Pozdravite Lucijo. Lucija spada v generacijo Y, ki je bila rojena v času med poznimi 70. in srednjimi 90. leti prejšnjega stoletja. Znotraj generacije Y spada v posebno skupino GYPSY (Gen Y Protagonists & Special Yuppies), za katere člane je značilno, da so prepričani, da so glavni akterji v zelo pomembni zgodbi. Torej Lucija uživa v GYPSY življenju in je zelo zadovoljna, da je Lucija. Edina težava pri vsem tem je, da je nekako nesrečna. Da bi razumeli zakaj, moramo prvo definirati, kaj ljudi sploh dela srečne in kaj nesrečne. Gre za enostavno enačbo: sreča  = realnost minus pričakovanja                                       
Ko je realno življenje osebe boljše od njenih pričakovanj, bo oseba srečna. Ko je resničnost slabša od pričakovanj, bo nesrečna. Da bi to bolje razumeli, bomo v zgodbo o Luciji vpeljali še njene starše: Lucijini starši so bili rojeni v petdesetih letih prejšnjega stoletja  - so baby boom generacija. Vzgajali so jih Lucijini stari starši, predstavniki G.I. generacije ali »najboljše generacije«, ki je odrasla v času velike depresije in se borila v drugi svetovni vojni.
Lucijini stari starši so bili zaradi velike depresije obsedeni z ekonomsko varnostjo in so njene starše vzgojili tako, da so le-ti zgradili praktične, varne kariere. Za njene starše so si želeli, da bi imeli bolj »zeleno travo«, kot so jo imeli sami. Lucijini starši so bili vzgojeni s predstavami o svojih stabilnih karierah.  Naučeni so bili, da jim nič ne more preprečiti te »bujne, zelene trave«, če bodo v to vložili leta trdega dela. 
Ko so izživeli svojo hipi fazo, so se Lucijini starši posvetili svoji karieri. V času 70., 80. in 90. let prejšnjega stoletja je svet vstopal v čas nepredstavljive ekonomske blaginje. Življenje Lucijinih staršev se je izkazalo za boljše, kot so lahko upali. To jim je prineslo občutke zadovoljstva in optimizma.
Lucijini starši, ki so imeli bolj pozitivne življenjske izkušnje kot njeni stari starši, so Lucijo vzgajali z optimizmom naslutenih možnosti. In pri tem niso bili sami. Baby boom  generacija po celem svetu je bila prepričana, da lahko njihovi otroci generacije Y postanejo karkoli želijo, kar so jim vcepili tudi globoko v njihovo identiteto.
Tako so bili ustvarjeni GYPSY-ji, ki so imeli izredno visoke upe za svoje kariere. »Zelena trava« varne blaginje njihovih staršev ni bila več dovolj. Uspešni GYPSY-ji so imeli zelenico z rožami. To nas pripelje do prvega dejstva o GYPSY-jih: 
GYPSY-ji so divje ambiciozni.
Pričakovanja GYPSY-jev od njihovih karier so veliko več kot lepa zelenica blaginje in varnosti. Med tem ko je generacija baby boom živela ameriške sanje, hočejo GYPSY-ji živeti svoje lastne sanje. GYPSY-ji si tako kot njihovi starši želijo ekonomske blaginje – prav tako pa želijo v svojih karierah biti izpolnjeni, o čemer pa njihovi starši niso toliko razmišljali. 
Hkrati pa se dogaja še nekaj. Med tem ko so cilji generacije Y veliko bolj specifični in ambiciozni, je Lucija v času svojega odraščanja prejela še eno sporočilo: »Ti si nekaj posebnega«. Na podlagi tega lahko predstavimo novo dejstvo, ki je značilno za GYPSY-je:
GYPSY-ji imajo o sebi nerealne predstave
Lucijo so naučili, da je že res, da bodo vsi njeni vrstniki naredili izpolnjujoče kariere, ampak ona je naravnost čudovita in kot taki, bosta njena kariera in življenjska pot še posebej izstopali iz množice. Na že tako visoke cilje o cvetoči zelenici, ima vsak posamezni GYPSY o sebi predstavo, da mu je usojeno še nekaj boljšega – biti blesteč samorog na vrhu cvetoče zelenice.
