Februar, zadnje študijsko leto se počasi izteka, midva pa se sprašujeva, kam bova potovala letos. Aleš pride do ideje, da v nek eksotični kraj, nekam izven Evrope. 

MENI SE JE UTRNILO, DA BI LAHKO LETOS ŠLA NA NEKOLIKO DRUGAČEN DOPUST, MORDA OPRAVLJAT KAKŠNO PROSTOVOLJNO
DELO. 

Meni se je utrnilo, da bi lahko letos šla na nekoliko drugačen dopust, morda opravljat kakšno prostovoljno delo. 
Glede na to, da se oba izobražujeva za pedagoški poklic – jaz za profesorico slovenščine in geografije, Aleš pa za profesorja geografije in tehnike – in da je časa, ki ga fakulteta nameni pedagoški praksi na osnovnih in srednjih šolah res malo, bi morda lahko poiskala kaj v tej smeri.
Še isti dan sva pregledala vse možnosti. Naletela sva na spletno stran HelpStay, ki je namenjena iskanju raznih projektov in del v tujini. 

Izbereš državo, v katero želiš potovati (mimogrede, izbira je res ogromna – potuješ lahko v več kot 100 držav), ter najbolj ugoden čas potovanja zate, in že ti iskalnik ponudi opcije. Gre za to, da nekje oziroma za nekoga opravljaš prostovoljno delo, in v zameno za to ti oseba, ki je razpisala projekt, nudi prenočišče in hrano za skromen denar (v najinem primeru za 6 € na noč) ali celo zastonj. 
Področij dela je zelo veliko na izbiro, od poučevanja na šoli in dela na plantažah kave do oskrbe živali in dela v bolnišnici. 

Izbira, ki je bila nama najbolj blizu je bila pomoč pri poučevanju učencev na eni izmed šol. In zakaj ravno v Kenijo? Pravzaprav ne veva. V Afriko sva si vedno želela. In ker dandanes večina popotnikov, ki se odločijo za Afriko, gre v severne države, ki so bolj turističnega značaja (Tunizija, Egipt, Maroko …), sva si rekla, »pojdiva midva malo dlje dol«. Pregledala sva torej cene letalskih kart za kar nekaj držav, ki ležijo ob ekvatorju, in nekako najbolj ugodna takrat je bila Kenija. 

Sploh Aleš je bil navdušen, saj gre za državo vrhunskih atletov. 
Kontaktirala sva osebo, ki je razpisala projekt, vezan na poučevanje otrok, in v roku enega dne sva že dobila odgovor, da je termin, za katerega sva povprašala, prost, in da sva dobrodošla. 

Sledila je rezervacija letalskih kart. Sama sem si jo kupila mesec dni prej kot Aleš, ki je na začetku nekoliko kolebal, moja odločitev je bila bolj spontana. Tako sva se morala sprijazniti s tem, da pač ne bova šla z istim letom – Aleš je potovanje pričel v Benetkah uro kasneje, medtem ko sem jaz letela iz Zagreba. Je pa bila to edina možnost za Aleša, da si je lahko privoščil letalsko karto po skoraj enaki ceni, kot sem si jo sama – februarja, tj. 8 mesecev prej, kot sva dejansko odšla na pot, je stala 470 EUR. 

Odločitev je torej padla, vendar ji na začetku nisva dajala veliko poudarka. Ne da se ne bi veselila potovanja, a tako daleč je še bilo do septembra, in toliko študijskih obveznosti, da sva nekako opustila razmišljanje o tem, da sploh greva v Kenijo. Bolj konkretne priprave so se začele šele konec julija. Najprej sva se dogovorila za termine cepljenja, ki ga izvaja Ambulanta za cepljenje in potovalno medicino (NIJZ) po več slovenskih mestih. Cepila sva se proti rumeni mrzlici (35 EUR) in hepatitisu A (ena doza stane 50 EUR, po drugo morava čez pol leta), prav tako sva si priskrbela tablete proti malariji, Malarone, pri čemer ena škatlica z 12 tabletami stane okrog 40 EUR, potrebovala pa sva pet škatlic oba skupaj – jemanje tablet se namreč začne en dan pred odhodom na malarično območje, v času bivanja na tovrstnem območju se vzame vsak dan po eno, enako se nadaljuje še sedem dni po prihodu domov.

IN KER DANDANES VEČINA POPOTNIKOV, KI SE ODLOČIJO ZA AFRIKO, GRE V SEVERNE DRŽAVE, KI SO BOLJ TURISTIČNEGA ZNAČAJA, SVA SI REKLA, »POJDIVA MIDVA MALO DLJE DOL«.

