Konec avgusta so me člani društva Dežurni krivci poklicali, da bi povedal nekaj besed ob odprtju kipa, posvečenega drugačnosti  ki ga je naredil prleški kipar Robert Jurak. Ob izdelovanju impozantnega 700-kilogramskega kipa se je navezoval na delo reške skupine Let 3, ki so jo Dežurni krivci povabili k dokončni potrditvi, da je drugačnost pomembna in da naj jo mladi domačini začno izdatneje izkazovati, saj imajo čudovite pogoje za to v Klubu Jama. Zgodba je z nastopom skupine Let 3 dobila povsem nove in drugačne razsežnosti, ki jih bom razkril in obdelal naslednjič. Tokrat objavljam sinopsis svojega govora pred odkritjem kipa v hvalo drugačnosti (dejanski govor je bil opazno drugačen).

Drugačnost je tisto, kar je rdeča nit in bistvo upora proti enoumju sodobnega tržnega kapitalizma

Drugačnost bogati: k odkritju spomenika drugačnosti pred Klubom Jama v Sv. Juriju ob Ščavnici
Ko smo v Ustanovi nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon pred tremi leti pripravili pregled samoniklih prizorišč in lokalnih podzemnih scen na Slovenskem, smo v severovzhodni Sloveniji našteli nekaj atraktivnih lokacij, a med Mariborom, Beltinci, Ormožem in Bistrico ob Sotli je zevala opazna praznina. Edini mladinski center nevladnega tipa, ki ga je evidentiral Urad RS za mladino v tem praznem prostoru, je bil v Kamenščaku pri Ljutomeru, a ni ravno slovel po kakšni lokalni podzemni sceni. Vedel sem za mladinsko kulturno zadrugo v Sv. Ani ter seveda za občasno ropotanje na Apaškem polju, v Radgoni, Radencih in Lendavi, Sv. Jurij ob Ščavnici pa je zame ostajal neznanka, četudi se je glas o Dežurnih krivcih, eni najboljših slovenskih rock skupin zadnjega desetletja, in njihovem društvu, festivalu Jürjovo je ter klubu Jama slišal tudi v Maribor in Ljubljano. Toda v Sv. Juriju, pardon, Vidmu ob Ščavnici, se doslej še nisem ustavil, čeprav sem opravil raziskavo podzemne rokovske scene na Tratah, v vasi nad samim izvirom Ščavnice. Zame, za Mariborčana, čigar predniki prihajajo s severnega dela Slovenskih goric, je bila Prlekija vedno odmaknjen, drugačen svet, nekaj drugega od tistega, kar mi je bilo domače, predvsem zaradi značilnega prleškega govora.

Namesto o glasbi, ki nas vse navdihuje in navdušuje, bom tokrat, preden povem nekaj misli o drugosti in drugačnosti, o drugačenju in drugih ter drugačnih, povedal nekaj o mladih in mladosti danes, kakor jo ukrivljajo kladiva in nakovala globalnega kapitala in njegovih lokalnih slug. Ošvrknil bom evropsko mladinsko politiko, in seveda tudi nacionalno, četudi te mladi velikokrat sploh ne zaznavajo; in to kljub glasnemu najavljanju novih časov ob sprejetju zakona o mladinskem sektorju in nacionalne resolucije za mladino – ali prav zaradi njiju! – in pokroviteljskega delovanja lokalne politike, ki s svojimi oblastnimi lovkami javnih zavodov velikokrat izsesavajo še zadnje kaplje svobodnih (nevladnih in neformalnih) pobud.

Miha Blažič, bolj znan kot N’toko, je v septembrski številki Mladine predstavil srhljivo pripoved o tem, kako si mariborski gimnazijci, praktično brez izjeme, želijo čim prej v tujino. V tej državi očitno nimajo prihodnosti. In prav za to gre: to državo in njene podsisteme, tudi gospodarskega, vodijo bodisi starci brez prihodnosti bodici mladci z opranimi neoliberalnimi možgani. Prvih prihodnost ne briga, druge briga samo njihova lastna prihodnost v obliki kovancev, ki bodo kapljali iz gospodarjeve malhe. Vmes je zbegano ljudstvo, ki vidi samo še izhode v sili.

