Pia Klemp je veliko stvari: biologinja, kapitanka, aktivistka – za nekatere pa tudi zločinka.

Leta 2019 so italijanske oblasti takrat 35-letno Nemko in številne druge obtožile pomoči pri nezakoniti migraciji na podlagi sodelovanja v reševalnih akcijah v Sredozemskem morju, ki naj bi pred utopitvijo rešile več tisoč migrantov. Dve leti pred tem so v Italiji zasegli njeno ladjo Iuventa ter zoper njo in njeno posadko sprožili kazensko preiskavo. Pravnomočna obsodba bi nemški kapitanki in drugim članom posadke lahko prinesla vrtoglave globe in celo do 20 let zapora.

Klempova se je rodila v Bonnu v Nemčiji. Po študiju biologije je delovala na področju ohranjanja oceanov: z organizacijo Sea Shepherd je sodelovala v različnih misijah in operacijah, ustanovila pa je tudi svojo organizacijo za razvoj tehnologij za odkrivanje nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribarjenja. Po razmahu evropske migrantske krize se je posvetila reševalnim misijam migrantov v Sredozemlju. Na čelu ladje Iuventa berlinske nevladne organizacije Jugend Rettet je Klempova posredovala pri reševanju več tisoč oseb, ki so plule proti Evropi. Leta 2017 je na eni od dveh poletnih misij, na katerih je sodelovala Iuventa, v samo enem dnevu bilo rešenih okoli 3800 ljudi.

Avgusta 2017 so v pristanišču na italijanskem otoku Lampedusa oblasti ladjo zasegle skupaj z vsemi telefoni in računalniki na krovu, kot razlog pa je bil naveden sum sodelovanja s tihotapci in uprizarjanja reševalnih akcij v letih 2016 in 2017. Izkazalo se je, da je bila na Iuventi nameščena prisluškovalna naprava, po sosednjih reševalnih ladjah pa je bilo več agentov pod krinko. Tihotapci v Libiji od migrantov pogosto zahtevajo po tisoč in več evrov, nato pa jih proti Evropi pošljejo na neustreznih plovilih ali pa s sabotažo prisilijo humanitarne ladje, da uprizorijo reševalne akcije. Po trditvah pristojnega tožilstva v Italiji so bile na podoben način uprizorjene tudi akcije, v katerih je sodelovala Pia Klemp: po besedah oblasti so bili reševalci po vnaprej dogovorjeni za predajo migrantov, čolne pa so po uprizoritvi vrnili tihotapcem za ponovno uporabo, namesto da bi jih uničili v skladu z ustaljenimi reševalnimi postopki. Vse to naj bi podpirali dokazi interakcij in pogovorov med člani posadke in tihotapci. Medtem je posadka obtožbe zanikala in zatrdila, da so bile akcije izpeljane v skladu z mednarodnimi zakoni in pravili, ki narekujejo reševanje oseb v nevarnosti v teritorialnih vodah ne glede na njihov status.

Od reševanja do nadzora

Z Iuvento je italijanska policija prvič zasegla humanitarno plovilo. Šlo je za drastično spremembo, saj so še na začetku desetletja pristojni pogosto reševali prosilce za azil in druge migrante s plovil v nevarnosti ter jih nameščali v južni Italiji, kjer je bil sprožen postopek za azil. Otok Lampedusa, ki je pri dobrih 100 kilometrih oddaljenosti od severnoafriške obale najjužnejši del Italije, je namreč eden pogostejših ciljev migrantskih plovil s severa Afrike. Prav tam je oktobra 2013 najprej zagorela, nato pa potonila ladja z več kot 500 migranti, od katerih jih je po uradnih številkah življenje izgubilo vsaj 359. Nesreča, ena hujših te vrste v Mediteranu, je pretresla svetovno javnost in v naslednjih nekaj letih so zunanje države Evropske unije vzpostavile številne reševalne operacije za preprečevanje podobnih tragedij.

