Vodja lokalne skupine KKK-a je mislil, da je našel novega entuziastičnega rekruta, v bistvu pa je v skupino nenamerno včlanil temnopoltega policista. Ron Stallworth razkriva smešno sago, ki jo je Spike Lee tudi prenesel na filmsko platno.

»Moj narednik se je včasih tako močno smejal, da je moral zapustiti prostor,« pravi Ron Stallworth.
Ken O’Dell, skrivni član na novo vzpostavljenega Ku Klux Klana, je v poznem oktobru leta 1987 v Colorado Springsu prejel opogumljajoč znak, da njegova strategija umeščanja oglasov, s katerimi je želel rekrutirati nove ljudi, v osebne sekcije lokalnega časopisa učinkuje. 
Ron Stallworth mu je poslal pismo. Ron je v pismu napisal, da želi vzpodbujati razloge bele rase in se pridružiti klanu in kmalu sta se s Kenom znašla sredi navdušenega telefonskega pogovora. Ken, ki je preziral temnopolte, Jude, katolike in vse manjšine, ki se jih je lahko domislil, si je Rona predstavljal kot sorodno dušo. Nad Ronom je bil navdušen celo do te mere, da mu v prihodnjih mesecih ni le zagotovil članstva in polnega dostopa do klana, ampak ga je celo opeval kot bodočega vodjo lokalnega poglavja. Vendar pa Ken ni vedel vsega o Ronu – in te stvari je izvedel komaj 28 let kasneje, ko jih je Ron razkril v intervjuju za časopis. 
Prva stvar: Ron je bil policist pod krinko. In druga, kar Rona še zmeraj nasmeji, ko pomisli na to, Ron je temnopolt. 

Zgodba o tem, kako se je temnopolti policist infiltriral v KKK, je tako neverjetna, da gre podvomiti o njeni resničnosti, a ko se vzame v zakup tehnologija v poznih osemdesetih, je lažje razumeti, kako je tako drzna in vznemirljiva policijska operacija pod krinko lahko uspela. Takrat ni bilo interneta in pametnih telefonov, teroristične organizacije v vzponu so morale svojo tajno komunikacijo bazirati na pismih in telefonskih klicih. Ken nikakor ni mogel izvedeti, da glas, ki na drugi strani linije rohni proti »sužnjem« in »blatnim ljudem«, pripada komurkoli drugemu kot nekomu, ki ga je sam rad imenoval »inteligenten bel moški«. Kena so tako uspešno prelisičili.

»Na srečo ljudje, s katerimi sem imel opravka, niso bili ravno najbolj bistri,« pravi Ron. »Bilo je tako neznansko smešno, da se je to sploh dogajalo. A ne glede na to, kako smešno je bilo, je bila to preiskava, ki smo jo vzeli resno, saj so bili nameni klana še kako resni.«

Rona Stallwortha smo našli v Teksasu, na meji z Mehiko, v mestu El Paso, kjer je odraščal. Zdaj Ron pri 65ih leti starosti živi mirno zakonsko življenje. Čeprav se je upokojil, je še vedno globoko zvest policiji, v njem pa je še zaznati uporništvo. 
Ron je bil star 21, ko se je kot pripadnik patrulje pridružil policiji. Takrat je bil edini temnopolti uslužbenec na oddelku. Preiskovanje klana so pričeli iz nič 4 leta kasneje – to je bila velika priložnost za motiviranega in ambicioznega mladega policista. 

Že leta se je govorilo, da bodo zgodbo prenesli na filmsko platno, a se to ni zgodilo, nato pa je režiser Spike Lee končno dal projektu zeleno luč. Lee je v vlogo Rona postavil Johna Davida Washingtona in Ron kot velik oboževalec Denzela Washingtona priznava, da ga nadvse zanima, kako se bo igralčev sin odrezal v tej vlogi.

Skoraj nerazumljivo je, da je trajalo skoraj dve desetletji, preden so to izjemno zgodbo pretvorili v film. »Če Trump ne bi okupiral Bele hiše, se to tako ali tako ne bi zgodilo.« Ko ga omeni, Ron sedanjega predsednika ne počasti z njegovim nazivom. Izgredi, ki so se lanskega avgusta zgodili v Charlottesvillu, ko so se neonacisti in beli nacionalisti spopadli z antifašističnimi demonstratorji, so namreč pospešili dokončanje filma.

Pojavlja se torej vprašanje: kako se je lahko Ron kot temnopolti moški, vključil v organizacijo, ki se je borila za nadvlado moči belcev? Kaj se je zgodilo, ko se je s temi ljudmi srečal na štiri oči? »Poklical sem svojega prijatelja Chucka,« pravi Ron.

PRIZNAVA, DA JE NAREDIL DVE VELIKI NAPAKI: PISMO KKK-U JE PODPISAL S SVOJIM PRAVIM IMENOM IN »PRELOMIL SEM NAJBOLJ OSNOVNO PRAVILO OD VSEH IN SE SPUSTIL V PRIMER BREZ VSAKEGA PLANA O SLEDEČIH OPERACIJAH«.