Zakaj so to nerealne predstave? Zato, ker imajo take predstave vsi GYPSY-ji, to pa več ni definicija besede poseben, izjemen – boljši, uspešnejši ali drugačen od običajnega. Glede na to definicijo večina ljudi ni posebnih, ker sicer » biti poseben« ne bi imelo pomena. GYPSY-ji, ki berejo ta članek še celo sedaj mislijo, »V bistvu res, ampak jaz sem dejansko nekaj posebnega.« - in ravno to je problem.
Drugo napačno prepričanje GYPSY-jev pride v ospredje, ko stopijo na trg delovne sile. Med tem ko so bila pričakovanja Lucijinih staršev, da jih bodo leta trdega dela pripeljala do uspešne kariere, Lucija pričakuje, da je uspešna kariera nekaj samoumevnega in da je samo vprašanje časa in izbire, katero pot bo ubrala. 

Na žalost svet ni tako prijazen in čudna stvar pri uspešni karieri je, da jo je v bistvu težko doseči. Uspešne kariere vzamejo leta trdega dela, potu in solz, in niti tisti najbolj uspešni ljudje je ne uspejo zgraditi v svojih srednjih dvajsetih letih. Ampak GYPSY-ji se s tem niso pripravljeni sprijazniti. Za GYPSY-je je prav tako značilno, da imajo poleg nerealnih pričakovanj tudi močan odpor do sprejemanja negativnih povratnih informacij. 
Tako se Lucija nekaj let po študiju znajde z izredno ambicioznostjo, skupaj z arogantnostjo, ki je posledica nerealnih predstav o lastni vrednosti, in zelo visokimi pričakovanji. Njena realnost začenja bledeti v primerjavi s temi pričakovanju in jo po analogiji enačbe »realnost-pričakovanja« dela nesrečno. Vendar to še ni vse. Na vrh vsega tega imajo GYPSY-ji še dodaten problem: 
GYPSY-ji so neprestano ocenjevani
Ko so bili Lucijini starši v šoli in na fakulteti se je vedno našel nekdo, ki je imel boljše ocene, ampak ker od takrat s sošolci niso imeli toliko stikov, v bistvu niso nikoli vedeli, kako uspešne kariere so njihovi sošolci ustvarili. Na drugi strani je Lucija neprestano preganjana z modernim fenomenom: izboljševanje svoje podobe na facebooku.
Socialni mediji ustvarjajo svet, kjer so informacije o življenju ljudi zelo na odprtem, večina ljudi predstavlja izboljšano verzijo svojega življenja in tisti, ki največ trobijo o svojih uspehih, so običajno tisti, katerih kariere (ali odnosi) so zelo uspešni, med tem ko tisti, ki se prebijajo skozi življenje, tega ne objavljajo. To daje Luciji (sicer napačen) občutek, da so vsi zelo uspešni, in s tem samo povečuje njeno nesrečo.

To so torej razlogi, zakaj je Lucija nesrečna ali se počuti vsaj pod stresom in neizživeto. Možno je celo, da je svojo življenjsko pot začela v bistvu zelo dobro, ampak je kljub temu razočarana.
Nekaj nasvetov Luciji:
1) Ostani divje ambiciozna. V tem trenutku je svet poln priložnosti za ambiciozne ljudi, da najdejo cvetoč in izpolnjujoč uspeh. Morda ni neke jasne poti do tja, ampak z dovolj poguma in truda, je možno.
2) Prenehaj razmišljati, da si nekaj posebnega. V bistvu v tem trenutku nisi nič posebnega. Si še ena neizkušena mlada oseba, ki še nima veliko za ponuditi. Lahko pa postaneš izjemna z veliko trdega dela skozi dolgo obdobje.
3) Ignoriraj ostale. Predstava, da je zelenica drugih ljudi bolj zelena, ni nov koncept, vendar pa v današnjem svetu izboljševanja zunanje podobe zelenica drugih ljudi res izgleda čudovit travnik. V resnici so tudi vsi ostali tako neodločeni, dvomljivi vase in pod stresom kot ti. Ob trudu za svoje življenje, ne bo razloga za zavidanje drugim.
Povzeto po: http://www.huffingtonpost.com/wait-but-why/generation-y-unhappy_b_3930620.html