Vegetarijanstvo je prispevalo k večji ozaveščenosti o neprimernem ravnanju z živalmi v industriji predelave hrane. Toda za resne obete izboljšanja ravnanja z milijardami hlevskih živali po svetu potrebujemo vegetarijanizem.
 
Osnove
Vprašanje ni, kaj pomeni biti vegetarijanec ali vegetarijanka. To vemo, gre za delno ali celovito odpoved prehranjevanju z izdelki, ki vsebujejo sestavine živalskega izvora. Ne bomo se poglabljali v različne variacije vegetarijanstva, dovolj je prepoznati ločnico med veganstvom kot celovitimi odrekanjem hrani in izdelkom živalskega izvora (poleg mesa, odpoved tudi jajcem, mleku, siru, mlečni čokoladi, želatini, usnju, ipd.) in vegetarijanstvu kot odpovedi mesu (oziroma vsej hrani, ki izvira iz telesa živali in jo lahko pridelamo le z ubojem živali). Vegani se v celoti odrečejo hrani, ki na kakršenkoli način vsebuje izdelke živalskega izvora, vegetarijancem pa načeloma zadostuje, da se odpovedo mesu. Meso nujno predvideva smrt živali, medtem kot lahko jajca in mlečne izdelke načelom lahko pridobimo brez da bi živalim odvzeli življenje. Ljudje se za vegetarijanstvo odločijo iz različnih razlogov. Nekateri se odpovedo mesu zaradi zdravja, drugi zaradi varovanja okolja, tretji zaradi religijskih razlogov, mnogi pa zaradi prepričanja, da se z živalmi v industriji ravna neprimerno in nemoralno. V nadaljevanju si podrobneje poglejmo zadnjo utemeljitev vegetarijanstva. 

Razmere so objektivno grozne
Preden nadaljujemo si poglejmo, o čem govorimo, ko govorimo o industrijski reji. V naslednjem odstavku bo naveden opis življenjskega okolja živali, ki jih industrija goji za človekovo prehrano. Branje opisa lahko zbuja izredno negativne občutke, zato bralcu ponujam možnost, da mi preprosto zaupa, da so razmere grozne in del besedila v poševnem tisku pač preskoči.
»Smrt v klavnici ni edino gorje, ki ga prestajajo živali. Ko se naposled znajdejo na krožniku, ima večina živali, vzrejenih v stresnih, nevarnih razmerah industrijskih farm, za seboj že dolgo zgodovino intenzivnih bolečin in trpljenja. Ta se začne z zgodnjo ločitvijo od staršev, in nadaljuje s prisilnim bivanjem v prenatrpanih, nezdravih, premajhnih in skrajno neudobnih prostorih, ki onemogočajo zadovoljevanje najosnovnejših živalskih potreb. Ker stres prej ali slej načne njihovo odpornost, jih redno pitajo z antibiotiki in rastnimi hormoni. Zaradi zmanjševanja proizvodnih stroškov jih hranijo s predelanimi trupli sotrpinov. Da bi preprečili izgube zaradi sproščanja agresivnosti, jih pohabljajo (jim režejo kljune, kremplje, repe, pulijo zobe, jih kastrirajo, vse to praviloma brez anestezije). Ko so zrele za zakol,  pa jih strpajo v tovornjake in prevažajo stotine kilometrov do klavnice brez zadostnih količin hrane in vode. Tam jih z elektrošokom najprej omamijo, zatem obesijo na kline in jim nazadnje (domnevno neboleče) prerežejo vrat.« 
Iz zapisa Friderika Klampferja: Paola Cavalieri in kritika dvojnih moralnih standardov v odnosu ljudi do živali, v Cavalieri Paola, Živalsko vprašanje: za razširjeno teorijo človekovih pravic, str. 195-232, Krtina, 2006, Ljubljana.

Vegetarijanstvo zaradi pravic ali blagostanja živali lahko razumemo na dva načina: kot odpoved živalski hrani, kjer je vsakršna raba izdelkov živalskega izvora razumljena kot nelegitimno izkoriščanje živali ali pa vegetarijanstvo razumemo kot obliko protesta proti obstoječi industriji pridelave hrane, ki živalim povzroča prekomerno trpljenje in z njimi sploh slabo ravna. Vegetarijanstvo v drugem pomenu lahko razumemo kot bojkot prevladujoče prehranske industrije. Razume se, da so živali v sodobni industrijski reji v položaju, kjer so žrtve krutega ravnanja, kjer trpijo in se jim sploh slabo godi. 

