Leta 1978 so ruski geološki izvidniki odkrili družino šestih duš, izgubljenih v sibirski tajgi. Šest članov družine Lykov je v tej oddaljeni divjini živelo več kot 40 let - najbližja naselbina je bila oddaljena 241 km.
Sibirska poletja ne trajajo dolgo. Sneg se zadržuje tudi do maja, hladno vreme pa pride že septembra, kar zamrzne tajgo v čudovito zapuščeno tihožitje: neskončni kilometri iglavcev in breze, posejani s spečimi medvedi ter lačnimi volkovi; strmimi gorami; divje reke, ki grmijo skozi doline; tisoče ledenih močvirij. Ta gozd je največja divjina na Zemlji. Sega od najbolj oddaljenega ruskega konca arktičnih regij, do Mongolije na jugu ter od vzhodnega Urala do Tihega oceana: osem milijonov kvadratnih km ničesar, s skupnim številom prebivalstva le nekaj tisoč ljudi. Kadar prispejo topli dnevi, se tajga za nekaj mesecev razcveti v vsej svoji lepoti in lahko izgleda izjemno privlačno. Prav takrat ima človek najlepši vpogled v to zakrito deželo - ne iz tal, ampak iz zraku, kajti tajga lahko požre celotne vojske raziskovalcev. Sibirija je izvir večine ruske nafte ter mineralnih najdišč ter je bila skozi leta prepredena z raziskovalnimi misijami geologov, kateri so jo iz zakotnih kampov in črpališč preleteli po dolgem in počez v iskanju novih najdišč nafte ter rudnin.

KOLIBA V KATERI JE ŽIVELA PETČLANSKA DRUŽINA LYKOV

Takole se je beležilo poletje 1978 na oddaljenem jugu gozda. Helikopter je iskal primeren kraj za pristanek ekspedicije geologov, preletaval je področje kakšnih 160 km stran od mongolske meje. Spustil se je v neko dolino v predelu Abakana. Stene doline so bile blizu, ponekod celo navpične, gozd pa tako gost, da smreke in breze, ki so se upogibale pod pritiskom rotorjev, enostavno niso dopuščale pristanka. A je pilot skozi vetrobransko steklo v daljavi opazil nekaj, kar tam ne bi smelo obstajati. Bila je čistina, na višini 2.000 metrov, zagozdena med macesni in smrekami ter prepredena s temnimi brazdami. Začudena helikopterska posadka je prišla do zaključka, da je to znak človeškega življenja.To je bilo nepredstavljivo odkritje. Ruuske oblasti niso imele podatkov, da bi tu kdo živel.
Štirje geologi, ki bi tu morali iskati železo, so novice presenetile. “V teh koncih je manj nevarno srečati divjo žival, kot pa popolnega tujca,” meni Vasily Peskov. A bili so radovedni. Vodila jih je geologinja Galina Pismenskaya. Ko so se “tujci” vzpenjali na goro, v smeri nakazani od pilotov, so začeli videvat znake človeškega življenja: potko, palico, deblo položeno preko struge ter na koncu majhno kolibo polno posod brezovega lubja, v katerih  je bil razrezan posušen krompir.
“Zraven struge je bila “hiška”. Počrnela zaradi zoba časa in dežja, na stranicah obložena z brezovo skorjo, palicami, deskami. Če ne bi bilo okna, v velikosti hlačnega žepa, potem si sploh ne bi mislili, da tam kdo živi. Vendar, brez dvoma, so... Naš prihod je bil opažen, to je bilo vidno.”
Nizka vrata so zaškripala, na svetlo je stopil izjemno star človek, kot iz kakšne pravljice. Bosonog. Majica je bila zakrpana. Lasje so razkuštrano štrleli na vse strani. Izgledal je prestrašeno. Nekako so morali začeti pogovor: “Pozdravljen dedek! Prišli smo vas obiskat!”
