V soboto 12. avgusta, leta 1961, je rekordno število ljudi (okoli 4000)prebežalo iz vzhodnega v zahodni Berlin. Naslednji dan so ugledali 48 kilometrov žice, ki je delila osrčje mesta. Mejo so postavili vzhodno-nemški vojaki. Dva dni kasneje, 15. avgusta, so ti isti vojaki žice pričeli spreminjati v zid - Berlinski zid.
Povod je bila delitev na Potsdamski konferenci, ko so Nemčijo razdelili na štiri okupirane cone - vsako je kontrolirala ena izmed zaveznic - Francija, Velika Britanija, ZDA in Sovjetska zveza. Berlin kot prestolnica je ležal v vzhodnem sektorju, ki so ga kontrolirali Rusi.

Berlin je tako postal majhen kapitalistični otoček sredi komunističnega območja. V začetku so med dvema teritorijema peljali vlaki, vendar je to za komunizem predstavljajo ekonomsko grožnjo. Med leti 1948 in 1961 je z Vzhoda prebežalo 3 milijone ljudi, to je šestina vzhodno-nemškega prebivalstva. Do avgusta leta 1961 je prebežalo 2000 ljudi dnevno.  Pred žično ograjo je bilo prehajanje relativno enostavno, kljub žici pa je tudi kasneje mejo prečkalo ogromno število obupanih ljudi. Kmalu so zato ukinili kontrolne točke (t.i. checkpointe) in pričeli z gradnjo zidu. Skoraj tri desetletja je nato zid delil Berlin, več sto ljudi pa je umrlo pri poskusih prečkanja.
Samo ob rekah, kanalih in ob železnici je zunanji Berlinski zid odstopal od dejanske politične meje. Kljub rigidnosti pa je veliko sektorjev, ki jih danes poznamo pod enotnim imenom Berlinski zid, med letoma 1961 in 1989 spreminjalo podobo. Zunanji zid na strani Zahodnega Berlina je v višino segal tudi do 3,60 metra visoko. Celotna dolžina zidu je merila 155 kilometrov od tega je meja znotraj mesta med Zahodnim in Vzhodnim berlinom merila 43 kilometrov. Vsega skupaj je bilo 302 nadzornih stolpov. Zid je bil pogosto obsijan z reflektorji, obsipan s peskom, kjer so se kazale stopinje in smer prebežnikov. Zunanji del meje je bil osvetljen in tudi pazniki, ki so prečkali to cono so padli pod sum prebega. Ob nadzornih stolpih so organizirali tudi več kot 200 policijskih straž s psi. Za zidom so se mestoma nahajale tudi električne žice, ki so ob dotiku sprožile alarm. Izven Berlina so uporabljali tudi mine. Prva ovira na katero so naleteli vzhodno-berlinčani je bil zid na vzhodu, ki se je pogosto spojil s tovarnami in drugimi stavbami. Več kot 100.000 prebivalcev je želelo prečkati mejo med letoma 1961 in 1988. Več kot 600 jih je bilo ubitih ali pa so utonili oz. utrpeli smrtne poškodbe. Nekateri so si sodili sami po tem, ko so jih ujeli. Ocenjeno je, da jih je umrlo tudi 30, ki niso želeli prečkati meje pač pa so jih ubili po pomoti (med njimi 8 paznikov, ki so jih ubili drugi pazniki). Berlin je sicer imel sistem podzemnih železnic, a so lahko vozile le po svoji strani. Nekatere linije so sicer prečkale mejo, a le za nekaj postaj, kjer nihče ni smel izstopiti - te postaje so imenovali  Geisterbahnhöfe - postaje duhov (ko so po padcu Berlina ljudje vstopili na te prej neuporabljene postaje so jih našli popolnoma nedotaknjene, z dvajset let starimi oglasi. Popularen način prebega so bili tudi tuneli. Skozi tunel 57, ki so ga skopali študentje zahodnega Berlina je prebegnilo 57 ljudi. Dolg je bil 145 metrov in visok 90 cm. Drug znan tunel - Seniorentunnel, je vodil 81-letni upokojenec, kopali pa so ga dva tedna. Tunel je bil visok, tako da so na lahko na svobodi prikorakali dostojno. Večina tunelov je sicer bila hitro razkritih.
Zakoni in predpisi so velevali uporabo strelnega orožja na zunanjih mejah. Oktobra 1961 je tako v veljavo prešel dekret, ki je dovoljeval, da lahko aretirane osebe, ki ignorirajo ukaze paznikov ali ne prenehajo teči ustrelijo, če sami ocenijo, da ni možnosti za uspešno aretacijo brez streljanja. Posebnega dovoljenja paznikiki za streljanje niso potrebovali. Šele 3. aprila 1989 je Erich Honecker ukazal prenehanje uporabe strelnega orožja. 
Zanimivo je, da so Zahodni Berlinčani zid uporabljali tudi kot odpad. Mnoge stvari so metali čez zid, saj so vedeli, da jih nihče ne bo nagnal na drugo stran, da počistijo nesnago. Čeprav je 9. november prepoznan kot datum padca zidu, se je uradno rušenje pričelo šele 13. junija 1990. Carinske kontrole so še zmeraj obstajale, a so bile  veliko blažje. Mnogi so delčke zidu pričeli prodajati - Nemci so te ljudi označili kot Mauerspechte. Vse kontrolne točke so nehale obratovati 1. julija 1990 - Nemčija je bila priznana kot enotna država (od 3. oktobra naprej). Tako je padel Berlinski zid. Veliko drugih še ostaja (favele, Maroški zid, Izraelski zid Korejski zid, meja Mehika, ZDA...).