Verjetno že veste, da je zdravje naše največje bogastvo, morda pa še vsi ne veste, da je odgovornost 
za zdravje po novem izključno na ramenih nas samih?! 
To naju je z možem nedavno hotelo podučiti podjetje, ki se že od sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja prizadeva izboljševati zdravje ljudi, to da ob tem nesramno služi, pa je samo postranska stvar.

V bistvu gre za klasično marketinško zgodbo, v kateri podjetje ponuja enkratno priložnost nakupa njihovih »izboljševalcev zdravja« (čistilci zraka, filtri vode,…). S svojo »dobrohotnostjo« celo potrošijo telefonske signale, da se dogovorijo za anketo na domu (da v to sploh privoliš, moraš biti naiven, kot je moj mož), da podarjenih potnih stroškov in časa za anketo in predstavitev sploh ne omenjam. 
Takih in podobnih zgodb smo sicer že vajeni, kar pa me je tokrat dodatno vznejevoljilo pa je to, da že ob tako podlem igranju na karto »zdravje«, na naša ramena prelagajo odgovornost ne samo po zdravem življenjskem slogu, temveč tudi odgovornost po čistem zraku in čisti vodi v našem bivalnem prostoru.

Dejstvo je že to, da ljudje nimamo enakih možnosti za zdrav življenjski slog, saj se mora vedno več ljudi namesto za npr. zdravo prehrano odločiti za hrano za preživetje. Sedaj pa nas poskušajo taka in drugačna podjetja in farmacevtski lobiji še dodatno prepričati, da moramo za kvaliteto zraka, ki ga  dihamo, poskrbeti sami. Da smo za vodo, ki jo pije naša družina, odgovorni sami. Ne želim reči, da se lahko do teh dobrin obnašamo malomarno, vprašanje je le, katera je prava smer »borbe« za čist zrak 
in vodo? Je to kupovanje čistilcev in filtrov, ki uredijo naš mikroprostor, ali je to pritisk množic ljudi na 
izvorne onesnaževalce? 

Kapitalisti si vendar ne želijo, da bi ljudje preko civilnih iniciativ zahtevali svoje ustavne pravice, npr. po čistem zraku, vodi, hrani, le kje je še tista pravica o delu za vsakogar!? Želijo nas vsakega posebej 
strpati v svoje hiše in stanovanja, s seveda nenepomembnim dejstvom ali imamo čistilec zraka ali ne. 
Tako v prvem primeru (zraven čiščenja zraka) z nas  »očistijo« še tisti zadnji socialni čut, ki nam je še 
ostal. Borba za čisti zrak na našem planetu se nam zdi še bolj trivialna, saj smo vendarle že poskrbeli sami zase. Tisti, s čistilci zraka, naenkrat postanejo večvredni posamezniki, saj se odgovorno vedejo do svojega zdravja, drugi, ki pa te odgovornosti (v obliki finančnih zmogljivosti, seveda) ne premorejo, pa naj se kar zadušijo s »svojim« slabim zrakom! Tako se tudi med ljudmi ustvarja prepričanje, da ni nič narobe, če eni živijo v slabših bivalnih pogojih kot drugi, saj se za boljše pogoje niso dovolj potrudili, niso dovolj trdo delali, niso dovolj odgovorni. Pa saj ne govorimo o jahtah in bazenih, ampak o naših osnovnih pravicah!

Zgodbo o lastni odgovornosti za zdravje sta v moj dom prišla prodajati zelo mlada fant in dekle. 
Še danes se mi naježijo dlake, ko se spomnim njunega vprašanja: »G. in ga. se strinjata z mano, da je zdravje naše največje bogastvo?« Kmalu smo zaključili razgovor brez kupljenih pripomočkov za boljše zdravje in brez kontaktov novih žrtev za njuno naslednje prepevanje po notah kapitalističnih gurujev. Ko sta odšla, mi ju je bilo v bistvu škoda, saj svoje prve delovne izkušnje preko študentskega dela pridobivata v podjetju, ki pod pretvezo ponujanja zdravja, prodaja kapitalizem v najhujši obliki. 

Morda pa jima je najina odklonilnost dala misliti in bosta spregledala vsaj nekaj svoje žalostne zmote.
Omenjen dogodek pa mi je prvič do sedaj prinesel tudi nekaj veselja ob moževi razvadi, ki je sicer ne podpiram. Med razgovorom o zdravem življenjskem slogu je brezsramno pokadil cigareto ali dve. Ali so morda bile celo tri?