Večino življenja nam ljudje okoli nas govorijo, kako je pomembno vztrajati pri stvareh – pri šoli, pri športu, pri igranju inštrumenta, pri odnosu, pri službi, pri prijatelju… Prenehati z nečim ima že skoraj stigmatiziran prizvok.
Celo osnovno šolo sem igrala klavir, dokončano imam nižjo glasbeno šolo in po pravici povedano  se sploh ne spomnim, zakaj sem začela hoditi tja. Imela sem rosnih 6 let, ko sem se vpisala k pouku glasbene teorije. In minili sta še dve leti preden sem bila dovolj stara, da sem se sploh lahko vpisala v prvi razred. Pri osmih letih sem se odločila za igranje klavirja – še ena izmed skrivnosti, ker res ne vem, zakaj me je ravno klavir tako pritegnil. Na tem mestu je potrebno omeniti, da naša družina res nikoli ni sodila med premožne in je to predstavljalo ogromno finančno breme. Klavir sem sicer rada igrala, ampak ker sem imela zelo strogo učiteljico, sem doživljala med samimi urami zelo visoko raven stresa. Temu je botrovalo tudi dejstvo, da sem bila zelo lena pri vadbi doma. V zadnjem razredu sem porabila vsak dan samo okoli 45 minut – to je bilo ravno dovolj časa, da sem preigrala vse vaje in skladbe. Ker nisem prišla dobro pripravljena na ure, me je učiteljica seveda oštevala. Še zdaj mi v glavi odmeva njen vstavek, ki ga je ponavljala na tedenski bazi: “Maja, ti si tako nadarjena, ampak kaj, ko si tako lena.” Dejstva so pač bila, da nisem nikoli imela želje postati koncertna pianistka ali učiteljica klavirja, torej nisem imela nobene mentalne potrebe po vadbi več ur na dan. Poleg klavirja sem namreč obiskovala še treninge plavanja, pevski zbor, treninge odbojke… V bistvu mi je bilo vedno zelo pomembno, da sem lahko počela čimveč stvari in se nisem želela omejevati samo na eno. V tem še zdaj ne vidim nobenega problema. Ne me narobe razumeti, skrajno spoštujem vse ljudi, ki so se sposobni odpovedati vsemu zaradi ambicije po zlati medalji ali strašni želji po igranju inštrumenta, ampak meni se to zdi izguba časa. No, da skrajšam dolgo pripoved. Ko sem bila stara 10 let nekega dne nisem želela doma igrati klavirja. Ne spomnim se točno, v čem je bil problem, ampak svojo mati sem s tem tako razjezila, da je vzela v roke telefonski imenik Slovenije (takrat je bila samo ena debela knjiga za celotno državo) in me z njim udarila po glavi. Še zdaj mi ni jasno, kaj jo je pičilo, ker je običajno zelo milega značaja.
Ko sem zaključila osnovno šolo in nižjo glasbeno šolo pri klavirju nisem imela nobene želje, da bi svojo pot nadaljevala na srednji glasbeni, zato sem se odločila, da na tem mestu zaključim s svojo glasbeno kariero. Enkrat na par let se še usedem za klavir in ne grem stran po več ur, oziroma dokler se domov ne vrne mama – tista sreča, ki jo ima takrat v navlaženih očeh je zame čisto preveč žalostna, da bi jo lahko prenašala.
Nedolgo nazaj sem pustila službo. Na žalost se je izkazalo, da je šef cepljen proti resnici in da ima sociopatske tendence. Trajalo je skoraj eno leto, da sem si prišla na jasno, kakšna je situacija v resnici in prenehala iskati krivdo v sebi. Ko sem si končno upala o tem spregovoriti s sodelavcem, se je izkazalo, da oba čutiva povsem enako in da je tudi on imel že nekaj mesecev občutek, da je problem v njem samem. Nekaj časa sva se počutila, kot da sva sama v tem in si dajala oporo. Po kakšnem mesecu pa se je hišica iz kart počasi začela sesuvati. Šef je vedno bolj kazal svoj pravi obraz in vedno več ljudi je to opažalo. Potem je odpustil soustanovitelja podjetja, ki je bil še edini, ki ga je znal držati nazaj in takrat se je šele začela bolnica. 
Sam pri sebi veš, da ne želiš več biti del tega. Veš, da si popolnoma nesrečen, da si že več mesecev povsem apatičen in da je bolje biti brez službe, kot tolerirati mindfuck-e na dnevni bazi. Ampak cona udobja je močna stvar in zlepa ne želi umreti. Takrat se začne notranji psihološki boj. Ali je bolje vztrajati v dani situaciji ampak imeti redno plačo (“Sej, kaj pa je to še eno leto.”) ali je bolj pomembno, da sledimo lastnim željam, strastem ter lastnemu duševnemu miru? 

Zlahka se prepričamo, da resoniramo z namembnostjo delodajalca in misije podjetja, ampak če se zazremo v svoje bistvo, je temu res tako?  
Meni je postalo povsem jasno, da je moje življenjsko poslanstvo povsem drugačno od šefovega. Raje sem revna in srečna, kot da imam denar in se utapljam v mizeriji. 
Po več tednih kolebanja in negotovosti sem se odločila, da grem stran in groza me je bila povedati šefu in njegove reakcije. Še bolj pa me je skrbelo, kako bosta odreagirala starša, ki sta bila tako vesela, da sem končno nekje bila redno zaposlena in nisem več delala prek avtorskih ali študentskih napotnic. Pri šefu je šlo presenetljivo lahko – sam pogovor – kar je sledilo pa je bilo še hujša nočna mora kot zadnji meseci. Človek me je začel popolnoma ignorirati. Zjutraj sva si rekla živjo in ob zaključku dneva, sva si rekla adijo. Ni mi več dajal nobenih opravil, ob redkih priložnostih, ko se me je “usmilil”, pa je to pomenilo neoseben mail ali list na pisalni mizi. Nekako sem se morala zaposliti tistih 8 ur na dan, da se mi ne bi zmešalo, tako da sem si začela nositi knjige na delovno mesto. 
Ravno obratno pa je bilo pri starših, zelo dobro sta sprejela novico in mi povsem stojita ob strani. Vsi strahovi, ki sem jih imela prej so se razblinili, saj sta mi rekla: “Tvoje življenje je.”

Kaj je torej poanta? Drži, za nekatere stvari v življenju se je treba prekleto potruditi in v njih vlagati veliko časa in napora. Ampak, naj bodo to stvari, ki so nam pomembne, ki nas osrečujejo. Naj cilji drugih ne postanejo naši, samo zato, ker se bojimo, da nam bo spodletelo, če bomo poskusili nekaj narediti na lastno pest. Uspešni ljudje so uspešni zato, ker počnejo stvari, ki jih želijo dati svetu, stvari za katere jim utripa srce. Če so to čista tla ali rokavičke z zajčjimi ušeski, so be it!