Ena taka usoda je prišla v časopise pred enajstimi leti. Policija je prišla izpraševati enega Anta, drugače vzornega domačina, dobrega, pozornega, ljubljenega v svojem domačem okolju Islam Latinski pri Zadru, ker je grozil, da bo zaklal hčer, ker se je zagledala v enega, kateremu oče je Jovo.

PONOČI SO EKSPLODIRALE BOMBE, NASTAVLJENE POD HIŠAMI NEKIH LJUDI, KATERIH OČETU JE BILO IME KAKOR NJEGOVEMU, JOVO, ALI MILUTIN ALI DUŠAN, UROŠ, SVETOZAR.

Nikakor se Ante ni uspel umiriti. Bil je pripravljen dvigniti nož nad svojo Antonijo, enako, kot ga je Abraham dvignil nad svojega sina Izaka. 
Abrahama je ustavil glas z neba, Anta pa preiskovalni sodnik, ki ga je dal pripreti, dokler niso izprašali svojcev. Resnično upamo, da se je med tem časom nasrečnik toliko spametoval in da mu je bes popustil. 

HRVATI SO POTREBOVALI PANTERSKE SKOKE IN IZBIJANJE ŽOGE S STRANI SRBA, KI JE DOKAZAL, DA JE NACIONALIZEM TOTALNO SRANJE.

Če ne prej, potem se je to sigurno zgodilo v nedeljo zvečer, v vaški gostilni, ko so vsi okoli njega glasno slavili golmana Danijela Subašića, ki je ubranil tri enajstmetrovke in Hrvaško na svetovnem nogometnem prvenstvu popeljal med osem najboljših reprezentanc sveta. 
In takrat je vsem sokrajanom, ki so se mu nekoč smejali in ga opravljali za hrbtom ponosno vzkliknil: “To je moj zet! Glejte budale! To je moj zet!”
Verjamem, da ne rabim naprej opisovati, kako mučno je bilo Danijelu Subašiću v Zadru konec prejšnjega stoletja. 

Bil je še majhen, v mesecu maju 1991, zrasel je verjetno le toliko, da je komaj videl skozi okno svoje sobe in takrat je videl, kako razjarjena množica na ulici kuri srbske zastave in krade robo iz srbskih trgovin. 
Septembra je šel v šolo, v prvi razred, kjer se je z enostavnimi formulami in pisanimi elementi naučil, da je on kriv za granate, ki padajo po mestu, ter da so sovražniki, ki obstreljujejo iz okoliških vasi, na nek nepoznan način, njegovi. 
Ponoči so eksplodirale bombe, nastavljene pod hišami nekih ljudi, katerih očetu je bilo ime kakor njegovemu, Jovo, ali Milutin, ali Dušan, Uroš, Svetozar.
Niti po vojni pravzaprav ni postalo veliko bolje. Čeprav sumljivo talentiran za nogomet, se je deček mukotrpno prebijal. 

Danijelu Subašiču se je venomer zdelo, da se mora dvojno dokazovati in ko se je dokazal, mu je pohlepni manager pobral zasluženo plačo, obravnaval ga je veliko slabše kot druge, srečnejše igralce, katerih očetu je bilo ime, Krešimir, Domagoj ali Hrvoje.

Po vsem tem ga ni želel niti oče njegove punce in ji je grozil s smrtnim grehom, če se bo odločila zanj. Nedolžni nogometni vratar v zelenem dresu je bil deležen vsega, česar bi morala biti deležna Slobodan Milošević in Ratko Mladić, če bi ju ujeli.

In potem je Danijel Subašić po 120 minutah jalove tekme z Dansko, v osmini finala Svetovnega prvenstva v Rusiji, ubranil tri enajstmetrovke in vsi so, kot po naročilu, skočili na noge in kričali v ekstazi. 
Tisti, ki so razbijali in ropali srbske trgovine na Kalelargi, so se srečno objemali s tistimi, ki so minirali srbske hiše na Bokanjcu. 

“To je moj zet!” je v gostilnici v Islamu Latinskem kričal njegov tast Ante. “Bravo!” je zavpil tudi nogometni manager, kateri Subašiču nikakor ni oprostil, ker ni želel igrati brezplačno. 
Povsod po Hrvaškem so slavili  politiki, ustaši, HDZ-jevci, medicinske sestre, prostitutke, Mladen Grdović in njegova Brankica, Oko Sokolovo, Gashion Guru in Lucija Lugomer, najbolj poznana Hrvaška plus size manekenka. 
Vsi so kričali od sreče v trenutku, ko je nekaj več kot 500.000 registriranih hrvaških vojakov obranil en Srb.
Povsem vseeno je, kar se je v Rusiji dogajalo do konca prvenstva. Subašičeva obramba treh enajstmetrovk je sama po sebi dovolj velika zgodovinska zgodba, ki zapolnjuje oči s solzami in je zmaga človeštva nad neumnostmi. 

In pravzaprav se to ne bi moglo zgoditi ob boljšem času kot na svetovnem nogometnem prvenstvu, ki že sam po sebi predstavlja prvorazredni svetovni dogodek. 
 
Za rekordno prodajo pijač in hrane niso poskrbeli Modrićevi driblingi in Rebićeva volja. 
V taki nepredstavljivi vročekrvnosti so Hrvati potrebovali panterske skoke in izbijanje žoge s strani Srba, ki je neprecenljivo dokazal, kako je nacionalizem totalno sranje.