Vsakdo izmed nas je v svojem življenju že izkusil bolečino. Najsi gre za fizično ali psihično bolečino, nanjo večinoma odreagiramo z odporom in ji želimo ubežati, še posebej, če se pojavi bolečina, za katero ne najdemo očitnega vzroka. Če bolečini ne posvečamo dovolj pozornosti, ta pogosto preraste v kronično. Da bi se je znebili, običajno posežemo po protibolečinskih sredstvih, s pomočjo katerih morda dosežemo trenutno olajšanje, vzroka za pojav bolečine pa ne rešimo. Ironično je, kako pogosto slišimo, da je treba svoje telo poslušati, in najverjetneje se večina izmed nas s tem strinja. Pa mu znamo zares prisluhniti? Se bolečina, ki ni posledica fizične poškodbe ali drugega očitnega vzroka, prikrade brez razloga ali nam morda kaj sporoča? Si lahko pri takšnih bolečinah pomagamo sami – in če ja, kako?

Vse to sem se spraševala tudi sama, saj me je v življenju spremljala ponavljajoča se bolečina (predvsem v vratu in zgornjem delu hrbta), ki je bila posledica zakrčenosti telesa, kar je seveda privedlo tudi do pomanjkanja energije. Kljub rednemu ukvarjanju s športom, večletnemu prakticiranju joge in raznim masažnim terapijam sem opazila, da napetost in bolečina v nekaterih delih telesa še vedno vztrajata. Že dlje časa sem se zavedala, da bo treba nekaj spremeniti in da bo potreben drugačen pristop pri reševanju teh težav, nato pa sem naletela na AEQ metodo, ki mi je prinesla odgovore na zgoraj omenjena vprašanja, zato sem se jo odločila predstaviti v tem članku.

AEQ metoda in senzorno-motorna amnezija

Pri AEQ metodi, katere utemeljitelj je Aleš Ernst, gre za to, da se naučimo svoje telo ponovno občutiti v polnosti in da zavestno spremenimo naše vedenjske in gibalne vzorce. Vaje se izvajajo tako, da svoje telo premikamo s čim manj napora, torej čim bolj lahkotno in počasi, pri čemer se s polno pozornostjo osredotočimo na določene dele telesa in opazujemo, kaj pri tem občutimo oziroma česa ne občutimo. Sama sem spoznala, da nekatere dele telesa izjemno slabo čutim, nekaterih pa skoraj ne. In če lastnega telesa ne čutimo, ga tudi ne moremo zavestno sprostiti. Kot je ugotovil Aleš Ernst, je za večino kroničnih bolečin kriva senzorno-motorna (čutno-gibalna) amnezija, ki pomeni izgubo občutenja lastnega telesa in izgubo zavestnega nadzora nad določenimi gibi. Kot posledica senzorno-motorne amnezije je naše telo v krču tudi takrat, ko za to ni razloga in če je naše telo nenehno zakrčeno, se slej ko prej pojavi bolečina. Če smo globoko v krču, se tudi ponoči nismo sposobni popolnoma sprostiti, zato se zbujamo utrujeni ne glede na količino spanca.

Vpliv čustev na telo

Na napetost naših mišic in posledično na razvoj senzorno-motorne amnezije pomembno vpliva zadrževanje čustev. Če na primer v otroštvu nismo smeli izražati jeze, smo se jo naučili potlačiti in smo jo zadržali v sebi. Ker smo s tem zatrli naš zunanji odziv telesa na jezo, je energija jeze ostala ujeta v telesu, pri čemer so se napele določene mišične skupine (ki bi sicer bile odgovorne za gibanje, preko katerega bi jezo izrazili s telesom). Ko se to ponavlja dlje časa, se v nas razvijejo različni vzorci vedenja in čustvovanja, telo pa zavzame držo, značilno za te vzorce. Sčasoma se na povišano mišično napetost navadimo in je ne zaznamo več.

Odziv telesa na stres

Glede na to, kako se naše telo odzove na stres, ločimo refleks rdeče luči(beg, umaknitev), refleks zelene luči(boj, akcija) in refleks travme (zamrznitveni odziv). Pri refleksu rdeče luči, ki se sproži npr. takrat, ko se nečesa ustrašimo, se nam pokrčijo mišice sprednje strani telesa. Če je ta refleks pri nas aktiviran dlje časa, to privede do slabe drže (glava in medenica se nagneta naprej, ramena se povesijo), dihanje postane plitko, človek pa je utrujen in brezvoljen. Ljudje, ki so nenehno v pogonu, imajo aktiviran refleks zelene luči, pri katerem se napnejo mišice zadnje strani telesa, ki nam omogočajo pokončno držo. Ena izmed posledic takšne drže so kronične bolečine v hrbtu, lahko se razvije išias ali hernija. V kolikor doživimo travmo – bodisi čustveni pretres bodisi hudo fizično poškodbo (pri obeh gre za bolečino, s katero se nismo sposobni spoprijeti), se telo zaščiti na ta način, da »zamrzne«. Pri tem se nam mišični tonus poveča do te mere, da sprožen dražljaj po živčevju ne prispe do naše zavesti, temveč gre v nezavedni del naših možganov. Primer refleksa travme so tudi poškodbe, zaradi katerih pride do spremenjenih gibalnih vzorcev, ki vodijo v nesimetričnost telesa (npr. če si zlomimo levo nogo, se moramo naslanjati bolj na desno, kar pa nam lahko preide v navado, kot posledico tega pa lahko občutimo bolečine v določenih delih telesa).

Primer išiasa

Kako se torej znebiti bolečine? Aleš Ernst na primeru išiasa, s katerim je imel težave tudi sam, razlaga, da je telo ljudi, ki jih doleti išias, v medenici in nogah togo, mišic zadnjega dela telesa pa niso sposobni sprostiti. Hrbet je usločen, če pa je pri takšni nepravilni drži zaradi poškodbe prisoten še nagib telesa na eno stran, pride do pritiska na ishiadični živec. Pri pojavu išiasa gre tudi za odvisnost od pretirane obremenitve (čeprav je telo že toliko napeto, da se mu izvajanje določenih gibov upira, gremo preko sebe in svojega telesa, saj smo navajeni nase vršiti prevelik pritisk), vedno pa je pri išiasu "prisoten močan oklep, ki omogoča zadrževanje čustev v sebi, ali pa, da čustva od zunaj ne morejo prodreti dovolj globoko v našo notranjost." Stanje pa se da popraviti tako, da spremenimo odnos do sebe in odpravimo kronično podzavestno mišično napetost.

Če na bolečino pogledamo z drugačnega zornega kota, ne kot nadlogo, ki nas v življenju ovira, temveč kot opomnik, da se moramo upočasniti ter poglobiti v svoje vedenjske, čustvene in gibalne vzorce, uvidimo, da nam vsaka bolečina nekaj sporoča. Na nas pa je, koliko pozornosti smo pripravljeni vložiti v to, da povišamo zavedanje svojega telesa in uma in s tem izvora bolečine.