London ni Velika Britanija, pika. V Sloveniji živimo kot kralji v primerjavi z Veliko Britanijo. Že kar vidim tiste, ki skočijo z mislijo, zakaj pa si jo potem zapustil? Odgovor je enostaven - ker sem aktiven v dejavnosti, ki je v  Sloveniji več ni. 

Veliko potujem po Evropi, na delu v tujini pa sem sedaj prvič. V Veliki Britaniji, konkretno v Walesu, v majhnem kraju imenovanem Newport. Tukaj sem dve leti, kar je popolnoma dovolj, da sem spoznal, zakaj moramo ceniti našo deželo. Pa ne mi z’aj mešat politike!; govorim o Sloveniji, naših ljudeh, o pokrajini, življenjskih navadah…

V Veliko Britanijo sva z ženo, takrat še punco, odpotovala v času študija, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. To je bilo še za časa “gnile” Jugoslavije, kjer so nam komunisti odžirali svobodo, kjer smo bili zatirani… Jebenti, kako pa sva sploh lahko odšla tja? S kamionom takrat velikega slovenskega podjetja Špedtrans. To je le par spominov iz tistega časa, katerih se sedaj, ko sem tukaj, spominjam redno.

Spala sva v hostlu v Dovru. Moški posebej, ženske posebej. Ko se nekega jutra obuvam v adidaske, narejene sicer v Planiki v Prekmurju, ampak poudarek je na adidaske, je pogled Angleža, s katerim sem delil sobo, bil približno tak, kot da obuvam krokodila. Vprašam, kaj je narobe, on odgovori z vprašanjem “Where are you from?” “Yugoslavia,” odgovorim s ponosom. “A niso tam komunisti?”  Pa kaj si ti bil 50 let zamrznjen, ali si že po naravi blesav? Kakšni komunisti? Zakaj? – mi roji po glavi. “Če pa imaš adidaske.” In logično mišljenje – “tvoji starši so verjetno ful pri vrhu. Jaz si jih ne morem kupiti, pa sem Anglež!” Ko sem se ohladil, sva odšla s punco po nakupih hrane, ker ostalo je bilo pod našim nivojem. V trgovini stopim do oddelka z mesom in prosim za dva zrezka, taka štajerska, prav debela in prav velika. Pa trgovka nastavi nož na prelep kos mesa in to tako, kot da bi rezala pršut. Vpraša, če bo prav. Rečem ne, daj ti meni šnicl, taki ta pravi. Nož prestavi za debelino papirja, ko stegnem roko in ji pokažem, kako naj bo zrezek debel. Debelo pogleda in reče: “To je drago!” Cena mesa je bila približno takšna kot pri Bolariču. Takrat sem se vprašal, ali je Bolarič pri nas res tako poceni ali samo Anglija tako draga.

S temi spomini sem prišel v Veliko Britanijo. Vmesen čas sem bil dost aktiven v Nemčiji, tako da so bila pričakovanja uff... Vsi vemo, da je v Nemčiji ‘vse’ poštimano, ‘vse’ OK. Če k temu dodaš še spomine iz ur zgodovine glede industrijske revolucije, si prepričan, da je v Veliki Britaniji vse poštimano v nulo. Že prvi teden po prihodu sem videl, kaj je to nula. Velika nula. Saj sploh ne vem, kje bi začel…

Hiše.  Skoraj vse so v opečni fasadi, razen tistih nekaj, ki pa so, morate si misliti, bele. Pravilo je, da so vse cevi, vsi odtoki speljani po fasadi. Sprva sem mislil, da so to hiše za reveže, pa so me hitro popravili, da tako pri hišah pač je. Halo? Me zajebavate? Kaj pa, če zmrzne cev? Presenečen nad mojih čudenjem je Anglež zamahnil: “Ja, potem se pač tista dva, tri dni ne umivamo.”
 
