Psihologija je tradicionalno predpostavljala, da je realno zaznavanje samega sebe in svojih sposobnosti nujno za dobro duševno zdravje. Vendar kmalu so psihologi ugotovili, da se pri duševno zdravih posameznikih pojavljajo tri iluzije, to so iluzorna superiornost, iluzija nadzora in pristranska (pretirana) optimističnost. Ste tudi vi podvrženi iluziji superiornosti oziroma fenomenu »boljši od povprečja«? Statistika k temu več kot pritrjuje!

pri duševno zdravih posameznikih se pojavljajo tri iluzije, iluzorna superiornost, iluzija nadzora in pristranska (pretirana) optimističnost

Večina meni, da je boljša od povprečnega posameznika, ter meni, da so tudi njegovi prijatelji, partner in otroci boljši od povprečja. Ljudje se ocenjujemo kot boljše od povprečnega posameznika v pravzaprav vseh lastnostih, ki si jih lahko zamislimo. V raziskavi, ki se je ukvarjala s fenomenom »boljši od povprečja« so študentje ocenjevali sami sebe in »povprečnega študenta« istega spola na 20-ih pozitivnih lastnostih (kot na primer zanesljiv, inteligenten, odrasel in prijazen) in na 20-ih negativnih lastnostih (kot na primer negotov, brez humorja, nesramen in neprijeten). Rezultati so pokazali, da so se v povprečju študentje ocenjevali bolj pozitivno od povprečja na 38 od 40 lastnostih! 
Podobno se večina ocenjuje kot bolj varne voznike od povprečnega voznika, kot bolj spretne v spolnosti od povprečnega ljubimca, bolj etične od povprečnega posameznika. Avstralska študija je razkrila, da 86 % zaposlenih ocenjuje svojo delovno uspešnost nadpovprečno, med tem ko je le 1 % poročal, da so pri svojem delu podpovprečni. Večina prav tako meni, da so manj podvrženi predsodkom kot drugi ljudje, ki jih poznajo. Druge raziskave so pokazale, da večina poroča, da so njihove možnosti, da se jim bodo v življenju zgodile neprijetnosti kot so ločitev, težka nesreča ali osebni bankrot, manjše od povprečnega posameznika. Na le nekaterih redkih lastnostih, kot so sposobnost računalniškega programiranja, se ljudje ocenjujejo kot slabše ali manj sposobne od povprečja. 

Ljudje prav tako mislijo, da bodo bolj verjetno kot ostali po smrti odšli v nebesa. Raziskava U.S. News and World Report, ki je zajela 1,000 prebivalcev Združenih držav Amerike je spraševala, s kakšno verjetnostjo bodo oni sami ter ostale znane osebnosti po smrti odšli v nebesa. Izmed znanih osebnosti so z najvišjo verjetnostjo za odhod v nebesa uvrstili Mati Terezo; tako je menilo 79 % udeležencev. Oprah Winfrey (66 %), Michael Jordan (65 %) in princesa Diana (60 %) niso bili daleč zadaj. Nasprotno, le 19 % je menilo, da je O.J. Simpson zavezan nebesom. Najbolj zanimiva ugotovitev pa je bila, da so udeleženci sami zase v 87 % menili, da jim je namenjen odhod v nebesa. Če poenostavimo, udeleženci so menili, da imajo oni osebno večje možnosti za posmrtno življenje v nebesih, kot pa kdor koli drug, vključno z Mati Terezo!
Zgoraj navedeno kaže na izredno absurdnost fenomena »boljši od povprečja«. Tako rekoč vsaka človeška lastnost – inteligentnost, fizična privlačnost, socialne spretnosti, prijaznost, atletskost, moralnost, sposobnosti vožnje, spretnost v spolnosti in tako naprej – vse padejo pod normalno, zvonasto porazdelitev. Na vsaki lastnosti, ki je normalno porazdeljena, se enako število ljudi uvršča pod povprečje kot nad povprečje. Ne glede na to ali govorimo o prijaznosti, lenobi, sposobnosti vožnje ali posteljnih spretnosti, 50 % vseh ljudi se po definiciji uvršča v povprečje ali nižje ter 50 % se uvršča v povprečje ali višje. Vendar le redki posamezniki ocenjujejo, da se uvrščajo pod povprečje na določeni lastnosti, in tudi v tem primeru, se po vsej verjetnosti podcenjujejo kako nizko pod povprečje sodijo! Tako je velika večina ljudi, ki meni, da se uvršča nad povprečje, v zmoti.

Drugi nas zelo redko vidijo tako pozitivno, kot vidimo sami sebe

Ko pa ljudje zaznavajo, da je nekdo na za njih pomembni lastnosti dejansko boljši od njih, enostavno zaključijo, da mora biti ta oseba enkratno nadpovprečna! Čeprav zaznavamo ljudi, ki se nedvoumno izkazujejo za izjemne, lahko ohranimo pozitivni pogled sami nase. Manj verjetno se nam zdi, da smo na neki dimenziji podpovprečni, bolj verjetno se nam zdi, da je ta druga izjemna oseba pač tako zelo dobra.
Ob tem, da se ljudje ocenjujejo kot boljše od povprečja, so prav tako nagnjeni k temu, da se zaznavajo boljše kot jih vidijo drugi. Ko so raziskovalci primerjali ocene posameznikov njih samih z ocenami njih s strani drugih ljudi, so ugotovili, da se večina ljudi ocenjuje bolj pozitivno kot pa jih dejansko ocenjujejo drugi. To dejstvo je lahko kruta streznitev, saj pomeni, da nas! Celo če smo že do določene mere samokritični, in nekatere aspekte samih sebe ne maramo, je verjetnost, da so te lastnosti všeč drugim, še toliko manjša. 

Večina se ocenjuje kot bolj varne voznike od povprečnega voznika, kot bolj spretne v spolnosti od povprečnega ljubimca, bolj etične od povprečnega posameznika

Če povzamemo, smo vsi vsaj »sedmice« na lestvici do 10, vendar to sploh ni slabo. Te iluzije varujejo naše duševno zdravje in ohranjajo samospoštovanje. Zaradi teh iluzij smo bolj zadovoljni s svojim življenjem, manj smo podvrženi depresivni motnji itd. Kdaj pa kdaj pa je morda dobro upoštevati tudi kakšno konstruktivno kritiko!