Starec nam ni takoj odgovoril... Vendar so kmalu slišali mehak, negotov glas: “Ko ste že tako daleč pripotovali, vstopite”
Domovanje ni bilo kaj boljše od jazbečine - nizke sajasto črne luknje, enako hladne kot klet, tla so bila prekrita z olupki krompirja in storži. Ko so se obiskovalci ozrli naokoli, so opazili, da je to bila ena sama soba. Bila je natrpana, zatohla ter nepopisno umazana, streho so podpirali upognjeni tramovi in na začudenje je bila dom družini petih ljudi:
“Tišina je bila prekinjena s stokanjem. Komaj takrat smo opazili silhueti dveh žensk. Ena je histerično molila: ‘To je za naše grehe. Naše grehe!’ Druga, skrita za tram, se je počasi sesedla. Svetloba, iz okna, je padla na njene široke, zgrožene oči, takrat se nam je zasvitalo, da moramo čim prej na plano.”

KARP S HČERKO AGAFIO V NOVIH OBLAČILIH

Z Pismenskayevo na čelu so se raziskovalci umaknili na čistino, nekaj metrov stran od hiške, kjer so iz nahrbtnikov vzeli nekaj hrane in zače
li jesti. Čez kakšne pol ure so vrate zaškripale in se odprle. Skozi njih je stopil starček in njegovi dve hčerki, vidno radovedni. Previdno so se prbližali obiskovalcem ter prisedli, zavračujoč vse ponujene dobrine - marmelado, čaj, kruh z besedami “To nam ni dovoljeno!” Ko je Pismenskaja povprašala, ali so že jedli kruh, je starec odvrnil: “Jaz sem, vendar one niso. Še nikoli ga niso vidle.” Vsaj ni bil ob pamet. Hčerke so govorile jezik, ki se je slišalo kot izjemno popačeno blebetanje.
Počasi, čez nekaj obiskov, se je razpletla celotna zgodba družine. Ime starca je bilo Karp Lykov in bil je Stari Vernik - član fundamentalistične ortodoksne sekte, katere nauki se niso kaj dosti spremenili od 17. stoletja. Stari Verniki so bili preganjani še iz časa vladavine Petra Velikega in Laykov je to pripovedoval, kot bi se mu včeraj dogodilo; zanj je bil Peter osebni nasprotnik, “poosebljen Antikrist” in carjeva akcija, da modernizira Rusijo s prisilnim odrezom brade vsakega kristjana. 
Za Lykove so se stvari samo poslabšale z prihodom brezbožnih boljševikov. Naselja Starih Vernikov so se na begu pred Sovjeti pomikala vedno bolj globoko v divjino. Med čistkami, leta 1930, kjer je bilo krščanstvo tarča, je komunistična patrulja ustrelila Lykovega brata na obronkih naselja, medtem ko je Lykov ob njem kleče delal. Instinktivno je z družino pobegnil v gozdove.
To je bilo leta 1936 in takrat so bili v družini štirje: Karp, žena Akulina, 9-letni sin Savin ter 2-letna hčerka Natalia. S seboj so vzeli peščico semen ter tavali vedno globlje v tajgo, sproti zidajoč primitivna domovanja, dokler se niso, bogu za hrbtom, ustalili. Dvoje otrok se je paru rodilo v divjini - Dmitry leta 1940 in Agafia v letu 1943. Do takrat, nihče izmed najmlajših še ni videl človeka izven družine. Vse kar sta Agafia in Dmitry vedela o zunanjem širnem svetu, sta v celoti izvedela iz pripovedi staršev. Ruski žurnalist Vasily Peskov je zapisal, da je bil njihov glavni vir zabave “pripovedovanje nočnih sanj”.
Lykovi otroci so vedeli, da obstajajo kraji na svetu - mesta, kjer ljudje živijo natrpani v visokih zgradbah. Slišali so za tuje države. A zanje so to bili abstraktni koncepti. Edino čtivo so bile stari molitveniki in starinska družinska biblija. Alulina je učila otroke brati in pisati z uporabo molitvenikov, ošiljenih palic namočenih v nektar rož za zamenjavo pisala in črnila. 