Toda te zbeganosti ne bi bilo, če ne bi gospodarji poleg klasičnih metod delitev in vladanja obvladovali tudi družbene nadgradnje, če se lahko izrazim marksovsko. Neoliberalna (kontra)revolucija temelji na vsiljevanju ene same možnosti brez alternativ, ne le v gospodarstvu in vodenju države, temveč tudi v predstavi, da živimo v edinem izmed možnih svetov in da onkraj resnične resničnosti, v kateri vladajo oni, ni nobene druge možnosti.

Mladim ne vsiljujejo več te predstave s poučevanjem ene same resnice v šoli. Prav narobe: v šoli lahko ima vsak butec prav, da ne bi poteptali njegovega dostojanstva. Enoumje vcepljajo skozi brezbrižnost in radikalni relativizem: če je vse enako dobro, potem je tako ali tako vseeno. Drugačnosti danes ni treba več zatirati, ker jo je dovolj ignorirati ali poblagoviti, skratka, jo proda(ja)ti na trgu. Mladinske politike so v teh procesih izjemno uspešne. Z znanimi evropskimi projektnimi naravnanostmi k mobilnosti, prostovoljstvu in neformalnemu učenju polnijo CV-je (nekoč smo jim rekli življenjepisi) mladostnikov z izkušnjami in kompetencami, ki naj bi jim odpirali vrata na trgu dela. Rezultat je ignoranca delodajalcev, ki jih ne zaposlujejo, in samoblagovljenje, ko uboge mlade pare iščejo službe na temelji prostovoljskega suženjstva, vedoč da bodo tako postali najboljši možni človeški viri in da gotovo sami delajo kaj narobe, če ne dobijo službe.

V Zakonu o javnem interesu v mladinskem sektorju, ki so ga leta 2010 sprejeli z aklamacijo, torej soglasno, enako kot strategijo na področju mladine v lanskem letu, so pri delovanju mladinskih centrov “pozabili” omeniti tri ključne komponente, ki zadevajo mladino: avtonomnost, ustvarjalnost (v mislih imam predvsem kulturno ustvarjanje) in zabavo kot ključni del preživljanja prostega časa. Prav to pa so komponente, ki jih gojijo nevladna samonikla prizorišča, za nameček pa te skrbijo še za afirmacijo drugačnosti in za udejanjanje radikalne drugosti, da ne rečem uporništva, ki je nujno transgeneracijska. Samonikla prizorišča, četudi so magnet za mlade, niso nikoli le prostori druženja mladih po letih, temveč zvedavih in drugačnih mladih ter drugačnih starejših.

Drugačnost je, skratka, tisto, kar je rdeča nit in bistvo upora proti enoumju sodobnega tržnega kapitalizma. Toda drugačnosti ne bi bilo brez možnosti vzpostavitve radikalne drugosti, torej dejanj in obstoja nečesa, kar preprosto o(b)staja zunaj predpisanih okvirjev. Drugost, ki ni posledica neposrednih pritiskov normale, prav tako ne ozaveščenih procesov drugačenja, ki temeljijo na prepoznavanju identifikacijskih točk, je tako radikalna, da se ne more na enoznačen način vzpostaviti niti v prostorih, namenjenih prav drugim in drugačnim. Je radikalna gesta upora, ki se ne da; je vdor Drugega, Stvari ali Realnega v idilični svet vedno znova gladko počesanih in postriženih trat, dokler jih ti nemarni Drugi ne pokozlajo.

Drugačnost je šele pogoj drugosti, obstoj radikalne drugosti pa je prvi pogoj izgradnje drugačnega sveta. In ni odveč, naj je videti še tako brezupno! Kaj pa so milijarde virtualnih evrov proti enemu samemu g-durovskemu akordu, ojačanem s stotinami vatov? Prav nič niso. Akord pa preprosto JE. Vedno drugačen.
(Prvič obljavljeno na spletnem portalu Trans-Yu-Formator http://transyuformator.wordpress.com/)