Italijanski program, Operacija Mare Nostrum, je z mesečnim proračunom 9 milijonov, 900 delavci in specializirano opremo (dvema podmornicama, obalnimi radarji, helikopterji z infrardečo tehnologijo in droni) pokrival območje 70.000 km2. Operacija se je izkazala za izjemno učinkovito, saj je v enem letu rešila 156.400 življenj, prav tako pa je pristojnim pomagala pri spopadanju s tihotapci; v istem obdobju je bilo aretiranih 350 ljudi in zaseženih 9 ladij. Kljub uspehu pa je bil program doma sporen zaradi visokih stroškov, predrag pa se je zdel tudi drugim državam članicam, ki niso želele prispevati. Oktobra 2014 je tako po zgolj letu dni podlegel političnemu pritisku in vse glasnejšim anti-imigracijskim prepričanjem, njegov konec pa je naznanjal novo evropsko imigracijsko politiko, ki se je pričela odmikati od humanitarnega pristopa.   

Nova politika Evropske unije, ki je vse bolj poudarjala nadzor nad mejami, je zaživela z nastopom migrantske krize v letih 2015 in 2016, ko je v Evropo preko morja prispelo okoli 1,4 milijona migrantov in prosilcev za azil. Reševalne kapacitete so se drastično zmanjšale, cilj je postala okrepitev zunanjih meja Unije ter tranzitnih držav in držav izvora. Leta 2005 ustanovljeni Frontex, Evropska agencija za mejno in obalno stražo, je zdaj postal polnopravna agencija za varovanje meja in obale EU-ja – z izvršilnimi pooblastili, podobnimi nacionalnim mejnim agencijam. Prav tako je bil leta 2017 z Libijo sklenjen dogovor o podpori libijske mornarice in obalne straže, ki bi pomagal pri vračanju migrantov.

Osrednja sredozemska pot, med obalo severne Afrike ter Italijo in Malto, je ena izmed treh glavnih migracijskih poti v Sredozemskem morju; ostale potekajo med Marokom in Španijo, med Turčijo in Ciprom ter po Egejskem morju med Turčijo in Grčijo. Migranti, ki se na njih znajdejo, so različnih narodnosti, v letu 2019 jih je bilo na osrednji poti največ iz Tunizije, Pakistana in Slonokoščene obale. Libija na tej poti igra pomembno vlogo kot tranzitna država (tam se je še posebej po letu 2011 in odstranitvi Muammarja Gaddafija razcvetela tihotapska industrija), Italija pa je ena od glavnih destinacij. Veliko oseb je posebej ranljivih: Agencija Združenih narodov za begunce je leta 2018 ocenjevala, da tretjina tistih, ki so v Evropo prispeli preko osrednje sredozemske poti, potrebuje mednarodno zaščito, vključno z mnogimi otroci. Slednji so leta 2019 sicer predstavljali 15% vseh migrantov, ki so dosegli Italijo.

V letu 2015 je število migrantov, ki so prečkali Sredozemlje, preseglo milijon. Ta vrhunec, ki mu je v veliki meri botrovala državljanska vojna v Siriji, je predstavljal skoraj šestkratno porast v primerjavi s prejšnjim letom, do konca leta 2016 pa je število novih prihodov padlo na 360.000, kar je bilo še zmeraj dvakrat več od starega letnega povprečja. Z že omenjeno spremembo evropske politike se je pomnožilo tudi število reševalnih plovil nevladnih organizacij, ki so leta 2016 izvedle 26% vseh reševalnih misij. Leta 2017 je ta delež zrasel na 38%, v prvi polovici leta 2018 pa je znašal že 40%. Frontex je medtem že leta 2016 predstavljal zgolj 8% vseh misij.

Ena najbolj nevarnih meja na svetu  

Sredozemsko morje ne sodi le med najpogosteje prečkane migrantske poti, ampak tudi med najbolj smrtonosne. Na svetu je bilo med januarjem 2014 in oktobrom 2020 zabeleženih več kot 38.000 smrti in izginotij migrantov, od tega približno polovica v Sredozemlju, kjer kar 82% takšnih primerov predstavlja osrednja migrantska pot. Največ migrantskih smrti je v Sredozemskem morju beležilo leto 2016, ko je življenje med prečkanjem izgubilo 3.230 ljudi. Leta 2018 je v povprečju umrlo 6 ljudi na dan.

