JE BILO TO PRAV ALI NAROBE?

Razmišljanje stotnika marincev Timothy Kuda, ki je sedaj podiplomski študent na newyorški univerzi. V Irak je bil razporejen leta 2009, v Afganistanu pa je služil leta 2010 in 2011.

Ko sem se priključil Marincem, sem vedel, da bom ubijal ljudi. Za to sem bil izučen na različne načine: od pritiska na petelin do naročila bobnega napada in pretepanja človeka s kamnom do smrti. Bolj se je bližala moja mobilizacija v vojno območje leta 2009, bolj so se moje ubijalske sposobnosti izpopolnile, kar ne bi mogel trditi tudi za moje etično razumevanje ubijanja.
V sebi sem nosil dve nasprotujoči mnenji: Ubijanje je vedno nesprejemljivo, razen v vojni, kjer je nujno. Kako je vendar lahko nekaj hkrati nemoralno in nujno?
Tega vprašanja nisem uspel razčistiti pred začetkom služenja, kakor tudi ne v prvih nekaj mesecih služenja, ko sem brez pomislekov čutil, da je ubijanje upravičeno. Enostavno je bilo preveč dela, da bi se ukvarjali z moralo tega, kar počnemo.

Nekega dne leta 2010 v Afganistanu se je moja enota znašla v strelskem spopadu, ki se je končal z ubojem dveh oseb na motorju, za katera smo menili, da nas bosta napadla. Ignorirala sta ali pa nista razumela naših pozivov, da ustavita. V skladu s taktičnimi smernicami “stopnjevanja sile” smo jih imeli pravico ubiti v samoobrambi. Čeprav smo mislili, da sta oborožena, se je kasneje izkazalo, da sta civilista. Eden ni kazal več kot 16 let.
Od takrat je že več kot dve leti in o njiju razmišljam vsak dan. Včasih, ko gledam poročila ali film, najpogosteje pa med tuširanjem ali sprehodom po soseski.
To nista edini smrtni bremeni, ki ju nosim. Spomnim se, ko me je prvič preko radijske zveze vojak vprašal, ali lahko njegova enota ubije nekoga, ki zakopava bombo. Odločitev je padla name. Odobril sem. Takšne odločitve so postale vsakdanjik. Bolj strašljivo od samega dejstva, kaj počnemo, je postala preprostost in enostavnost mojih odločitev. Nikoli nisem nekoga ustrelil, naročil pa sem več bombnih napadov in odobril uboje ljudi.

Mnogi veterani ne morejo uskladiti dileme takšnih akcij z božjo zapovedjo “Ne ubijaj.” Ko prideje domov iz okolja, kjer ne samo, da je ubijanje sprejemljivo, temveč je tudi merilo uspeha, je prehod v okolje, kjer je ubijanje napačno, nerazumljivo.
To neskladje ima lahko usodne posledice. Po več kot 10 letih od vojne, je v zadnjem letu vojska izgubila več svojih aktivnih ljudi zaradi samomorov, kot zaradi sovražnega ognja. Še bolj zaskrbljujoče je, da Ministrstvo za veterane ocenjuje, da je vsak peti samomorilec v ZDA veteran, ne glede na to, da veterani sestavljajo vsega 13 odstotkov prebivalstva.
Čeprav ne vem, zakaj se posamični veterani odločajo za samomore, lahko trdim, da je etična škoda vojne verjetno mnogo večja, kot psihične posledice, ki jih veterani trpimo. Za udeležbo v vojni moraš prenastaviti svoj moralni kompas. Ko se vrneš z bojišča, ga je zelo težko, ali pa nemogoče popravit.

Ministrstvo za veterane je ta problem poimenovalo “moralna poškodba”, ampak je izraz zavajajoč kot tudi “kolateralna škoda”. To ni poškodba, ki jo ozdraviš s počitkom, psihoterapijo ali protibolečinskimi tabletami. Vojna nas dela morilce. S tem se moramo soočiti neposredno, če želimo biti iskreni o pravi ceni vojne.

Z Afganistana se nisem vrnil ista oseba. Osebnost je enaka, vsaj približno, vendar nisem več “dober” človek, za katerega sem se imel prej. Ne obstaja nič, kar lahko to spremeni; nemogoče je pozabiti, kar se je zgodilo in vsi, ki bi mi lahko odpustili, so mrtvi.
Nikoli ne bom vedel, ali so bila moja dejanja v Afganistanu pravilna ali ne. Ko imam dober dan, verjamem, da so bila potrebna. Nasprotno pa želim verjeti, da je ubijanje, tudi v vojni, napačno.

“ Si koga ubil?” slišim kot: “Kaj je najbolj grozljiva stvar, ki si jo kdaj storil?”

Amerika bo za časa mojega življenja vpletena še v druge vojne. Če pa je odločitev o tem kolektvna odgovornost, potem morajo civilisti bolje razumeti posledice. Nemoralnost vojne ni rana, ki jo lahko ignoriramo - je boleče očitna zaradi številnih veteranov, ki si jemljejo življenja.
Civilisti lahko dojamejo vojne žrtve, saj vsakdo pozna koga, ki je umrl. Vendar le malo ljudi pozna koga, ki je ubijal. Ko nekomu povem, da sem marinec, praviloma sledi vprašanje: “Si koga ubil?” Jaz to slišim kot: “Kaj je najbolj grozljiva stvar, ki si jo kdaj storil?” Ne razumejo, da sprašujejo po izjemno osebni zadevi.

Veliko veteranov, ki jih poznam, znori ob takih vprašanjih, ki krepijo občutek izoliranosti v družbi, ki ji je, kot kaže, vseeno za Irak ali Afganistan. Meni pa je pokazatelj, da radovednost civilistov presega njihovo razumevanje vojne. Le malo Američanov ve, kaj je vojna. Naše bitke bijemo s prostovoljnimi vojaki in ker je globje poznavanje vojne tudi prostovoljno, je hkrati tudi nepotrebno.
Le veterani lahko razumejo in pojasnijo etični vpliv vojne. Za mene to pomeni biti odkrit in iskren do smrti, ki sem jih povzročil in kako so me spremenile.

Na vprašanje “Ali si koga ubil?” ni lahko odgovoriti, še manj pa na to želi odgovorit vsak veteran. Ampak če me civilist vpraša, se počutim dolžnega odgovoriti.

Če bo razlaga tega, kar sem storil 6000 milj stran v konfliktu, ki je daleč od javnega zavedanja, zmanjšala verjetnost za naslednjo vojno, potem moja dejanja niso bila zaman.