V zibelki časa prebudila se je modrost,
ni bilo dolgo ko so jo zamenjali za norost,
srca so se strla pod sovraštvom ljudi,
hoteli so več , denarja, moči.

Pod prastarim drevescem se starec zbudi,
pod nebom vso breme človeštva trpi,
nevede ga čaka izgnanstvo,
za zmerom potlačili so njegovo poslanstvo.

Stari modrec ne razume sveta pred seboj,
poda se na konec poti,iz lica teče mu znoj,
zdaj čaka pod goro, v mesec strmi,
razuma, ljubezni si srčno želi.