Potovanje do Lykovega domovanja je bilo izjemno naporno, tudi ob pomoči čolna po Abakanu. Ob njegovem prvem obisku Lykove družine je Peskov pripomnil “prečkali smo 250 km, brez da bi opazili kakršnokoli človeško naselbino!” Preživetje je bilo v takšni izolaciji skoraj nemogoče. Obuvala so izdelali iz brezove skorje. Obleke so krpali in ponovno krpali, dokler niso razpadle, nakar so jih zamenjali z doma narejenim blagom, pridobljenim iz semena.
Laykovi so v tajgo prinesli enostavno kolo za predenje in statve, jih selili od naselbine do naselbine, globje in globje v divjino, kar je verjetno zahtevalo mnogo napornih potovanj - vendar žal niso imeli tehnologije s katero bi nadomestili železo. Par kovinskih loncev jim je služil leta in leta, ko pa jih je načela rja, so jih zamenjali le z “lonci” iz brezovega lubja, ki jih ni mogoče pristaviti na ogenj in kuhati. Ko so družino odkrili, je bila njihova vsakodnevna prehrana sestavljena iz krompirjevih “pleskavic”, zmlete rži in konopljevih semen.
V nekaterih pogledih, nam pojasni Peskov, je bila tajga radodarna: “Poleg hiške, je tekla jasna, hladna struga. Gruče macesna, smreke, bora, breze so nudile vse, kar bi lahko kdorkoli potreboval... Borovnice in maline so bile blizu domovanja, les za kurjavo in storži so padali na streho.” A Lykovi so bili ves čas na pragu stradanja. Komaj proti koncu 50-ih let, ko je Dmitry odrasel, so ujeli prve divje živali za meso in kožuh. Ker niso imeli orožja (niti loka), so jih lahko lovili le z izkopom pasti ali pa z lovom križem preko gorovja, dokler niso omagale od izčrpanosti. Dmitry je postal izjemno vzdržljiv in je pozimi bosonog lovil, se vrnil h koči šele po nekaj dnevih po tem, ko je prespal v divjini pri -40°C, z mladim jelenom na plečih. Primankljaj mesa je bil pogost,  hrana monotona. Divjad je uničila njihov nasad korenja in Agafia se spominja konec 50-ih let kot “lačna leta. Jedli smo listje jerebike. Korenine, trava, gobe, krompir in lubje. Ves čas smo bili lačni. Vsako leto smo se sestali in odločali ali vse pojemo ali kaj privarčuejemo za setev.” Leta 1961 je junija snežilo. Močan mraz je pobil vse kar je rastlo na vrtu in na pomlad je bila družina prisiljena jesti čevlje in lubje. Akulina se je odločila, da bodo njeni otroci imeli hrano in je tistega leta umrla od lakote. Preostanek družine je bil odrešen. Po nekem “čudežu” so našli vzkaljeno eno samo seme rži. Okoli so postavili ograjo ter ga neumorno stražili noč in dan pred mišmi in vevericami. Na čas žetve je bilka obrodila 18 zrn iz katerih so mukoma vzpostavili nove zaloge žita.
Dlje kot so geologi spoznavali družino, bolj so odkrivali, da so jih močno podcenjevali. Vsak član je imel svojo osebnost: stari Karp je bil navdušen nad novimi stvarmi. “Kar ga je najbolj presenetilo,” je zapisal Peskov, “je bil paket zavit v prosojni celofan. “O Bog, le kaj so si izmislili - je steklo vendar se mečka!” Četudi je bil Karp v svojih poznih 80-ih letih, se je trdno držal statusa glave družine. Njegov najstarejši sin Savin je bil zagret vernik. “Je goreč vernik vendar neizprosen,” je dejal njegov lasten oče in izgledalo je, kot da Karpa skrbi, kaj se bo zgodilo z družino po njegovi smrti, če bi Savin prevzel vodstvo. Verjetno ne bi bilo kaj prida od odpora s strani Natalie, ki je nadomesčala mamo kot kuharico, šiviljo in dojiljo. Mlajša otroka sta bila bolj dostopna in odprta. Peskov je zabeležeil, da ima najmlajša smisel za ironijo in se zna ponorčevat. Agafiina nenavadna izgovorjava - pojoče in raztegnjene enostavne besede na več zlogov - je znanstvenikom dajalo vtis o mentalni zaostalosti. Izkazalo se je, da je v družini skrbela za štetje časa. Trdo delo ji ni bilo tuje, kot recimo izkopati novo klet. 
