letih 20. stoletja, poimenovali pa so ga hikikomori. Beseda označuje tudi posameznika, ki se je odločil za samoizolacijo.

Po ocenah strokovnjakov je na Japonskem več kot milijon ljudi, ki ne zapuščajo svoje sobe, v želji po tem, da se v čim večji meri izognejo interakciji z ljudmi, mnogi izmed njih spijo čez dan in bedijo ponoči, njihov edini stik z zunanjim svetom pa je tehnologija.

Kot hikikomori šteje posameznik, ki se je na takšen način osamil za najmanj šest mesecev, veliko pa jih takšen življenjski stil prevzame za več let ali celo desetletij. V večini primerov se na takšen način izolirajo mladi moški med 15. in 30. letom starosti. Ne glede na to, ali živijo pri starših ali sami, so finančno odvisni od staršev. Čeprav so strokovnjaki pri klasifikaciji hikikomorijev izključili prisotnost duševnih bolezni ali motenj v duševnem razvoju, obstajajo študije, ki kažejo na to, da so pri nekaterih hikikomorijih prisotne.

Dr. Tamaki Saito, eden izmed vodilnih japonskih psihiatrov, ki preučuje hikikomori, pravi, da lahko vzroke za tako obsežen pojav samoizolacije na Japonskem iščemo v japonski zgodovini in družbi. V tradicionalni japonski liriki in glasbi je namreč pogosto opevana samota, država pa je bila kot posledica izolacionistične politike do sredine 19. stoletja več kot 200 let odrezana od zunanjega sveta, kar prispeva k temu, da Japonci osamo doživljajo kot nekaj naravnega.

Strokovnjaki so se dolgo časa spraševali, ali gre za kulturno pogojen pojav, značilen samo za Japonsko, vendar so raziskave pokazale, da se hikikomori pojavlja tudi v ZDA, Veliki Britaniji, Južni Koreji, Hong Kongu in Italiji, po nekaterih virih pa tudi v Franciji in Španiji.

Ko posameznik podleže pritiskom družbe

V današnji storilnostno naravnani družbi so na Japonskem podvrženi precejšnjim pritiskom – vlada jim izjemno hiter življenjski tempo, delo pa je ena izmed najbolj cenjenih vrednot. Kot posledica tega je postala smrt zaradi prekomernega dela tako razširjen pojav, da je dobila svoje ime (karoshi). Za razliko od zahodne družbe, ki je naravnana individualistično, je na Japonskem poudarek na kolektivizmu in hierarhiji odnosov. Zaradi globoko zakoreninjenega prepričanja, da morajo predanost službi in požrtvovalnost izkazovati z nadurami, in zaradi tega, ker dajejo toliko poudarka na ugled v skupnosti, Japonci hitro občutijo krivdo, če ne dosegajo zahtevanih družbenih pričakovanj. Bolniški stalež Japoncem ne pripada, zato si morajo v primeru bolezni vzeti dopust; koriščenje dopusta pa je tako rekoč tabu, saj si v želji po ohranitvi ugleda in zato, da ne bi negativno vplivali na delovno vzdušje, počitek privoščijo zelo redko. Kot posledica tega se v človeku vzbudi občutek, da se ne zmore kosati s tolikšnimi bremeni, nenazadnje pa se v njem vzbudi tudi odpor do takšnega načina življenja.

Kaj mlade pripelje tako daleč, da se odločijo za osamitev?

Ko se je rast japonskega gospodarstva v 90. letih prejšnjega stoletja ustavila, so se mladi začeli soočati z negotovostjo, ki jo s seboj prinaša kapitalistično naravnan sistem. Stabilnost v obliki službe za nedoločen čas so zamenjale honorarne službe, zato se mladi v primerjavi s svojimi starši precej težje uveljavijo na trgu dela in tudi težje ustalijo, kljub temu pa družba od njih to še vedno pričakuje. Starejše generacije se očitno ne zmorejo vživeti v situacijo mladih, zato so mladi z njihove strani namesto razumevanja in sočutja deležni posmeha in neodobravanja, saj po njihovem mnenju ne izpolnjujejo svoje vloge v družbi. Med starejšimi in mlajšimi generacijami se tako pojavlja razkol, ki se kaže tudi v pomanjkanju ustrezne komunikacije in podpore znotraj družine, kar stisko hikikomorijev dodatno poslabša. Poleg vpliva družbe, ki Japoncem že tako ali tako ne dopušča izražanja individualnosti, saj skupnosti in pripadnosti skupini pripisujejo tako velik pomen, da izstopanje ni zaželeno niti v pozitivnem smislu, mlade Japonce dodatno bremeni še pritisk staršev, ki svojim otrokom pogosto vsiljujejo poklicno usmeritev.

Pomembno vlogo pri pojavu tovrstnega fenomena pa igra tudi način vzgoje. Očetje so zaradi natrpanega delavnika pogosto odsotni, matere pa do svojih otrok gojijo pretirano navezan odnos, zaradi česar se mladi težje osamosvojijo. Ko hikikomori nenadoma opusti vse aktivnosti, se zapre v svojo sobo in prekine kontakt z vsemi, starši pogosto mislijo, da gre zgolj za fazo, ki bo že minila. Čeprav obnašanja svojega otroka ne podpirajo in večinoma nanj odreagirajo z jezo, se jim zdi nepredstavljivo, da bi svojega otroka vrgli na cesto. Kot rezultat tega mu dolga leta poleg strehe nad glavo nudijo tudi finančno podporo, matere pa zanj skrbijo, dokler so zmožne. Tudi v tem oziru se pozna vpliv japonskih družbenih vrednot, saj starši iz sramu in strahu pred odzivom drugih situacijo pogosto raje prikrivajo, kakor da bi se obrnili po strokovno pomoč.