Povabljen sem bil na obisk k sodelavcu. Prvo, kar me je sezulo ob vstopu v blok, so bili tapisoni, katerih nihče ne sesa. Kljub temu da je zgradba veljala za dokaj novo, je bila umazana do amena. Druga nepričakovana stvar je bila, da se v stanovanje vstopi pravzaprav v kuhinjo. Predsob nimajo, čevlje sezuvajo kar v kuhinji ali dnevni sobi ali pa jih sploh ne. Ko sem odšel na WC in si želel umiti roke, voda iz evropske pipe, kjer imaš toplo in hladno vodo posebej, ni pritekla. Zato vprašam, kje si lahko umijem roke, ko mi odgovori, da kar v kuhinji. Zakaj pa nimaš vode v kopalnici, me zanima? Sodelavec mi odgovori, da je pipa pokvarjena in da je nima namen popraviti, ker da je to delo lastnika stanovanja. Ja, lastnik! Tukaj ni tako kot v Sloveniji, kjer ima vsak svoje stanovanje, svojo hišo pa garsonjero za otroke. Tukaj se stanovanja najemajo ali pa se vzame hipotekarni kredit na 30 let. 30 let za kredit? Pa saj prej si v penziji, kot pa ga boš odplačal. Koliko pa je lastnikov nepremičnin v Sloveniji?

Penzija. Tako osovražena beseda! V Veliki Britaniji je penzija približno 7000 funtov na leto, kar znese manj kot 600 funtov mesečno. Povprečna najemnina stanovanja brez stroškov elektrike, smeti in vsega, kar spada zraven, je 600 funtov. Pa ne v Londonu, London ni Velika Britanija! Po tem izračunu vam je hitro lahko jasno, kako živijo upokojenci.

Avtomobili! Vsi poznamo vprašanje, kakšen avto voziš? Dosti sem na cesti, saj imam projekte po celotnem Walesu in Angliji. Vozni park je v povprečju popolnoma enak slovenskemu, z izjemo nekaj Roll Roycev, Bentleyev in njim podobnim. Še bolj so me presenetili avtobusi. V Sloveniji je samo najnovejše dovolj dobro. Tukaj vozijo otroke v šolo z avtobusi, katere bi v Sloveniji direktno s ceste peljali na odpad.

Družinska kosila? Po kopitu: V nedeljo pelji družino v McDonald’s. 
Cela familija pride, stari starši, foter, mama pa žleht mularija. In potem se imajo lepo. Kdaj ste v Sloveniji šli s starimi starši v McDonald’s na kosilo? Povabiti tja? Tašča vas ne pogleda več. 
Božični večer? V krogu družine seveda, druženje z najbližjimi. Tukaj? Pred vsako restavracijo so plakati. Pojavljati so se pričeli že v oktobru. Božična večerja s tremi hodi in kozarcem vina, 39.99 £. Ampak kaj ti trije hodi pomenijo? 

Verjemi mi, da ko prideš domov, greš prvo na obisk hladilnika. Juhe ni, ker je ne poznajo. Takšne goveje, z domačimi rezanci. Solata? Za njih coleslaw, kar je naribano zelje in korenje v majonezi. Tukaj sem napisal doktorat, kako priti do radiča, regrat pa itak sam nabiram, pri čemer me črno gledajo, ker njihovim zajcem jemljem hrano.
Še niste prepričani, da živite v Sloveniji bolje? In pomislek - ja, to že, plače pa le imajo… Imajo, imajo. Super plače. Povprečna plača je 28.000 £. Letno. Bruto. To znese 2300 £ na mesec. Bruto! Neto to pomeni 1600 £. Ja, to je povprečna plača. Veliko? Ogromno! No, pa gremo računat. 900 £ je stanovanje, 300 £ so stroški. Ker je praksa, da se ne kuha doma, je treba prišteti še to. Sicer pa, komu se da kuhati, če prideš domov ob šestih? Koliko vam ostane, ko plačate stanovanje in stroške? 400 £? Kje sta še avto in bencin. Tukaj ni prevoznih stroškov. Regres? Božičnica? Ja, mislite si…

Tujina ni to, kar si predstavljamo, ko vidimo zdomce, ki pridejo domov v našo prelepo Slovenijo. 
Ne ocenjujte po avtomobilih, hišah, raje malo povprašajte, 
kako in s kakšnimi mukami s(m)o prišli do tega. Ko sem zdoma, mi misli vsak prosti trenutek bežijo k družini. K hčeri, sinu, soprogi. Da to premagam, sem pač cel dan aktiven. V službi. Od jutra do večera. Čez vikende. Tega v Sloveniji nisem počel. Nikoli. In ponovno slišim vprašanje, zakaj pa si odšel? Zato, ker nisem človek, ki bi se prepustil usodi, se vdal. Sem pač vrgel na tehtnico. Ali ostati doma z družino in životariti, ali pa se podati novim izzivom naproti. In s tem omogočiti družini normalno življenje, omogočiti otrokom šolanje. Seveda pa smo dnevno na liniji, tehnologija dela tudi za nas, zdomce. In odločitev ni bila vprašljiva. Ko sedeš z družino in daš na mizo karte in skozi pogovor prideš do odločitve… Potem ni več oklevanja in spraševanja. Nikakor pa to ne moreš storiti sam, brez suporta družine, brez tehtanja posledic -  potem se odločitev vrne. Posledice nje. Grdo vrnejo.