Od vseh Lykovov je bil geologom najbolj pri srcu Dmitry, klen človek divje narave, ki je poznal vse muhe tajge. Bil je najbolj radoveden in najbolj optimističen član družine. Zgradil je kurišče in vedra iz lubja, v katerih so hranili živež. Dmitry je bil tudi tisti, ki je dneve ročno žagal drevje v hlode. Verjetno je tudi zato bil najbolj navdušen nad tehnologijo. Ko so se odnosi dodobra otoplili, so družino povabili v sovjetski kemp, navzdol po strugi.  Dmitry je preždel ure in ure v majhni žagi, kjer je občudoval krožno žago in stružnice, kako so v nekaj trenutkih preoblikovali les v lepe ravne deske prav pred njegovimi očmi. Dmitry je deske z dlanjo pobožal ter rekel: “Dobro!”
Karp Lykov je bil do novotarij sprva precej zadržan. Ko so se spoznali z geologi, jesprejeli eno samo darilo - sol. Čez čas so sprejeli so nože, vilice, žito in nenazadnje tudi pisala in papir ter električno svetilko. Večino teh stvari so s težavo sprejeli, z izjemo televizije, na katero so naleteli v kampu geologov.
“Le-tej se niso mogli upreti. Na njihovih redkih obiskih, so se vedno posedli pred njo in omreženo gledali. Karp je sedel direktno pred ekranom, Agafia je gledala izza vrat, nakar se je med gledanjem spovedovala in molila. Starec je vse to v eno opravil po gledanju televizije.”

DMITRY IN SAVIN NEKEGA SIBIRSKEGA POLETJA

Verjetno najbolj žalosten del zgodbe je hitrost s katero je družina padla v pogubo po vzpostavitvi kontakta z zunanjim svetom. Jeseni 1981-ga leta so trije otroci otrok umrli v razmaku nekaj dni. Po poročanju Peskova, njihove smrti niso bile posledica izpostavljenosti novim boleznim, kot bi bilo za pričakovati, ampak pri Savinu in Nataliji odpoved ledvic, kot rezultat njihove monotone prehrane. Dmitry je podlegel pljučnici.
Geologe so ga želeli na vse pretege rešiti. Ponudili so mu celo helikopterski prevoz do bolnišnice. Vendar je bil Dmitry do konca zvest svoji veri in njenim naukom. “To nam ni dovoljeno,” je zašepetal tik preden je umrl. “Človek lahko živi samo tako dolgo kolikor mu Bog dopusti.”
  Ko so bili trije Lykovi pokopani, so geologi želeli prepričati Karpa in Agafio, da bi zapistila gozd in se preselila h preživelim svojcem, ki so ubežali pragozdu. A zaman, Lykova sta ponovno sta zgradila prebivališče v bližini starega.
Karp Lykov je umrl 16. februarja, 1988. leta v spanju, do dneva natančno 27. let po smrti njegove žene Akuline. Agaifa ga je pokopala na strminah gore s pomočjo geologov, se obrnila in odšla domov. Gospod bo poskrbel, je dejala in ostala. Četrt stoletja je minilo in sedaj v njenih 70-ih letih, živi visoko nad Abakanom.
Kraja ne želi zapustiti. Mi pa ga moramo - pripoveduje Yerofei na dan pogreba njenega očeta:
“Pogledal sem nazaj, da bi ji pomahal. Pri zavoju struge je stala kot kip. Ni točila solz. Prikimala je: ‘Le pojdite, le pojdite.’ Prehodili smo še kak kilometer in ponovno sem pogledal nazaj. Še vedno je stala tam.”