Število novih prihodov v Evropo je po vrhuncu migrantske krize pričelo padati. Samo prihodi v Italijo so med leti 2017 in 2018 upadli za 80% in nato še za 51% med leti 2018 in 2019. Številke pa kažejo, da se ob tem ni zmanjšal tudi delež smrti: čeprav je leta 2019 osrednjo sredozemsko pot prečkalo najmanj migrantov od leta 2012, so tam med leti 2016 in 2019 smrti poskočile z 2,4 na 6,4%.

Nevladne organizacije za to krivijo omenjeno politiko Evropske unije, ki poleg strožjega varovanja zunanjih meja otežuje njihove reševalne misije. Številne skupine in organizacije opozarjajo tudi na nehumane bivalne pogoje in druge zlorabe človekovih pravic, ki jih begunci in drugi migranti pogosto trpijo ob prisilni vrnitvi v Libijo in druge države.

Kapitani proti Kapitanu

V Italiji so se ukrepi za zajezitev nezakonitih migracij pričeli dodatno zaostrovati leta 2018, ko je mesto notranjega ministra (in podpredsednika vlade) prevzel skrajni desničar Matteo Salvini. Ta je obljubljal strožje sankcije za ilegalne vstope v državo, kot tudi zatrtje delovanja reševalcev, kot je Pia Klemp. "Il Capitano", ali Kapitan, kot še kličejo Salvinija, je obljube izpolnil in junija 2018 zaprl italijanska pristanišča za vsa reševalna plovila nevladnih organizacij; kršiteljem sta grozila kazen do 50.000€ in odvzem plovila. Prav tako je zaostril zakone, ki ščitijo begunce in migrante, med njegovimi odmevnejšimi potezami pa je tudi prisilna evakuacija več kot 500 prosilcev za azil iz drugega največjega begunskega centra v Italiji, ki so bili premeščeni neznano kam – čeprav so mnogi izmed njih v mestecu severno od Rima živeli že leta in si tam gradili nova življenja.

20. junija 2018, skoraj leto dni po zasegu ladje, je tožilstvo v mestu Trapani na Siciliji, kjer se je Iuventa nahajala, Pio Klemp in 9 članov posadke obvestilo o sprožitvi aktivne preiskave zaradi suma pomoči pri ilegalni imigraciji.

Klempova je medtem že sodelovala v novih misijah: od novembra 2017 je izza krmila ladje Sea-Watch 3 nemške nevladne organizacije Sea-Watch, ki se ukvarja z reševanjem beguncev in drugih migrantov v Sredozemlju, poveljevala štirim reševalnim akcijam blizu libijske obale. Odvetniki so ji sicer svetovali, da jo lahko doleti pripor, če jo dobijo v italijanskih vodah, kjer so ji prepovedali plovbo. Avgusta 2018 se je tako začasno prenehala udeleževati misij in se vrnila v Nemčijo. 

Tudi Sea-Watch 3, tokrat brez Klempove na čelu, je naletela na probleme z oblastmi. Poleti 2018 so jo v Malti zadržali za več mesecev, uradno zaradi težav z registracijo, čeprav je plovilo pred tem uspešno prestalo inšpekcijo s strani nizozemske vlade, kjer je uradno registrirano. Leta 2019 je imela ladja težave še v Italiji, najprej januarja, ko so pristojni odklonili izkrcanje 47 rešenim potnikom; takrat je Evropsko sodišče za človekove pravice odločilo, da mora Italija poskrbeti za hrano in zdravstveno oskrbo vseh ljudi na krovu, ladje pa kljub temu niso smeli zapustiti, dokler ni pet drugih držav pristalo, da jih sprejme. Naslednje bližnje srečanje z zloglasnim Kapitanom je sledilo maja, ko je po rešitvi 65 migrantov blizu libijske obale Salvini zavrnil prošnjo za izkrcanje. Oblasti so pristale na sprejem poškodovanih in njihovih bližnjih, ladja pa je sprva ostala izven italijanskih voda; ko so preostali potniki pričeli groziti s samomorom, se je posadka odločila, da vanje vendarle zapluje. Ladjo so do junija zasegli. 