Vzrok za to, da nekdo postane hikikomori, pa so pogosto tudi odnosi med mladimi – mnogi hikikomoriji namreč kot sprožilec za opustitev šolanja in za osamitev navajajo medvrstniško nasilje.

Različni pristopi k reševanju problema

Nuditi ustrezno pomoč hikikomorijem je svojevrsten izziv, saj gre za pojav s kompleksnim ozadjem, ki terja individualen pristop. Tako družine kot tudi strokovnjaki se z reševanjem problema spopadajo na različne načine.

Malo je verjetno, da si bo hikikomori pomoč poiskal sam, saj bi to pomenilo, da mora vzpostaviti stik z ljudmi ali pa se odpraviti iz zavetja svoje sobe, zato je bila ena izmed idej japonske vlade ta, da bi strokovnjaki hikikomorijem pomoč nudili preko spleta, vendar so strokovnjaki mnenja, da terapije na daljavo v tem primeru ne bi bile učinkovite. Strokovnjaki sicer poleg psihoterapije in psihiatričnega zdravljenja poskušajo v proces reševanja težav vključiti tudi starše, da bi med starši in otroci vzpostavili boljšo komunikacijo in zdrav odnos.

Pozitivna psihologija

S strani neprofitnih organizacij so organizirane podporne skupine, ki ubirajo raznovrstne pristope k rehabilitaciji hikikomorijev. Eden izmed poskusov reintegracije v družbo poteka s pomočjo pozitivne psihologije, pri čemer se udeleženci skupine osredotočajo na svoje vrline namesto na slabosti. Tako preko pogovora o igranju videoiger, ki je hobi marsikaterega hikikomorija, spoznavajo vrline kot na primer timsko delo, sposobnost strateškega načrtovanja in voditeljske sposobnosti, ki jih lahko unovčijo v resničnem življenju. Takšen pristop se je pokazal za uspešnega, saj se je kar 80 odstotkov hikikomorijev, ki so bili vključeni v tovrsten program, uspelo ponovno vključiti v šolanje ali izobraževanje.

Sestre za najem

Eden izmed bolj zanimivih in tudi uspešnih pristopov neprofitnih organizacij pa so t. i. sestre za najem. Gre za ženske, ki sicer niso strokovno usposobljene za tovrstno pomoč, znajo pa hikikomorijem prisluhniti in si z veliko mero potrpežljivosti pridobiti njihovo zaupanje. Starši jih najamejo z namenom, da njihove otroke spodbudijo k ponovni vključitvi v družbo in jim pri tem procesu vseskozi stojijo ob strani. Stik s hikikomorijem sprva navežejo pisno, kasneje pogovor poteka preko telefona, če pa se sestri za najem uspe s hikikomorijem dovolj zbližati, pa ga sčasoma obišče na domu – večinoma se najprej pogovarjata preko zaprtih vrat, dokler je hikikomori ni pripravljen spustiti v sobo, kar ponavadi traja nekaj mesecev. Druženje doma v večini primerov traja še nadaljnjih nekaj mesecev, preden se je hikikomori v spremstvu sestre za najem pripravljen odpraviti ven. Cilj takšnih organizacij je, da se hikikomoriji naučijo živeti čim bolj samostojno, in da se, ko so pripravljeni, preselijo v posebne podporne centre, kjer preko opravljanja prostovoljnega dela razvijajo socialne in delovne veščine.

Nenapovedane intervencije

Včasih pa so starši nad svojimi otroki že tako obupani, da se poslužijo precej ekstremnih ukrepov. Predvsem v primerih, ko ima hikikomori izpade agresije in je do staršev nasilen, starši v upanju na to, da ga bodo nekako ponovno integrirali v družbo, za visoke vsote denarja najamejo posebna podjetja, katerih zaposleni hikikomorija obiščejo na domu. Najprej ga poskušajo s pregovarjanjem prepričati, naj odide z njimi, saj mu želijo priskrbeti strokovno pomoč. V kolikor pregovarjanje ne zaleže, ga iz stanovanja odpeljejo proti njegovi volji, in sicer v psihiatrično bolnišnico. Strokovnjaki nad tem pristopom seveda izražajo zaskrbljenost, saj posamezniku, ki se že tako ne zmore soočati s pritiski družbe, takšna izkušnja lahko povzroči še večjo travmo.

Japonci imajo poseben pogled na hikikomorije – mnogokrat jih ne jemljejo resno, saj njihovo stanje uradno ni klasificirano kot bolezensko, problematično pa je tudi prepričanje, da je hikikomori zgolj posledica napačne vzgoje in razvajenosti in da bi se morale družine s problemom spopasti same. Že samo število hikikomorijev nakazuje, da gre za pojav s kompleksnim ozadjem, pri reševanju katerega je potrebno ubrati strokovni pristop. Ne glede na to, da je umik iz družbe pasivno dejanje, je v njem moč razbrati neke vrste tihi upor mladih proti družbi in zavračanje sistema – sistema, ki na njih vrši prevelik pritisk, hkrati pa jim pušča premalo prostora za izražanje individualnosti, da bi na svoji poti odraščanja v njem zmogli najti svoje mesto, zato se raje zatečejo v varno zavetje lastne sobe.