Primerov nesebičnih dejanj v naravi ne manjka. Že celice si medsebojno pomagajo in delujejo v sodelovanju za skupno dobro organizma, samice skrbijo tudi za tuje mladiče (celo druge vrste). Pomagači ne tvegajo vedno življenja (ali pa tudi), skoraj vedno pa gre za neke vrste žrtvovanje za drugega, pomoči potrebnega, četudi smo pri tem pogosto nagrajeni s povsem individualnim občutkom zadovoljstva, da smo naredili nekaj dobrega. Kot je razbrati iz strokovne literature, so si predvsem biologi desetletja belili glavo s sodelovanjem, ki jim ni šla v račun predvsem v duhu teorije o evoluciji in preživetlju najmočnejših. Če slednje privedemo do ekstremov, seveda ni smotrno, da bi kadarkoli pomagali nasprotniku ali rivalu. Zmagati v bitki življenja je edino kar šteje. Zakaj je torej medsebojna pomoč takoj razširjen fenomen?
Znanstveniki so si pri tem navideznem paradoksu pomagali s teorijo igre (ang. Game theory) in pri tem ugotovili, da je bila človeška vrsta uspešna tudi po zaslugi medsebojne pomoči in sodelovanja, kar bo gotovo vplivalo tudi na “uspeh” človeštva v prihodnje. Primer, ki nam pokaže zakaj je vprašanje sodelovanja tako vznemirjalo biologe se skriva v igri Zapornikova dilema. 

Tisti, ki imajo sloves, da pomagajo drugim, bodo hitreje deležni pomoči, ko jo bodo potrebovali. 