Po opravljenem cepljenju in posvetovanju glede tablet sva si morala kupiti še kenijsko vizo, ki je stala 50 EUR, naročila pa sva si jo preko preverjene spletne strani. 
Po podatkih, ki sva jih zasledila, naj bi bila cenejša, če si jo kupiš preko spleta, kot če zaprosiš zanjo na letališču, pa še zadržijo te lahko dlje tam. 
Sredi avgusta sva začela zbirati material, ki sva ga potem razdelila učencem na šoli. Nabralo se ga je res veliko in ob tej priložnosti bi se še enkrat rada zahvalila vsem prijateljem in sorodnikom, ki so pomagali polepšati dan tistim otrokom. 
Pripravljeno je torej bilo skoraj vse, razen kovčka z oblačili. 
Zaradi tamkajšnjih moralnih standardov in septembrskega vremena (ki je v Keniji zelo muhasto) sva s seboj imela več dolgih kakor kratkih oblačil. 
Teža kovčka je lahko znašala do 30 kilogramov in oba sva vzela s sabo zgolj najnujnejše zadeve, da sva lahko vanj spravila več dobrodelnega materiala. 
Vsakemu, ki potuje v Afriko, priporočava, da si pred potovanjem priskrbi zdravila, kot npr. proti želodčnim težavam, nahodu, bolečinam, vročini ipd.; nama je to kasneje zelo koristilo, predvsem zaradi manjših problemov, ki so jih povzročile spremembe okolja in prehrane. 

UČITELJI VČASIH SPLOH NE PRIDEJO V
ŠOLO – TO SE OBIČAJNO ZGODI, KO NE
DOBIJO PLAČE 

Poleg tega je pomembno, da imate zraven dezinfekcijsko tekočino za roke, saj so okužbe tam zelo pogoste; sploh zato, ker se skoraj vsakdo, ki ga srečaš v mestu, želi rokovati s teboj. In vsekakor ne pozabiti tabletk za prečiščevanje vode. Večina ljudi, ki ne živijo v velikih mestih, kot so Nairobi, Mombasa in Kisumu, namreč nima dostopa do pitne vode, zato si vodo za dnevno uporabo (kuhanje in umivanje) nosi kar iz bližnje reke. 

In da končno preideva na najine dogodivščine v Keniji. Oba naju je najprej presenetil karakter Kenijcev, ki ga ni tako zlahka razbrati. Ko sva 1. septembra ob 9. uri zjutraj (kenijski poletni čas je eno uro pred našim) na letališču dobila nazaj vsak svoj kovček, sva zagledala možakarja, ki je na listu imel napisano moje ime. Sklepala sva, da je to oseba, ki naju bo odpeljala do najinega prenočišča v Nairobiju. 

Po tem, ko smo se predstavili, je povedal, da naju bo peljal na safari. Sprva je vse skupaj delovalo kot potegavščina, nato pa sva sprevidela, da misli resno. Glede na to, da je bilo jutro, in da tako nisva imela načrta, kaj početi tisti dan v Nairobiju, sva se odločila, da bova šla, in začela barantati. 
Za cel dan safarija v priljubljenem narodnem parku severozahodno od Nairobija (Hell’s Gate National Park), predstavitev enega izmed vintgarjev, 3-urno vožnjo s terenskim avtomobilom (približno 130 kilometrov v eno stran) in kosilo sva oba skupaj plačala okrog 100 EUR. Smešno nizke cene, ki si jih za povrh lahko še zbarantal na minimum, so bile druga, za naju nova stvar. Slednje lahko potrdi pot do najine končne destinacije – mesteca Homa Bay. 

Po dnevu, preživetem v Nairobiju, sva se namreč podala na 8-urno vožnjo z avtobusom Easy Coach in zanjo plačala 950 kenijskih šilingov, kar je približno 8 EUR. 
Poudariti je treba tudi to, da so Kenijci dokaj nevarni vozniki. Trobijo, izsiljujejo prednost, pretiravajo s hitrostjo. 