Nekaj tednov kasneje je Sea-Watch 3 pri Libiji rešila 53 migrantov. Ladji je bilo ponujeno pristanišče v Tripoliju, a ga je organizacija zavrnila, saj ga Evropska unija in druge humanitarne organizacije ne uvrščajo med varna pristanišča; najbližja varna točka je bila Lampedusa. Salvini je plovilu ponovno blokiral pristop in izkrcalo se je lahko samo 10 potnikov, po nekaj tednih pa se je kapitanka Carola Rackete zaradi izčrpanosti preostalih odločila, da se zasidra kljub prepovedi. Oblasti so jo po izkrcanju aretirale, Salvini pa jo je obtožil, da je namenoma skušala potopiti italijansko policijsko plovilo, ob katero je Sea-Watch 3 udarila med poskusom blokade s strani oblasti. 30-letni Nemki so naložili hišni arest, sodišče pa je spoznalo, da kapitanka ni ravnala z namero nasilja, zato so jo po nekaj dneh izpustili. 

Primer Carole Rackete je takrat komentirala tudi rojakinja Pia Klemp: "Carola je še ena kapitanka, ki je skušala prebiti zid evropske trdnjave, ki je bil zgrajen, da bi ustavil migrante. S svojo gesto je pristala v politični igri." Dodala je, da je novica o aretaciji in obtožbah ni presenetila: "Takoj sem pomislila, da bo to dolg, razvlečen proces, tako kot je bil tudi zame." 

Sočasno je še naprej tekla preiskava zoper tako imenovanih "Iuventinih deset", torej Klempovo in njeno posadko s te ladje; oblasti so jih zdaj že obtoževale sodelovanja pri nezakoniti migraciji. Že omenjeni obveščevalci, ki so zbrali predložene dokaze, so sicer uradno bili zaposleni pri varnostnem podjetju IMI, katerega direktor Christian Ricci naj bi bil povezan s skrajnodesničarsko skupino Generation Identity. Podporniki skrajno desnih politikov naj bi bili tudi agenti sami, tisti z Iuvente pa so bili v direktnem kontaktu s Salvinijem. Eden izmed njih, Pietro Gallo, je leta 2019 izrazil obžalovanje in priznal, da dokazov o povezavi med NVO-ji in tihotapci nikoli ni imel, Salvini pa naj bi mu v zameno za sodelovanje obljubil delovno mesto. 

Če bi se odločile za vložitev tožbe in kazenski pregon, bi dolga sodna obravnava skoraj gotovo pomenila stroške v višini več sto tisoč evrov – denar, ki bi po besedah Klempove sicer lahko bil namenjen reševalnim misijam. Kljub doniranim sredstvom in podpori javnosti pa po njenem najhujšo škodo predstavlja kriminalizacija reševalnih misij. Za to ni okrivila samo italijanske vlade, ampak celotno Evropsko unijo, ki je "pozabila na svoje zaobljube: človekove pravice, pravico do življenja in do prošnje za azil ter dolžnost pomorščakov, da rešijo življenja, ki so na morju v nevarnosti."

Medalja za zločinki?

Kmalu zatem je dodatno medijsko pozornost primeru Pie Klemp in Carole Rackete prinesla odločitev pariškega mestnega sveta, da obema kapitankama Sea-Watch 3 za njuna prizadevanja v okviru reševalnih akcij v Sredozemlju podeli medaljo Grand Vermeil, najvišjo čast Pariza. Oblasti francoskega glavnega mesta so kot razlog navedle njuno požrtvovalnost in solidarnost ter spoštovanje do človeškega življenja. Med prejemnike časti sodijo številna znana imena, kot so Jane Fonda, Toni Morrison, Jackie Chan in Rafael Nadal. 