Zamislite si dve osebi, ki sta bili aretirani, ker sta osumljeni zagrešenega zločina. Preti jima zaporna kazen zaradi kriminalnega dejanja. Policist vsako osebo posebej vpraša ali je zakrivila kriminilano dejanje, obenem pa predstavi pogoje. Možnosti sta dve – krivdo zvaliti na drugega ali molčati. Če eden molči, drugi pa obsodi drugega, potem obtoženi dobi 5 let; tisti, ki je potem takem nedolžen, pa je svoboden. Če oba molčita, potem gresta oba v ječo za eno leto. Če krivdo zvalita drug na drugega, potem oba dobita po 3 leta. Ker je vsak osumljenec zaslišan posebej, nihče ne ve ali bo partner zatajil (krivdo zvalil na drugega) ali sodeloval. Kaj storiti? Če možne rezultate predstavimo na tabeli, je iz posameznikovega stališča videti, da je najboljša strategija, da obdolžimo drugega in se rešimo.  A če oba sledita tej logiki, ki je mikavna (morda bo drugi vendarle sodeloval in molčal) oba dobita triletno zaporno kazen, namesto enoletne zaporne kazni v primeru sodelovanja. Zaporniška dilema je torej odličen način preverjanja dinamike med konfliktom in kooperacijo. Kaj je torej najboljša strategija? Sodelovati ali ne? To preprosto vprašanje, ki skriva implicitno vprašanje ali zaupati v dobro v človeku ali ne, lahko prevedemo na mnoge življenjske situacije in iz posameznikov na večje skupine. Robert Axelrod je teorijo sodelovanja opisal v knjigi Evolucija sodelovanja. Ljudi je pozval k eksperimentu, ki je vključevala programiranje odzivov na igro Zaporniška dilema. Programerji in teoretiki so sprogramirali odzive v skladu z njihovo strategijo, ki naj bi jim prinesla končno zmago. Razlika s klasično Zaporniško dilemo je bila v tem, da se je dilema ponovila dvestokrat, s čimer je Axelrod ugotavljal kakšno vedenje se izplača dolgoročno. In kaj se je obneslo? Ne brezpogojno sodelovanje in tudi ne vedenje v lasten prid. Zmagovalna taktika, ki jo je zasnoval Anatol Rapoport se imenuje TIT FOR TAT in pomeni, da na prvem koraku sodeluješ, nato pa v drugi rundi posnemaš odziv nasprotnika na prvem koraku, tretjega na drugem in tako do konca – torej vračaš odzive. Axelrod je objavil rezultate in ponovil turnir, da bi videli ali lahko kdo razvije še boljšo strategijo a je Tit-for-Tat ponovno zmagal. Zanimivo je, da so vse zmagovalne strategije bile “dobrohotne”, kar pomeni, da nikoli niso prve zafrknile nasprotnika. Mnogi tekmovalci so zelo dolgo v seriji izkoriščali dobroto drugih strategij, a se jim na koncu ni obrestovalo. Prebrisane strategije, ki so skušale osvojiti čimveč točk niso uspevale tako dobro kot dobrohotne strategije, strategije sodelovanja. Pridobile so več točk in zmagale, predvsem zaradi sodelovanja in s promoviranjem skupnega interesa, namesto izkoriščanja slabosti nasprotnika. To nas uči, da je biti dober koristno, a lahko hkrati vodi v izkoriščanje s strani nasprotnika. Da zadržimo koristnost in preprečimo izkoriščanje je potrebno biti odziven tako na maščevanje kot odpuščanje. Ko drugi igralec naredi potezo, ki za nas ni dobra, mora biti odziv tak, da v nalsednjem koraku ne bo motiviran, da odreagira enako. Enako velja pri odpuščanju – potrebno je vrniti sodelovanje, takoj ko to stori drugi tekmovalec. Če smo preostri s kaznovanjem tvegamo pretiravanje, ki lahko vodi v neskončno nesodelovanje partnerja, kar škodi rezultatu obeh igralcev. Večina iger teorije iger se ukvarja z nično vsoto (zero-sum), kar pomeni, da je nagradna fiksna in da se igralcu godi dobro le na račun drugih igralcev. A resnično življenje ni taka igra. Najbolj verjetno je, da bo za nas rezultat ugoden, če bomo sodelovali za skupno dobro. Tic-for-Tat ne more pridobiti višjih točk od nasprotnika, v najboljšem primeru mu gre enako dobro. Axelrod ugotovljeno misel povzame kot: ne zavidajte oz. pot do zmage je v tem, da se ne osredotočaš na to, da boš končal boljše od nasprotnika.
Zelo zanimiva je tudi nadgradnja študije, ki govori prevladovanju določene strategije. Tako imenovan ekološki turnir je izločil vse najslabše strategije, tako da so na koncu medsebojno ostajale le najmočnejše, slabe strategije pa so bile v manjšini ali odstranjene. In kaj je prevladalo? Nekaj različnih strategij, a vse so bile dobrohotne. V morju sovražnih in hudobnih strategij, so zmagale dobrohotne, a le pod pogojem, da so bile tudi provokativno odzivne. Še bolj se je sodelovanje povečalo, če se je povečala možnost, da se bosta strategiji srečali ponovno v prihodnosti. To lahko primerjamo s sodelovanjem med sosedi, sorodniki, prijatelji. Programirane igre so pokazale, da majhne skupine, ki si medsebojno pomagajo (v življenju bi to bili npr. sosedje ali denimo prebivalci istega mesta) tvorijo otočke, ki pa lahko rastejo in prevladajo v “boju” z nasprotniki oz. odbijejo napade. Študijo lahko torej izvezemo na nekaj kratkih ugotovitev. Splača se: biti dobrohoten in nikoli biti prvi, ki odreagira sovražno, potrebno je biti biti odziven in vrniti sodelovanje s sodelovanjem in maščevanje z maščevanjem, ne biti zavisten in ne biti prepameten ali skušati pretentati nasprotnika. 

Uspeh človeštva je zgrajen na medsebojni delitvi dobrin oziroma na recipročnem altruizmu ter sodelovanju. 

Da ljudje radi sodelujemo in pomagamo ni sporno in se je nedavno pokazalo pri obilni medsebojni pomoči žrtvam poplav držav nekdanje Jugoslavije. Tako sodelovanje bi lahko imenovali posredna recipročnost, saj se posameznik odloči, da bo pomagal drugemu na osnovi njegovega slovesa. Tisti, ki imajo sloves, da pomagajo drugim, bodo hitreje deležni pomoči, ko jo bodo potrebovali. To je mentaliteta, ki ne govori: “Pomagal ti bom in ti boš meni”, temveč “Pomagal ti bom, nekdo drug pa bo pomagal meni”. To početje lahko opazimo tudi med japonskimi makakami, kjer nižje rangirane opice, ki urejajo dlako višje rangiranih pridobijo boljši status in s tem tudi sebi zagotovijo urejanje kožuha s strani drugih.
Seveda obstaja tudi možnost, da smo nesebični in pomagamo drugim za skupno dobro. Zametke tega je postavil že Darwin, biologi pa so nato trdili, da naravna selekcija favorizira sodelovanje, da izboljša reproduktivni potencial skupine. Danes je znano, da sodelovanje poteka tudi na večih ravneh hkrati – v pisarni denimo, ljudje pomagajo drug drugemu, da je posel uspešen, kljub temu pa so drug drugemu konkurenti za položaje znotraj podjetja.