Vse to nama je sprva bilo čudno, potem pa čedalje bolj samoumevno, tako da sva si v »divjem avtobusu«, ki ga Afričani imenujejo matatu (‘nor voznik’), lahko privoščila tudi nekaj spanca. V osmih urah se tega že privadiš. Na avtobusni postaji v Homa Bayu, izredno lepem mestu ob Viktorijinem jezeru, naju je pričakal najin gostitelj. Izkazal se je za prijaznega, vendar zelo direktnega in temperamentnega človeka. Že takoj ob prihodu v njegovo majhno pločevinasto hiško z dvema spalnicama, dnevno sobo in kuhinjo nama je dobrodošlico izrekel s čisto resno postavljenim vprašanjem »Kaj sta nam prinesla?«
In sva morala dobesedno pred njim odpreti kovček ter na mizo zložiti stvari, ki sva jih prinesla za šolo. To je bilo le eno izmed mnogih vprašanj z njegove strani, ki so naju šokirale. Pri njem in njegovi družini (živi skupaj z ženo, dvema hčerama in sinom) sva torej ostala naslednja dva tedna. 
Vsak dan je potekal po približno istem kopitu. Zjutraj naju je nad posteljo pričakal kuščar, na tleh pa velik ščurek. Na mizi je bil pripravljen zajtrk – največkrat kruh z margarino in čaj. 
Če sva želela biti točna v šoli, sva se malo pred 8. uro morala odpraviti z doma. 
Z dvorišča hiše je vodila z veliko travo zaraščena, vendar prehojena potka. 
Po skalah sva morala prečkati reko Rangweno, nakar se je prej omenjena potka prelevila v širok, prašen makadam. 
Na začetku makadama naju je vsako jutro pričakal voznik mopeda – z njim sva lahko hitreje dosegla najin cilj, torej šolo, ki je bila od omenjenega mesta oddaljena približno 3 kilometre. 
Ena vožnja je stala 50 KSH na osebo, kar je okrog 0,40 EUR. Vsakič, ko sva se peljala, so za nama tekli otroci in vzklikali: »Mzungu (‘belopolt človek’), daj mi bonbone«. Zanimivo, tudi skoraj vsak odrasel prebivalec, ki sva ga srečala, naju je ogovoril, največkrat z vprašanji »Kako si?« in »Kako je bila tvoja noč?« A tudi tega se navadiš. 

Čas, preživet v šoli, je bil precej pester. 
Otroci so bili zelo igrivi, pa vendar spoštljivi do naju. Dolgo se nisva mogla navaditi tega, da se te radi dotikajo, ker si bel. 
Vsak dan so se naju razveselili in komaj so čakali šolski odmor, da so se lahko igrali z nama. Veliko jim je pomenilo, če sva jim »posodila« telefone, da so naju lahko fotografirali in gledali slike. 
Predvsem radi so se nastavljali objektivu – skoraj tekmovali so, kdo bo večkrat na fotografiji. 
Njihova šola se od naše razlikuje tako po izgledu kot tudi po samem izobraževalnem sistemu. 
Tla v učilnici in na igrišču niso pokrita s parketom, toplim podom ali asfaltom tako kot pri nas, in zaradi tega je zmeraj ogromno prahu v zraku. 

Učitelj je hkrati zaposlen v šolski kuhinji – no, če bi temu sploh lahko rekli kuhinja, glede na to, da se kuha zunaj pred učilnicami. 
Mize in klopi so narejene iz nekaj starih lesenih deščic, šolski zvonec, ki naznanja čas odmora ali začetek učne ure, pa ni avtomatski, temveč nanj pozvoni eden izmed učencev, ko mu le-to naroči učitelj. 
Vrtčevski otroci za popoldanski spanec nimajo blazin oz. jogijev, marveč zaspijo kar na mizah ali stolih. Učitelji preživljajo, za razliko od naših, veliko manj stresa med delovnim časom – k uram prihajajo včasih prej, včasih pozneje, velikokrat tudi zaspijo pred učilnico.
Včasih sploh ne pridejo v šolo – to se običajno zgodi, ko ne dobijo plače (mesečno dobijo 5000 KSH, kar je dobrih 40 €) – in takrat učenci, ki bi jih odsoten učitelj moral poučevati tisto uro, zgolj posedajo v učilnici in čakajo na naslednjo uro. 

MISLILA SVA, DA SE NAMA BO ČAS ZARADI ENOLIČNOSTI VSAKDANA VLEKEL, PA JE BILO RAVNO OBRATNO. ŽIVLJENJE V AFRIKI JE MINILO EKSTREMNO HITRO.

Nad otroke se še vedno, tako kot pri nas pol stoletja nazaj, spravljajo fizično. 
Že za nepravilno zapisano ločilo na koncu stavka jih kaznujejo s klofuto, udarcem po glavi ali zadnjici. Tovrstni prizori so naju, kljub temu da sva jim bila priči vsak dan, vseeno vedno znova šokirali in vznemirili. Šolo so otroci zapustili med 16. in 17. uro. Po tem sva običajno za eno uro obiskala prijatelje, ki sva jih spoznala v času najinega bivanja, nato pa se odpravila proti domu, saj je ob 19. uri sonce že zašlo, hoja ponoči pa v tistem predelu zna biti nevarna, vsaj tako naju je opozoril najin gostitelj. 

Mislila sva, da se nama bo čas zaradi enoličnosti vsakdana vlekel, pa je bilo ravno obratno. Življenje v Afriki je minilo ekstremno hitro, pa vendar bodo dragocene izkušnje, ki sva jih pridobila v tem času, v najinih spominih ohranjene za vedno. Seveda ta zapis še zdaleč ne omenja vsega, kar sva doživela; če bi želela opisati prav vse, bi najbrž lahko napisala krajši roman. Morda pa kdaj tudi to.