 “ vegetarijanstvo LAHKO razumemo kot obliko protesta proti obstoječi industriji pridelave hrane, ki živalim povzroča prekomerno trpljenje. ”

Vegetarijanstvo kot protest
Ker se je skoraj nemogoče izogniti mesu in živalskih izdelkov, ki ne bi bili iz sodobne industrijske reje, se nekateri ljudje odločijo, da mesne industrije s svojimi nakupi ne bodo več financirali, zato začnejo bojkotirati meso in mesne izdelke ter postanejo vegetarijanci. Pri tem velja omeniti skupino kupcev, ki se sicer odpovedujejo živalskim izdelkom iz industrijske reje, vseeno pa kupujejo meso in druge izdelke živalskega izvora od rejcev, za katere so na podlagi certifikatov ali osebnega zaupanja prepričani, da z živalmi ustrezno ravnajo. Medtem ko veliko vegetarijank in vegetarijancev zagovarja množico razlogov v prid svoji odpovedi mesu pa se mi zdi, da je med močnejšimi motivacijami za odpoved mesu ideja, da bomo na ta način vsaj nekaterim živalim prizanesli grozne pogoje življenja. Ljudje se čutijo nemočne glede velikega trpljenja živali v industriji in menijo, da bi morali podobno kot s hišnimi ljubljenčki, tudi z živalmi v industriji ravnati bolj humano. Ker ne vidijo nobene možnosti, da bi to kmalu dosegli, se odločijo za bojkot izdelkov, ki prihajajo iz industrije. Ker je izredno težko ohranjati konsistentnost in stalno preverjati informacije o načinu ravnanja z živalmi pri posameznih rejcih, se mnogi odločijo zavrniti tudi etično-pridelano/domače meso, zato zavrnejo mesne izdelke v celoti, ne samo tiste iz industrije. 

Se protest kdaj konča?
Če sprejmemo idejo, da je vegetarijanstvo v veliki meri bojkot industrije zaradi neprimernega ravnanja z živalmi, lahko sklenemo, da bi se bojkot končal, če bi reformirali industrijo in začeli z živalmi ravnati na način, da zmanjšamo njihovo trpljenje. Velik del moralno spornega ravnanja z živalmi v industriji izvira iz ekonomske logike učinkovitosti, kjer se poskuša s čim manj vložka (kakovosti hrane, prostora za gibanje in rekreacijo živali, krajša življenjska doba), pridelati čim več izdelkov (mesa, jajc, mleka). Povečanje blagostanja živali v industriji bi bilo možno, a bi šlo na račun ekonomske učinkovitosti, kar bi pomenilo podražitev mesa in živalskih izdelkov. Do tovrstne reforme bi lahko prišlo samo s pomočjo državne regulacije, ki bi vzpostavila zakonodajo, ki bi določala ustrezne bivanjske razmere za rejene živali in vzpostavili standarde ravnanja z živalmi, ki bi sledile določenemu moralnim standardom, ki bi jamčili določeno blagostanje živali. Problem s to rešitvijo pa se pojavi, enako kot na drugih področjih okoljevarstva, da višji etični standardi pomenijo višanje cen izdelkov za potrošnike. Enostavno ceneje je, če na enem kvadratnem metru zemlje gojiš dvajset piščancev namesto štiri. Zato bo tisti rejec, ki bo »pridelal« več mesa na kvadratni meter, cenejši od tistega, ki bo zaradi višjih življenjskih standardov živali pridelal manj mesa. Kupci, bodo v iskanju vedno nižjih cen, »živalim prijaznega« rejca sčasoma izločili. Tovrstna ekonomska logika je v ozadju industrializacije kmetijstva in živinoreje kot smo jo videli v zadnjih desetletjih. Grozno ravnanje z živalmi je rezultat sledenja logiki sledenja čim večjemu dobičku pri pridelavi hrane. Nasprotniki reforme za izboljšanje blagostanja živali, bi gotovo kritizirali reformo z očitki o nižanju življenjskega standarda (ljudi), zaradi višjih cen mesa in drugih živalskih izdelkov. Pri tem bi lahko izpostavili socialna vprašanja, ki izvirajo iz podražitev mesne hrane ipd. Ljudi bi z »argumentom denarnice« prepričevali, da so ti ukrepi nesmiselni in nepotrebni. 

