Na našem planetu še zmeraj živijo relativno izolirane, avtohtone skupnosti ali skupine, ki so se kljub stiku s sosedi ali Zahodnjaki odločile, da se bodo izogibale bodočim srečanjem. Čeprav so v medijih te skupine pogosto označene kot “nedotaknjene”, je bolj točen opis najbrž “prostovoljno izolirane” ali “zadržane”. Večina teh skupin ima slabe izkušnje s tujci ali vsiljivci, po zadnjem poročanju Survival Internationala pa naj bi bilo teh skupin okoli sto. 
Za glomazno medijsko poročaje o “nedotaknjenem plemenu” je leta 2008 poskrbel BBC. S posnetki visoke ločljivosti nad Brazilsko-Perujskim pragozdom so ustvarili pravo dramo z naracijo o tem, kako pomembno je za človeštvo, da te skupine obstajajo. Na zračnih posnetkih je bilo moč videti “divjake”, ki pomankljivo oblečeni, opremljeni z loki in puščicami prestrašeno spremljajo helikopter, ki jih snema.
Interpretacije “plemena” (ime pleme je upravičeno le, če gre za dejansko plemensko ureditev, sicer pa se večinoma neustrezno uporablja v pomenu nazadnjaštva, primitivnosti, divjaštva) so večinoma zelo banalne. Bodisi so romantizirani ali pa stereotipizirani na raven preprostih (neumnih) divjakov.  Za nas so zanimivi za to, ker pričajo o tem, da na planetu še bivajo ljudje, ki živijo za nas alternativen življenjski slog brez tehnologije in potrošnje. Ko se nad njimi čudimo in jih opredeljujemo, zares odkrivamo več o nas samih kot pa o njih. To, da jih imenujemo izolirane ali nedotaknjene je v bistvu senzacionalizem. Skupnost, ki jo je posnel BBC je v stiku z Brazilsko vlado že dvajset let – saj živijo na področju protektorata. Nikakor niso nedotaknjene, saj je praktično nemogoče, da ne bi videle “belega človeka”, prav tako je utopija, da niso vzpostavljale stikov s sosedi. Če te skupine odreagirajo agresivno ali boječe to najbrž ni za to, ker bi prvič videle nekoga izven njihove skupnosti pač pa je bolj verjetno, da so s podobnim primerkom oz. primerki imele slabe izkušnje. Čeprav obstajajo papirnati dokazi v obliki časopisja The Guardian, ki je že leta 1910 poročal o tej isti skupini, so mediji to preprosto spregledali. Ko je resnica prišla na dan so fotografije novinarji po večini označili kot potegavščino, Perujski časopis je poročal celo o tem, da so ljudem plačali, da se čim bolj slečejo. Blogeraši se istočasno niso mogli odločiti ali bi nedolžne divjake zagovarjali ali se prepustili domnevni potegavščini...večji časopisi pa so v nekaj tednih prešli iz navdušenja do svarjenja pred intervencijo, k previdnosti, pokvarjenim povezavam in naposled k molku. Vsaj do naslednjih spektakulatnih fotografij novega nedotaknjenega plemena. Kljub neustreznim poimenovanjem in ustvarjanju spektakla so te zgodbe pomembne zato, ker vzpodbujajo debate o pravicah avtohtonih ljudstev oz. prvobitnih prebivalcev in njihovi zaščiti. Bolj pereče kot to, da ostanejo nedotaknjeni, je namreč, da imajo možnost živeti v nezastrupljenem, nekrčenem okolju, ki jih ne skuša spreobrniti ali mumificirati. Zgodba bi se torej morala ukvarjati z zagotavljanjem njihove prihodnosti (kakor si jo želijo ustvariti), ne pa s tem kako so živeli nekoč. Ko ljudje ugotovijo, da nedotaknjena plemena morda le niso tako nedotaknjena, namreč po večini izgubijo interes in se skupaj z vladami obnašajo, kot da sploh ne obstajajo. Podjetja, ki krčijo pragozd zaradi profitnega lesa in naftnih vrtin, in jih spremlja val ogorčenja, zaradi morebitnega krčenja življenjskega prostora “nedotaknjenih”, o ljudeh v gozdu govorijo kot o lohneski pošasti. V Peruju na spornem področju pravkar načrtujejo 300 milijonsko gradnjo cevovodov. Da bi okrili nedotaknjene so najeli (točno določeno) skupino strokovnjakov, ki “plemena” seveda niso našli, zato ima projekt zeleno luč. Medtem je skupina neodvisnih antropologov poročala o materialnih dokazih, da na področju nedvomno bivajo skupnosti. Sledile so številne tožbe, ki pa jih je naftno podjetje dobilo – in tukaj se je ustreznost rabe besede na katero so medije opozarjali strokovnjaki maščevala. Tožba je šla v prid kapitalu, ker so v zagovor uporabljali strokovno študijo Ricarda Uztarozza, ki piše o “prevari nedotaknjenega ljudstva”. Če bi francosko študijo natančno prebrali bi videli, da Uztarozz v resnici ne piše o tem, da ljudi na področju ni, pač pa se bolj ukvarja z tem, da gotovo niso nedotaknjena – stroka je torej povzročila kontra reakcijo. Reševanje problematike otežuje tudi pravni sistem in dejstvo, da se ljudje – torej “nedotaknjeni” kot si lahko mislite, nikoli ne pojavijo na sodišču, zaradi česar podjetja velikokrat pač sklepajo, da torej ne obstajajo. V Perujskem primeru je naftno podjetje za primer srečanja z ljudmi, ki živijo v gozdu izdala delovno etiko, ki pravi, da bodo v primeru srečanja – glasno govorili in jasno gestikulirali ljudem naj se umaknejo, poskušali prepričati naj se vrnejo od koder so prišli, če bodo napadeni pa bodo uporabili slepe naboje in signalne rakete, da jih prestrašijo. Genialno.

Laična javnost je na strani pomagača – treba je tem ljudem pomagati, nekoč so jim pomagali s predstavljanem prave vere, danes z Zahodnjaško medicino. Zgodovina uči, da ti dobri nameni večinoma sicer vodijo v (namerni ali nenamerni) genocid, asimilacija pa ponavadi v revščino, nezaposljivost in depresijo. Pa ne želim romantizirati življenja teh skupnosti kot bolj srečnega, bolj v stiku z naravo – čeprav roko na srce, dokler so neodvisni in mobilni, so običajno veliko bolj zdravi kot potem, ko so strpani v naselja in prisiljeni v nove življenske vzorce. Pomembno je torej, da interveniramo čim manj, jim pustimo, da sami odločajo o tradiciji, kulturni kontinuiteti. Pomembno je spoštovanje in naše odgovorno vedenje. Poglejte Indijance, Maore, Avstralske staroselce in kako jim gre odkar so strpani v rezervate...Preprosto narobe je, da vrednotimo življenje teh skupnosti na naši lestvici. Perujci pravijo, da je vredno sekati gozd, ker prinaša dostojno življenje tisočim Perujcem. A kako lahko primerjate nekogaršnjo suverenost, življenjski prostor in jo kalkulirate brez stalnice človekovih pravic. Drži. Te skupnosti bodo slej kot prej izginile ali se skrčile, postale bodo del prevladujočega stila, uporabljale bodo kovino – a čas in prostor za to morata ostati njihova pravica in ne naša. Je naš planet dovolj prostoren za več kot en svet ali res moramo imeti vse?