Gesta kabineta pariške županje Anne Hidalgo naj bi predstavljala znak podpore Pariza, kot tudi obsodbo morebitnega zakonskega pregona. Sea-Watch je novico o priznanju za njihovi kapitanki pozdravil in izrazil upanje, da se bo podoben odnos v prihodnje odražal tudi v francoski politiki. Drugačna pa je bila reakcija Pie Klemp, ki je mesec dni kasneje z izjavo na družbenih omrežjih nagrado zavrnila.

V obrazložitvi, zakaj medalje ne želi sprejeti, je Klempova izpostavila absurdnost simboličnega nagrajevanja aktivistov s strani sistema, ki jih sicer preganja in jim otežuje delo. Obenem je kritizirala odnos Pariza in Francije do migrantov na domačih tleh: objavo je pospremila s sliko članka v francoskem časopisu L'Obs iz leta 2017, ki je poročal o pariških ukrepih zoper migrante. Članek je poročal o preprekah, ki so prosilcem za azil in drugim migrantom oteževale gibanje – med drugim velikih kamnih pod mostom, kjer je spalo na stotine ljudi, ki so čakali na obravnavo v bližnjem humanitarnem centru. Mestni svet je kot razlog za njihovo namestitev takrat navajal skorajšnja gradbena dela, medtem ko so številne organizacije za pomoč migrantom potezo označile za nadlegovanje in diskriminacijo. 

Omenjeni članek ni edini primer kritik na račun ravnanja z migranti v francoski prestolnici. Leta 2017 je nevladna organizacija Zdravniki brez meja zapisala, da pariška policija migrantom na ulici pogosto jemlje odeje in uporablja solzivec, da jih razprši. Po ocenah francoske skupine za pravice imigrantov France Terre d'Asile je sicer samo v predelu La Chapelle in bližnjih predmestjih Pariza brez doma med 1.500 in 2.000 beguncev, ki spijo v šotorih in drugih improviziranih bivališčih, podobnih naselij pa je po Franciji na tisoče. Mnogi so na ulicah že več kot dve leti, preživljajo pa se s prispevki meščanov ter prodajanjem drobnarij. Medtem je vsako leto kot drugod po Evropi v natrpanih begunskih centrih po več deset tisoč ljudi, ki čakajo na obravnavo ali deportacijo.    

Prav na omenjene pogoje je opozarjala tudi Klempova. "Ne potrebujemo medalj," je takrat izjavila ob zavrnitvi odličja. "Kar potrebujemo, so svoboda in pravice. Čas je, da se soočimo s hinavskimi priznanji in luknjo zapolnimo z družbeno pravico."

Polna izjava, prevedena iz angleščine:

Krivi solidarnosti

Po treh letih se je preiskava italijanskih oblasti marca letos končala. Pristojni organi so tudi uradno vložili tožbo zoper 21 ljudi in 3 organizacije, vključno s Pio Klemp in posadko Iuvente. V pričakovanju sojenja in morebitne kazni obtoženi vztrajajo pri svoji nedolžnosti; na njihovi strani so tudi številni podporniki. Nasproti pa jim stoji sistem, ki že leta postavlja barikade tako ljudem, potrebnim rešitve, kot tistim, ki jih rešujejo. Iuventinih deset je skupaj z ostalimi reševalci kljubovalo tem barikadam in za to jim grozi kazen, medtem pa številnim drugim grozi izguba življenja. 

Ob vseh kontradikcijah se pojavi vprašanje, ali gre res za posamezne anomalije ali pa so vrednote solidarnosti, h katerim se evropske in druge zahodne države zavezujejo, le krinka za nekaj veliko bolj krutega – krinka, ki jo vzdržujejo tudi humanitarna odličja za domnevne zločince. Kot pravi Pia Klemp, ne potrebujemo herojev in ilegalcev, ampak svet, ki človeškemu življenju ne bo dodeljeval vrednosti.  

"Če je reševanje življenj zločin, se izrekam za krivega," je v eni od izjav povedal Dariush, trenutni kapitan Iuvente. "Krivega solidarnosti."