 “ Samo povečanje števila vegetarijancev, brez političnega boja, ne bo izboljšalo standarda ravnanja z živalmi. ”

Potrebujemo vegetarijanizem
Če rečemo, da je eden od pomembni ciljev vegetarijanstva v izboljšanju odnosa človeka do živali in v izboljšanju življenjske pogojev (hlevskih) živali, je edina možnost dolgoročnega uspeha v artikulaciji vegetarijanstva kot političnega cilja. Namesto gibanja, ki želi predrugačiti prehranjevalne navade posameznic in posameznikov, si mora vegetarijanstvo zastaviti cilj družbene ureditve, ki bi uveljavljal zaželeno ravnanje človeka do živali. Potreben je političen cilj, ki bi ga lahko podprli vsi, ki jim je ob branju drobnega tiska v delu tega besedila, ki opisuje življenjske okoliščine živali, težko. Vegetarijanstvo bi se moralo iz boja za ustrezno prehrano, preleviti v boj za ustrezno družbo. Družbo, ki bo zadovoljiva človekove želje po raznovrstni prehrani na način, ki ne predvideva grozodejstev, ki se ta trenutek dogajajo milijonom čutečih bitij po vsem svetu. Samo povečanje števila vegetarijancev, brez političnega boja, namreč ne bo izboljšalo standarda ravnanja z živalmi. Brez političnega cilja in družbenega pritiska, ki bo zahteval potrebne reforme, lahko večanje deleža vegetarijancev vodi celo do nižjih cen mesa. Če hoče vegetarijanstvo uspeti, si mora zastaviti ustrezne družbene cilje. Nikoli ne bomo prepričali potrebne večine prebivalstva, da naj se odpove uživanju mesa. Lahko pa prepričamo zadostno večino, da je potrebno glede krutega ravnanja z živalmi nekaj ukreniti. Vegetarijanstvo je kot gibanje doseglo točko, ko mora postati politično gibanje. V politične programe dobromislečih ljudi se mora umestiti cilj izboljšanja življenjskih pogojev živali v kmetijstvu in v industriji. Samo vegetarijanstvo ne zadostuje. Če hočemo res kaj narediti za milijarde trpečih živali, potrebujemo vegetarijanizem. 

NEKAJ DEJSTEv POVEZNIH Z MESNO INDUSTRIJO IN VEGETARIJANSTVOM

- Za 1 kg pridelave mesa v industriji se porabi povprečno 1550 L pitne vode
- 40% celotne pridelave žita na svetu se porabi za krmo perutnine, prašičev, goveda in drugih rejnih živali, s čimer bi lahko nahranili stradajoče prebivalce držav t.i. tretjega sveta
- Na kmetijski površini, ki jo potrebujemo za pridelavo enega kilograma mesa, bi lahko v enakem časovnem obdobju pridelali 200 kg paradižnika ali 160 kg krompirja.
- Živali pridelajo 10 krat manj hrane kot je pojedo.o
- Dušik (N) v obliki amonijaka (NH3), ki danes velja za glavnega krivca umiranja gozdov, v 85% izvira iz emisij živinoreje.
- Pri kravah mlekaricah je uporaba antibiotikov zelo pogosta, saj so pri visoko produktivnih kravah seski zelo obremenjeni, prav tako z antibiotiki pitajo perutnino in svinje, da se bolje redijo. Te snovi skupaj z gensko predelano hrano, ki jo živali pojedo pristanejo v končnem živilu.
- Razlog, da mesna industrija še sploh obstaja, je predvsem ta, da gredo dobički večinoma v zasebne žepe, stroške pa se naloži celotni skupnosti (oziroma vsem davkoplačevalcem). Po oceni znanega Worldwatch inštituta bi se morala cena mesa podvojiti ali potrojiti, če bi želeli vključiti vse ekološke stroške vključno z zgorevanjem fosilnih goriv, zniževanjem nivoja podtalnice, kemičnim onesnaženjem prsti in ustvarjanjem amonijaka ter metana. Da posledičnih zdravstvenih stroškov niti ne omenjamo.
- V Sloveniji nastane 150 ton odpadkov živalskega izvora dnevno, iz katerih predelajo 30 ton kostne moke, ki jo je treba uničiti. Slovenske sežigalnice ne morejo dnevno vsega sežgati, zato morajo kostno moko sežigati v tujini.
- Zadnje raziskave kažejo (Journal of Clinical Nutrition), da vegetarijanci zaužijejo veliko manj nasičenih maščob, zaradi česar je pri njih tveganje za nastanek bolezni srca veliko manjše.
- V povprečju vegetarijanci živijo 6 let dlje od vsejedcev.
- V nasprotju s prepričanjem nudi vegetarijanska prehrana dovolj beljakovin. Raziskave so ovrgle prepričanje, da so živalske beljakovine kakovostnejše. Ernst Konfranyi je dokazal, da je mogoče s kombinacijami doseči zelo visoke vrednosti beljakovin (fižol in koruza, leča, kvinoja, riž in soja).
vir: WWW. VRG.ORG, GOVEG, www.vegetarismus.ch