Tema, ki je ne moremo zaobiti, ko govorimo o sodelovanju je tragedija skupnih dobrin, klasičen tekst, ki ga je leta 1968 na primeru pastirjev, ki pasejo ovce na skupnem pašniku opisal Garrett Gardin. Opisal je sebično vedenje pastirjev, ki si delijo isti pašnik. Vsak dovoli svojim ovcam, da jedo po mili volji, čeprav vedo, da bo, če bodo drugi pastirji ravnali enako, kmalu zmanjkalo kvalitetne paše za vse, tudi zanje. Ultimativno bodo torej vsi na slabšem in za skupno dobro bi vsak moral preudarno pasti in se morda odreči popolni beri pašnika. Primer lahko izvedemo na današnji odnos ljudi do naravnih virov. Jasno je, da mnogi delujejo le v lastno korist in se niso pripravljeni odreči udobju za skupno dobro. Čeprav vemo, da se hitro lahko pripeti, da bo na planetu primanjkovalo pitne vode za vse, se večina ljudi, ki jim pitna voda teče iz pip, ne ukvarja pretirano z varčno rabo, če v to niso prisiljeni. 
A upanje ni izgubljeno. Manfred Milinski iz Inštituta evolucionarne biologije  Ploen v Nemčiji je razkril nekatere faktorje, ki ljudi motivirajo, da delujejo za skupno dobro. Raziskovalca sta ljudem predstavila igro, pri kateri so dobili 40 evrov, s katerimi so morali uravnavati podnebje. Vsako raven igre (od desetih) so darovali nekaj denarja v skupno dobro pri čemer so igro zmagali, če je na koncu v skupni blagajni bilo vsaj 120 evrov. Če so zbrali manj kot 120 evrov je to pomenilo, da se podnebje sesuje, pri tem pa tekmovalci izgubijo tudi svoj zasebni denar.  Čeprav so igralci pogosto uničili podnebje, se je pokazalo, da se je vedenje v korist skupnega dobrega izboljševalo z vsako ponovitvijo igre. Bolj radodajni so bili tudi, ko so svoj denar lahko podarili javno oz. ko so bili pri podarjanju denarja opazovani. Druge psihološke študije kažejo, da ljudje, ki so bolj empatični hiteje pomagajo, saj je njihova reakcija na osebni stres, ki ga pri tem doživijo (strah, nevarnost ali neugodje situacije, ko je potrebno pomagati) lažje potisnjena na stran in prevlada simpatija ter sočutje. Ljudje smo bolj nagnjeni k pomoči znotraj lastne skupine kot zunaj nje, percepcijo o tem kdo je “naš” in kdo “tuj” in “drugačen” pa je mogoče spreminjati oz. racionalno ovreči. Raziskave kažejo, da je delovanje v lastno korist bolj prisotno, ko posamezniki vidijo, da tudi drugi ravnajo v lastno korist. Politiki bi potemtakem morali biti ljudje idealov in močnih moralnih principov, vzor in navdih. Če prevladuje medsebojna pomoč, so egoistični vzgibi šibkejši. Pri tem je pomembno tudi, da vsi pripadniki čutijo, da je skupna pridobljena korist za vse enaka in da so pri deljenju pridobljene dobrobiti vsi, ki so prispevali k njej, enaki deležniki rezultata.
Teorija igre in mnoge raziskave nam torej kažejo, da obstaja način, kako lahko sodelujemo in da je način sodelovanja skoraj vedno najboljša pot za vse, morebitne biološke predispozicije po egoizmu pa je mogoče zadušiti z umom in socialnimi procesi ter vzgojo. Uspeh človeštva je zgrajen na medsebojni delitvi dobrin oziroma na recipročnem altruizmu ter sodelovanju, ne pa, kot promovirajo kapitalistični sistemi in tržišče - na sebičnosti, konkurenčnosti in tekmovanju. Ljudje, ki pišejo zakone, bi se morali zavedati posredne recipročnosti in možnosti onemogočanja nesodelovalcev oziroma relativne lahkote s katero je ljudi moč spodbuditi k sodelovanju in ga promovirati, isto tako pa bi v šole kot obvezen predmet morali vključiti učenje empatije in mlade opogumljati k sodelovanju na vseh ravneh.