Ko sem nedavno obiskala Piran, sem opazila, da meščani lahko svoje mesto tudi uporabljajo. Uporabljajo še za kaj drugega kot nakupovanje in pitje kavice. Otroci so Tartinijev trg spremnili v nogometno igrišče in ob močni burji zabijali žogo v osrednji spomenik trga. Sprva sem pomislila, da to morda res ni najbolj primerno, vendar pa je pri meni prevladalo mnenje, da je vseeno boljše v mestu živeti ne pa ga samo gledati. 

Slednji občutek imam v Mariboru. Da mestno središče samo gledamo in ga razen za nakupovanje in posedanje na kavicah sploh ne uporabljamo.  Mestno središče je polno le v času odprtja trgovin, kar lepo kaže na to, da glavno dogajanje v mestu predstavlja trgovina. Ko se trgovine zaprejo, je mesto prazno. Mrtvo. Ni žive duše. Ja saj, kaj pa naj bi Mariborčani drugega tam počeli? 

Kateri lastnik (sicer socializiranega) psa si ne bi želel, da bi se njegov ljubljenček lahko prosto sprehajal in tekal, njega pa s psom ne bi preganjali iz vsake druge blokovske zelenice?

Imamo mestni park, vendar ga 52 tednov na leto med sprehajanjem le gledamo in občudujemo njegove lepote (dva tedna v času Festivala Lent sta res druga pesem). Razumem, da je potrebno mestni park očuvati, da ga množice ljudi (npr. ob prireditvah) ne uničijo; da ga v njegovih temeljih ne spreminjamo itd. Ampak zakaj ne bi mogli na eni izmed zelenic npr. postaviti nekaj vadbenih orodij za odrasle in s tem parku dodati še nekaj več? 
 
Kino? Mestnega kina, ki bi predvajalo tudi aktualne filme, nimamo. Danes mladi ne morejo doživeti situacije, da moraš zaradi razprodanih vstopnic za predstavo v Udarniku, pohiteti na predstavo v kino Partizan. Petnajst let nazaj si imel na razpolago še tretjo izbiro, kino Gledališče. Dva velika zabaviščna oz. nakupovalna centra s kinom, ki ju imamo v Mariboru danes, nista nikoli prav zaživela, eden tudi iz dneva v dan bolj propada in se mu obeta zaprtje. To bi lahko izkoristili za zagon ponovnega delovanja mestnega kina v polni zmogljivosti.
Opazujem zelenice ob blokih, ki danes nimajo več nobene druge vloge kot to, da jih hišnik vsake toliko časa pokosi. Tu pa tam je še kje opaziti, da stanovalci bloka šušijo perilo na dvorišču. To pa je tudi vse. Klopi propadajo in jih upravniki stanovanjskih blokov počasi odstranjujejo, brez da bi jih nadomeščali z novimi. Sprašujem se ali klopi, otroška igrala itd. propadajo, ker res ni več interesa po druženju med sosedi ali je ravno obratno, da se zaradi propadanja te mini infrastrukture sosedi več nimajo priložnosti srečevati? Kaj bi bilo narobe z zelenico, ki bi svojim stanovalcem poleg lepe zasaditve nudila še nekaj klopi, otroška igrala in morda še žar za piknik?

Moji cinizmi, kritike in vprašanja niso usmerjena (le) na Mestno občino Maribor, ampak na vse nas, prebivalce Maribora, stanovalce blokov, sprehajalce psov, mlade, vse, ki si v mestu želijo še nekaj več. Dodatnega življenja v mestu ne bomo vzpostavili še z kakšno prireditvijo več, ker imajo le-te omejeno časovno obdobje delovanja in nam bodo poživile vsakdan v najboljšem primeru spet čez eno leto. Kaj je z vsem časom vmes? 
Zanimiv se zdi predlog o izgraditvi športnih objektov za mlade, ki se ukvarjajo s t.i. urbanimi športi. To so prenova in nadgraditev obstoječega skateparka, športnega parka s poligonom in telovadnimi orodji ob mestnem parku in adrenalinskega parka Koroški most s plezalno steno in jeklenimi vrvmi za drzne spuste po njih. Za popestritev mestnega središča pa niso nujni tako veliki projekti. 

Manjših idej je kar nekaj: na enem izmed trgov, mestnem parku ali kakem drugem manjšem parku bi lahko postavili stalne mize za igranje šaha, npr. iz betona. Na ta način bi mesto obiskalo več starejših izkušenih igralcev šaha, ki bi se želeli pred drugimi postavljati s svojim mojstrskim znanjem. Ali pa ograjeni prostori za prosto tekanje psov. Kateri lastnik (sicer socializiranega) psa si ne bi želel, da bi se njegov ljubljenček lahko prosto sprehajal in tekal, njega pa s psom ne bi preganjali iz vsake druge blokovske zelenice? Zelo domiselna ideja, že izvedena v nekaterih mestih, pa je postavitev stene začimb, iz katere bi si mimoidoči vsakokrat lahko nabrali začimbo, ki jo potrebujejo za pripravo naslednjega obroka. Prepričana sem, da če bi že sama izvedba takšne ideje bila skupen projekt meščanov, bi vrt začimb tudi primerno uporabljali, ne da bi ga takoj izropali.

Sprašujem se ali klopi, otroška igrala itd. propadajo, ker res ni več interesa po druženju med sosedi ali je ravno obratno, da se zaradi propadanja te mini infrastrukture sosedi več nimajo priložnosti srečevati?

Vsako mesto bi si zaslužilo, da družabno ne životari od enega dogodka do drugega, ampak tudi v vmesnem času njegovi prebivalci vsak na svoj način in brez denarnih vložkov (!) živijo družabno mestno življenje.

JAVNA STENA ZAČIMB