Leta 1930 je John Maynard keynes predvidel, da bo tehnologija do konca stoletja napredovala (vsaj v Veliki Britaniji, ZDA in primerljivih državah) do take mere, da bo uveljavljen 15-urni delovni teden. In ni se motil. Pravzaprav smo, vsaj v tehnološkem smislu, tega več kot sposobni. A ni se zgodilo. Namesto tega je tehnologija delana vse bolj tako, da nam omogoča še več dela. Da to dosežemo se odpirajo delovna mesta, ki so milo rečeno brez pomena. Množice ljudi v Zahodnem svetu preživijo celotna obdobja delovnih let z izvajanjem nalog, ki so v bistvu nepotrebna. Moralna in duševna škoda, ki iz tega izhaja je ogromna. Gre za rano na naši kolektivni duši. Le da nihče ne govori o tem.
Zakaj se torej Keynesovo predvidevanje ni materializiralo? Pomembno opažanje je, da Keynes ni predvidel množičnega porasta potrošnje. Med izbirama manj delovnih ur in več igračk ter udobja, smo izbrali slednje.To kaže na lepo moralno zgodbo, a refleksija pokaže, da to ne more biti res. Da, bili smo priča kreaciji neskočnih variacij novih služb in industrij od leta 1920 naprej, a le redke so imele veliko opravka s produkcijo in distibucijo sušija, iPhona ali prefinjenih tenisk.
Kaj so torej te nove službe? Poročila med leti 1910 in 2000 kažejo jasno sliko - v zadnjem stoletju je število zaposlenih v kmetijstvu in industriji drastično upadlo. Istočasno se je potrojilo število menedžerjev, prodajalcev in servisnih delavcev. Z drugimi besedami, industrijske službe so se, kot je bilo predvideno, avtomatizirale. A namesto, da bi to dovoljevalo masivno redukcijo delovnih ur, ki bi prebivalstvo osvpbodilo, da bi lahko v prostem času izvajali svoje projekte, udejanjali svoje zamisli in vizije, smo bili priča porastu administracije, finančnih servisev, telemarketinga, še bolj pa prava, akademske in zdravstvene administracije, tehničnim in varnostnim podporam prej omenjenih industrij ter za nameček še službe kot je umivanje in sprehajanje psov, 24-urna dostava pic - službe, ki obstajajo samo zato, ker vsi ostali preživljajo toliko časa v službi. Tem službam sam pravim bullshit službe. Kot bi si nekdo zmišljeval delo, samo zato, da bomo vsi nekaj počeli. In tukaj je misterija. V kapitalizmu je to pravzaprav cilj. Ekonomska teroija sicer pravi, da je nesmotrno trošiti denar za položaje, ki jih ne potrebujemo. Točno to pa se dogaja.
Medtem ko se korporacije lahko zatečejo k brezvestnemu krčenju zaposlenih, se izguba službe dogaja tistim, ki dejansko skrbijo za delo, popravljanje in vzdrževanje stvari. Na papirju ljudje delajo 40 ali celo 50 ur na teden, a dejansko, kot je predvidel Keynes lahko govorimo o okoli 15-ih urah, saj je ostali čas porabljen za organizacijo, udeležbo na motivacijsih seminarjih, posodobitvah spletnih FB profila itd.
Odgovor torej ni ekonomski - je moralni in političen. Vladajoč razred je ugotovil, da je vesela in svobodna populacija s prostim časom smrtna nevarnost. Po drugi strani je paradigma, da je delo vrednota sama po sebi in da bi se naj vsi podredili določeni intenzivni delovni disciplini za večino ur, ko so budni, zanje izjemno prikladno.
Smo v peklu, kjer večina ljudi opravlja delo, ki ga ne mara in v katerem niso posebno dobri. Opravilo po vrhu vsega niti ne rabi biti oddelano, a kaj, ko so vsi pod vtisom obvez in dolžnosti. Menim, da je to dokaj točen opis etike dinamike naše ekonomije.