vir: http://www.johnholcroft.com

Moje delo ni v Sloveniji, je v Veliki Britaniji. Zato redno, vsaj dva krat mesečno, letim na relaciji London - Ljubljana. Z avionom. Avionskim avtobusom, zračnim avtobusom. Pa tega ne pišem kar tako. Že sam avion zgleda kot mariborska šestka ob pol štirih popoldan. Polna, nabasana, mešanica raznoraznih vonjav. Prijetnih iz Duty free-ja do tistih iz sedalnega dela telesa. Obnašanje ljudi pa enako kot na mariborski šestki.
Na Brniku to poteka dokaj kulturno, v Londonu, na Lutonu, pa kot v norišnici. Kot na razprodajah. Čeprav je na avionu večinoma isti folk. Vse se prične že pred vstopom na avion. Ko najavijo naš let, se narod zažene proti izhodu, kot da je število mest omejeno. Prerivanje, prehitevanje, preklinjanje, na kocu pa ponovno vrsta. Pred izstopno lino. Sam ravno zaradi tega drenjanja uporabljam “priority”. Plačam dodatna 2 funta, da imam mir. Posebna vrsta, nič gužve, pa vedno med prvimi vstopim na avion. In se izognem…
Seveda nas na letališču, tako na Brniku kakor na Lutonu, spustijo skozi to linijo, še preden je avion pripravljen za vkrcanje. Ne, še prej, navadno takrat, ko avion pristaja. In tukaj se pričnejo debate. Komentarji. Spomini. Se raje zaprem v svoje misli. Končno se vrata odprejo. Zaradi priority sem na avionu med prvimi. Sedem in opazujem, ko se akcija prične. Pride osebek, ki ima sedež na začetku aviona, postavi se pred sedež in lepo počasi. Odloži torbo, plašč, vzame računalnik iz torbe, ga odloži na sedež… O, ne! Ni pravi, poišče drugega. Za njim pa 120 ljudi! Ampak on mrtvo hladno nadaljuje z aktivnostmi, saj je vendar plačal karto. Grrrr. V vrat bi mu skočil, če bi stal za njim. Pa ni edini. Ko se končno usede, se isto ponovi tri vrste za njim. In tako dalje, dokler avion ni poln. Seveda imamo že 20 minut zamude. Ko ležerno sedejo, si pol aviona sezuje čevlje in avion preplavi nov val vonjav. Svežih, zatohlih, starih, mladih, v vsakem primeru neprijetnih. Zakaj si moraš na avionu sezuti čevlje? Ne najdem odgovora, pa sem iskal po netu, na spletni strani operaterja… Nikjer nič o tem ritualu. Potem pa ob posnetkih strmoglavljenega letala kažejo posnetke čevljev. 
Končno lahko pričnejo stevardese svoj ples s kazanjem zasilnih izhodov, rešilnih jopičev, same vzpodbudne zadeve. Končno avion zapelje na stezo, naredi zadnji zavoj, potem pa kot na Paris-Dakar rallyju. Še preden konča zavoj, “pohodi” plin in pospeši. Zame najlepši del leta, seveda če ne zaspim. Navadno zaspim pri prvem plesu stevardes.
Po 15-20 minutah leta ugasne tista lučka za pasove. Takrat pa, kot na maratonu, šprint proti WC-ju. Ne razumem. A je to kakšen nov fetiš ali kaj?  Tričetrt aviona mora scat v prve pol ure leta.  In to na majhnem, neudobnem WC-ju. Gužva pa takšna, da vrsta pojenja komaj na polovici leta.
In končno nastopi čas, ko stevardese pričnejo s prodajo. Prodajo sendvičev, pijač… Na nizkocenovnih letih tega ni v ceni. Ampak potniki ne bi bili potniki, če ne bi delali gužve. Ves avion lahko vidi, kako se stevardese pripravljajo, kar pomeni, da je časa še dovolj. Ampak ne. Takoj, ko stevardese pripeljejo svoj voziček med potnike do tretje ali četrte vrste, ravno takrat je potrebno vstati in siliti, da moraš nujno na stranišče. Voziček po hodniku nazaj, da lahko potnik gre mimo, seveda bos, in voziček nazaj med potnike. Po treh minutah pride potnik iz WC-ja in zgodba se ponovi. In to vsaj pet krat. Včasih se sprašujem, če višinska razlika iz nas “potegne” res najvišje kategorizirane bedake človeškega uma.                 
 