Ron pojasnjuje, da operacija pod krinko pravzaprav ni bila načrtovana. Ker je bila policija zaskrbljena in je želela o klanu izvedeti več, je Ron naredil domačo nalogo. »Ko sem odgovoril na oglas v časopisu, sem mislil, da mi bodo samo poslali letake ali kaj podobnega.« Namesto tega pa ga je poklical Ken O’Dell in se predstavil kot lokalni organizator »Vzroka« (»The Cause«). 
Ron ni bil pripravljen na ta telefonski klic, a je vseeno dovolj dobro razmislil in v pismu navedel neizsledljivo telefonsko številko, zaradi česar je telefon zazvonil na policijski postaji. Priznava, da je naredil dve veliki napaki: pismo KKK-u je podpisal s svojim pravim imenom in: »prelomil sem najbolj osnovno pravilo od vseh in se spustil v primer brez vsakega plana o sledečih operacijah.« 
Ko je prvič govoril s Kenom, je Ron improviziral po najboljših močeh: »Moja sestra se je pred kratkim zapletla z nigerjem,« mu je jezno povedal po telefonu, »in vsakič, ko pomislim, da se s svojimi umazanimi črnimi rokami dotika njenega čistega belega telesa, mi gre na bruhanje.« 
»Iščemo točno nekoga takega, kot si ti. Kdaj se lahko dobiva?« ga je vprašal Ken.

Zdaj je nastopil Chuck. Ron se je odločil, da bosta potrebna dva Rona Stallwortha: 
temnopolta verzija, torej on sam, ki bo nadaljeval s pisemsko korespondenco in obvladoval neizsledljivo telefonsko linijo, in belopolta verzija, Chuck, Ronov prijatelj, ki je delal na oddelku za narkotike, in se bo udeleževal zborovanj KKK-a s plašči in z bodali, ko se bodo ta dogajala. 
Chuck je bil za, a nadrejeni se z idejo niso strinjali, saj so bili prepričani, da ju bodo razkrinkali: »Zaradi tvojega glasu bodo vedeli, da nisi belec.« Ron se trudi pojasniti takratno situacijo in razložiti, zakaj so bili ameriški organi kazenskega pregona  v tistem času nekako v precepu med svojimi lastnimi predsodki in odločenostjo, da naredijo konec rasno-motiviranim zločinom. Niso si želeli ponovitve izgredov iz konca 60ih in zgodnjih 70ih let. Skupine podpornikov nadvlade belega režima in Črni panterji (»Black Panthers«), drugi ekstrem, so na skrivaj in tudi odkrito pozivali k oboroženim spopadom.
V Denverju so pripadniki klana nedavno sežgali kar nekaj štirimetrskih križev na strateških lokacijah. Temnopoltega moškega, ki je spremljal belko v kino, so ustrelili, antisemitizem je bil spet v vzponu. 

»VES ČAS SE SMEJEM ZARADI NAŠE PREISKAVE, ŠE POSEBEJ ZARADI TEGA, KER SMO NAREDILI NORCA IZ DAVIDA DUKEA, KI MISLI, DA NIMAM NITI TOLIKO PAMETI KOT OPICA, SAJ MISLI, DA SEM GENETSKO ŠIBKEJŠI,« PRAVI RON.

Afroameričani niso dobro sprejeli Ronove pridružitve policiji, pravi Ron: »Bil sem preveč »bel«, preveč »moder«.« Medtem pa so njegovi belopolti kolegi pri policiji buljili v njegovo afro frizuro. 
»Vseeno mi je bilo kaj si mislijo in še danes mi je,« pravi Ron. Ljudi z avtoriteto je očaral in jih nato povozil z dejstvi o tem, da niso vsi temnopolti vpleteni v rasne probleme ali kriminal. »Do mene osebno niso gojili nobenega fanatizma, a vseeno jim je spodletelo doseči točko, s katere bi lahko videli mimo stereotipov.«