Razumem, da bo tako mišljenje naletelo na odzive kot so:” Kdo si ti, da sodiš o tem katere službe so nujne? Ti si profesor antropologije, kjer pa je nuja v tem?” Res je. Objektiven kriterij je nemogoč. Tudi sam ne bi nekomu, ki meni, da ustvarja pomemben prispevek k svetu rekel, da ga ne. Ampak kaj pa tisti ljudje, ki sami zase menijo, da opravljajo nesmiselno oz. nekoristo delo? Pred kratkim sem se ponovno srečal z bivšim sošolcem, ki ga nisem videl odkar sva bila stara dvanajst let. Bil sem presenečen, ko sem izvedel, da je bil sprva pesnik, nato pa frontman indie rock skupine. Pesmi, ki sem jih poznal iz radia so bile njegove, le da tega nisem vedel. Bil je genialen, inovativen in njegovo delo je nesporno mnogim polepšalo trenutke. Po nekaj neuspelih albumih je nato zgubil pogodbo pri založbi in utopljen v dolgove in z novorojenko ob boku  se je odločil za študij prava. Zdaj je pravnik v priznani newyorški firmi. Priznal mi je, da je njegova služba brez pomena, da ničesar ne prispeva v svetu in po njegovi oceni njegovo delovno mesto ne bi smelo obstajati.
Na tem mestu se poraja ogomno vprašanj. Na primer - kaj sporoča naša družba, ki ima tako malo prostora za pesnike, po drugi strani pa neizčrpljivo potrebo po pravnikih? (Odgovor: Če en procent ljudi nadzoruje večino bogastva, potem to kar imenujemo trg zrcali to, kar ti ljudje verjamejo, da je koristno in pomembno, oni in nihče drug.) Še bolj pa kaže na to, da se večina ljudi na t.i. nepotrebnih mestih tega še kako dobro zaveda. Obstja cel plačani razred, ki se bo ob tem, ko ugotovi, da ima nekdo dejansko zanimivo službo, popolnoma izognil govoru o svoji službi. Podmažite jih z nekaj pijačami in hitro bodo pričeli tarnati, kako dolgočasna in neumna je njihova služba.
Gre za psihološko nasilje. Kako se lahko sploh pogovarjamo o dostojanstvu pri delu, ko pa večina meni, da njihovo delo ni potrebno ali sploh ne bi smelo obstajati? Kako, da to ne izzove hude agresija in besa? Genialnost naše družbe je, da imajo vodilni način s katerim jezo usmerjajo na tiste, ki dejansko opravljajo smotrno delo. Na primer: V družbi obstaja nenapisano pravilo, da bolj kot je delo koristno za druga živa bitja, bolj verjetno je, da je slabo ali neplačano. Kaj bi se zgodilo, če bi tovrstni “delavci” preprosto izginili? Mislite si kar si želite o medicinskih sestrah, pobiralcih smeti ali mehanikih, a če jih izbrišemo bo rezultat hitro viden in katastrofalen. Svet brez učiteljev bi pravtako hitro zašel v težave, tudi svet brez ska glasbe bi bil siromašnejši. Ni pa povsem jasno, kako, če sploh, bi svet trpel, če bi izginili telemarketerji, lobisti, direktorji, oglaševalci..(mnogi menijo, da bi bil boljši).
Še bolj perverzno je, da obstaja miselnost, ki pravi, da tako more biti. To je skrita moč desničarskega populizma. Vidite ga lahko, med drugim, v Veliki Britaniji, kjer tabloidi blatijo delavce v prometu, ki so paralizirali London med stavkami. Samo dejstvo, da je London bil paraliziran, kaže na to, da so ti delavci potrebni, a zdi se, da je ravno to tisto, kar živcira večino ljudi. Še bolj nazorna je situacija v ZDA, kjer so republikanci izjemno uspešni v mobilizaciji krivde proti učiteljem, ki imajo domnevno prenapihnjene plače.
Če bi kdo lahko napravil delovni režim, ki je popolnoma prilagojen vzdrževanju moči in finančnega kapitala, je težko uvideti, kako bi lahko napravil boljšega od obstoječega. Pravi, produktivni delavci so večinoma izkoriščeni. Preostanek je rezdeljen med terorizirano sfero nezaposlenih in večinsko sfero, ki so pravzaprav plačani, da nič ne počnejo, na položajih, ki so narejeni tako, da se lahko identificirajo s perspektivami in senzibilnostmi vladajočega razreda (menedžerji, administratorji), še posebej njihovimi financami, na isti strani pa gojijo zavist  in gnus do tistih, ki opravljajo delo, ki ima nesporno družbeno vrednost. To je edina razlaga zakaj, kljub našim tehnološkim zmožnostim, še zmeraj delamo več kot tri ali štiri ure dnevno.