Brexit je za nami. S komer koli se pogovarjam, je bil proti Brexitu, bil je za ostanek v EU. Enako kot v Sloveniji. Vsi so proti Janši in SDS-u, čeprav je še zmeraj na vseh lestvicah popularnosti. Enostavno ne razumem ljudi in njihovo korajžo za napovedovanje. Po analizah medijev se je Brexit zgodil bolj zaradi nestrinjanja z določeno stranko, kakor zaradi Brexita samega.  To ne pomeni, da favorizirajo stranke, ki so za Brexit, ampak gre zgolj za boj proti ostalim. Na končni rezultat volilci seveda ne pomislijo. Sedaj, ko je evforija mimo, se ogromno ljudi, ki so glasovali za izstop, tolče po glavah. Ampak? Pogledati je potrebno skozi oči anlgeške družbe. Le-ta je multikulturna. Večplastna. Večnarodnostna. V UK živi ogromno priseljencev. Samo v letu 2016 se je v UK priselilo 650.000 ljudi, od tega 284.000 iz ostalih držav EU. Tukaj izstopajo prebivalci Romunije in Bolgarije. Trenutno pa živi v UK 3.5 mio državljanov ostalih EU držav, od teh je samo Poljakov 830.000. V vsakem mestu imaš poljsko četrt, s poljskimi trgovinami, s hrano, ki s(m)o je navajeni.  Ampak kaj to pomeni? Panoge so kar precej razdeljene. Smeti pobirajo večinoma državljani Poljske. Sobarice so Romunke, taksije - tiste črne - vozijo Indijci, pralnice vozil so v rokah Albancev. Večinoma. Zakaj to omenjam? To so dela, katerih angleži ne želijo opravljati.  Njihove socialne pomoči so tako dobre, da ne želijo opravljati del, ki so jim pod častjo. To so zanje suženjska dela, katera so v zgodovini opravljali sužnji. In jih še danes. Tako namreč te delavce tretirajo. Pod prijazno gesto jim vendar dajo vedeti, kje je njihovo mesto. Kasto ali dve nižje. 
Vprašanje je tudi, zakaj tujci lažje dobijo zahtevnejša dela. Dela, za katera je potrebna določena stopnja izobrazbe. Tuje univerze niso slabe in producirajo študente z dokaj visokim nivojem znanja. In z dokaj visoko stopnjo pripravljenosti, da delo dobro opravijo. In vse to za dosti nižjo urno postavko, kot bi jo plačali 
Angležu z isto izobrazbo. Razlika je tudi do 30 %. In kljub temu za tujce bajna plača, o kateri lahko doma samo sanjajo. Pa naj gre za pobiralce smeti, čistilke, električarje, inženirje, strokovnjake… Na mojem projektu je podjetje, za katerega delam, zaradi časovne stiske najelo angleške električarje. Za 14 £ na uro. Zvezal je 3 omarice v 8 urah. Poljak, ki je delal za 7.50 £ na uro, pa 8. Očitna razlika, kajne? Pa se še pretegnil ni. Ko sem Anlgeža vrašal, kako to, da je razlika tako očitna, je preprosto odgovoril, da je to norma. V Sloveniji bi mu primazal eno okoli ušesa za tako izjavo. Ampak to je angleško razmišljanje.
Seveda pa Brexit potegne za seboj ogromno stvari, o katerih se prej ni razmišljalo. Dvojna obdavčitev? UK ima pogodbo s Slovenijo o tem. Kaj to pomeni za kasneje? Tukaj je ogromno slovenskih študentov. Kaj bo kasneje? Kdo bo lahko študirali v UK? Carine? Uvoz-izvoz? Sam osebno sem prepričan, da se je UK sama vsekala po glavi. Bomo videli, kaj bo prinesel čas, vse je še odprto…

vir: http://www.johnholcroft.com