Hej fantje, kdo je tu šef, je neizbežno vprašanje vsakič, ko se vedno znova in znova, kot Lassie domov, poln delavne vneme in elana vračam na edino svobodno radijsko postajo v Sloveniji – Mariborski radio študent (MARŠ). Edino od svobodnjaških duhov osvobojeno radijsko postajo v deželici na sončni strani alp seveda le pogojno in v skrajni  nesreči, če bodo mračne nazadnjaške sile utišale ljubljanski radio študent, kjer pa se za razliko od mariborskega radia študent vsaj približno ve, kdo pije, če se že ne ve, kdo bo plačal zapitek. Pri MARŠ-u tega nikoli ne veš. 

Direktorji prihajajo in odhajajo kot ljubice kakšnega mačota v latino žajfnicah. Mariborski radio študent kljub vsej svoji vzdržljivosti in trdoživosti vsaj v drugem delu njegovega četrt stoletnega obstoja, vse do danes, po zaslugi Sveta MARŠ, ki je odgovoren za izbor direktorjev ali direktoric, namreč ni izkazal zdravega in konstruktivnega razuma in je s postavljanjem neodgovornih kadrov na to odgovorno upravljalsko mesto javnega zavoda povzročil veliko škode programu, sodelavcem, ugledu radia in nenazadnje poslušalcem MARŠ, ki so zaradi nesposobnosti, ali še bolje nespodobnosti nekaterih direktorjev, prikrajšani za več kvalitetnega programa, ki se bo, upam, še dolgo oddajal preko, spet le pobožno upam, kvalitetnega signala ali optimalno delujoče povezave na medmrežju.

Telo se trudi, koraka, teče in skače, glave pa ni..                                                                             

Od kod pravzaprav izhajajo moje kritične (in priznam, dolgoletne) trditve o neodgovornosti odgovornih za MARŠ? Iz preproste prakse. Osebne. Kot dolgoletni sodelavec, pred leti krajši čas tudi kot ambiciozni vršilec dolžnosti odgovornega urednika MARŠ, sem se namreč srečeval prav s slednjim, to je z absolutno neodgovornostjo kapitana barke, beri direktorja, ki med plovbo niti ne spi pijan nekje v svoji kajuti, ampak ga po pravilu sploh ni na barki. Kot odgovornega urednika te prav nič ne more zmotiti bolj kot odsotnost direktorja, zato se čudim potrpežljivosti sedanjega odgovornega urednika, gospoda Šalija. Morda gospod direktor Jure Gojič res trdo dela v maminem podjetju in nima časa za MARŠ, kot se je izrazil, ampak rečem vam, v dobro sedanjega prizadevnega odgovornega urednika in njegovih sodelavcev, voditi radijsko postajo brez aktivnega direktorja je kot hoja brez glave. Telo se trudi, koraka, teče in skače, glave pa ni. Direktor radia je po definiciji odgovoren za poslovanje in tehnično brezhibnost radia. On je tisti, ki mora prvi opaziti primanjkljaj provianta (beri zalog in  morale) in vsako najmanjšo pomanjkljivost na potujoči barki. A žal kapitana ni, znajdi se sam dečko, to je prevečkrat pravilo na MARŠ. Nikakor mi v vsej tej brezglavi MARŠ-evi plovbi ni jasno, kako omenjeni odsotneži niso imeli in sedanji nima dovolj morale, da bi se poslovili od svojih (ne)odgovornih položajev. Očitno si ne želijo boljše prihodnosti MARŠ-a ampak jih zanimajo zgolj njihove osebne reference. To je edina logična razlaga. Hej, direktor sem, to ni šala, četudi v resnici ne hodim na šiht! Seveda se sistemsko in posledično programsko stvari na tak način ne morejo premikati v željeno smer. Tudi še tako obskurno majhna radijska postaja, vsaj po kvadraturi, proračunu in poslušanosti, si namreč zasluži odgovorno vodstvo. In ponavljam, že od ustanovitve MARŠ, 8. februarja bo natanko 24 let od tega veselega dogodka, Svet MARŠ, ki izbira direktorje ali direktorice ter odgovorne urednike ali urednice, ponavlja prakso nezainteresiranosti, ali še raje sektaštva, ki je pripeljalo do situacije, kakršni smo priča tudi danes. Svet MARŠ izbira direktorje po le njim znanih kriterijih, ali preprosto zato, ker menda ni boljših kandidatov, te pa potem zanemarjajo svoje odgovornosti, preprosto jih ni na palubi, kaj šele, da bi med vožnjo bili na poveljniškem mostu. In tako začne barka trohneti, posadka pa si domišljati; ah sej ni važno, bomo že, in podobno, pa so v resnici z vsakim zavesljajem bližje čerem. Vzgledi namreč vlečejo. Če ni kapitana, zakaj bi bil jaz tukaj, si namreč najbrž misli tudi krmar, z drugimi besedami glasbeni urednik MARŠ-a, gospod Hlupič, ki ga zaradi družinskih obveznosti ni več blizu radia, krmarjenje pa je kljub svoji funkciji prepustil ... ah, nekomu že. Prav, si mislim, naj zagrabi krmilo ta nekdo drug, če le ima kaj pojma o plovbi po radijskih valovih, in naj za božjo voljo Svet MARŠ enkrat po dolgih letih najde primernega in plovbe željnega kapitana. Obstajajo ljudje, ki bi za navadno mornarsko mezdo, beri plačilo preko javnih del, lahko opravljali tudi kapitanski, direktorski posel, le tistih, ki jih tako ali tako ni pri stvari, se je treba najprej znebiti. To pa bi bilo ali bo težko. Najbrž ne mislite, da bo direktor ali glasbeni urednik, ki je istočasno član Sveta MARŠ odstavljal samega sebe?
Ja, vse najboljše MARŠ, in s tem vse najboljše vsem prostovoljskim, ljubiteljskim sodelavcem, ki skrbite, da kljub temu, da ste v resnici obglavljeni, vedno znova in znova brcate. In zabijate gole. V draj ek! ČESTITAM!