Na ulici Main v Colorado Springsu ni več trgovine z živili in trgovine s kolesi, še vedno pa je tam Kwik Inn. Okrepčevalnica iz leta 1950 še vedno izgleda popolnoma enako kot takrat, ko jo je Ken izbral za kraj prvega srečanja z Ronom. Tam bi se moral prikazati ob sedmih zvečer, kjer bi ga naj pričakal suh moški s cigaro in Fu Manchu brki, ki bi ga naj odpeljal na skrivno lokacijo, kjer bi razpravljali o Ronovi ustreznosti za pridobitev članstva v klanu. Chuck, belopolti Ron, se je tja odpravil ozvočen, skupaj s temnopoltim Ronom in Jimmyem, drugim preiskovalcem z oddelka za narkotike, ki sta spremljala vsak njegov gib iz vozila za opazovanje.
Po približno milji je suhec s cigaro v ustih ustavil avto pred zanikrnim barom, ki ga je klan uporabljal kot center za rekrutiranje. V baru je čakal Ken s še enim moškim in obrazcem za članstvo v klanu za Rona. Ken je bil star 28, nizek in čokat – bil je mož iz vojske. Fort Carson, vojaška baza, je bila le kratko vožnjo stran. Ken se je hvalil, da se pod njegovim vodstvom po zaporih v Koloradu širi časopis klana in da se vojaško osebje skrivoma pridružuje klanu. Zagotovo je bilo res, da so mnogi belopolti pripadniki vojske prezirali prisotnost temnopoltih med svojimi častniki. To je ustvarilo popolne pogoje klanu, da razširi svojo bazo. Ken je bil zadovoljen, da Chuck »nima v sebi nič židovskega«. Pojasnil je, da morajo novinci poleg članstva, ki stane 10 dolarjev, plačati še za haljo in plašč. 
»Včasih se je bilo zelo težko zadržati in ne pasti v smeh ob naivnosti in malenkostni ukazovalnosti članov Klana,« je povedal Ron. »Moj narednik se je včasih tako močno smejal, da je moral zapustiti prostor.«
Samo enkrat je en član klana postal sumničav. »Chuck je bil na sestanku s člani klana in ker se je dogajalo nekaj, čemur sem želel slediti, sem nekaj ur po tem, ko je Chuck zapustil sestanek, poklical Kena. Takoj me je vprašal, kaj je narobe z mojim glasom. Malo sem pokašljal in povedal, da imam infekcijo sinusov, in Ken mi je predpisal zdravilo, ki ga je sam jemal ves čas.« 

Globje kot je raziskava prodirala, manj smešni so postajali člani klana. Kmalu po prvem sestanku je Ken povabil Rona k sebi domov. Ken in majhna skupina »zgub« (Ronove besede) so bili zbrani v dnevni sobi skupaj z drugim glavnim v skupini, njihovim blagajnikom in telesnim stražarjem. Debatirali in zaključevali so načrte o sežigu petmetrskih križev: vsi v skupini so se strinjali, da bo to globoka religiozna izkušnja. Javno so se pripadniki klana izrekli proti nasilju, Ken pa je Ronu razkazal svojo osebno zbirko orožja, ki je vključevala 13 pušk in orožje, ki ga je imel spravljenega v svojih vozilih.

Kot posebne goste je Ken na naslednje srečanje povabil vodje močne nacistične skupine Posse Comitatus. Skupaj so si ogledali nacionalistični film in razpravljali o možnostih sodelovanja pri terorističnih dejanjih. 
David Duke, podpornik nadvlade belopoltih in politik, ki zanika holokavst, je še zmeraj vplivna oseba v ameriškem političnem življenju. 
Maja je obtožil Trumpa, da mu je ukradel njegov slogan »Build The Wall«, ki ga je skoval v 70ih. V času Ronove preiskave je bil Duke novo določen vodja klana ali, kot so ga imenovali, Veliki čarovnik (»Grand Wizard«). Bil je moški urejenega videza in zdel se je razumen. »Bil je doktor Jekyll, ki se je v zasebnih pogovorih spremenil v gospoda Hydea,« se spominja Ron. 
Ob ključnem preboju v primeru je moral Ron preveriti status Dukeove članske izkaznice. 

Duke je bil poosebljen piarovec. V očeh strogo desnih je bil njegov največji dosežek podeljevanje spodobnosti KKK-u, prepoved nošenja kapuc in halj v javnosti svojim članom, in povezava Vzroka s fundamentalnim krščanstvom in nezadovoljstvom z vlado. »Duke je bil prevarant,« pravi Ron. »Znal se je prikazati kot vseameriški fant, ki bi ga vsaka mama hotela za spremljevalca svoje hčerke na maturantskem plesu.« Ko je kandidiral za senatorja zvezne države Louisiane, se je njegov slogan glasil: »Rasna čistost pomeni varnost za Ameriko« (»Racial Purity Is America’s Security«). Kandidiral je kot demokrat.

Ron je z Dukeom preko telefonskih pogovorov vzpostavil prijateljski odnos. Opisal ga je kot zelo prijetnega sogovornika. Duke je tudi vodil sprejemno ceremonijo ob svečah za Chucka. »Ves čas se smejem zaradi naše preiskave, še posebej zaradi tega, ker smo naredili norca iz Davida Dukea, ki misli, da nimam niti toliko pameti kot opica, saj misli, da sem genetsko šibkejši,« pravi Ron. »To, da sem ukanil Velikega čarovnika, Davida Dukea, in njegove privržence… to me je zaznamovalo na načine, ki si jih ne bi nikoli mogel predstavljati.«

Čeprav je njegova zgodba fascinantna, se postavlja vprašanje, kaj je Ron sploh dosegel? Operacija pod krinko ni pripeljala do nobenih aretacij in ko je čez nekaj mesecev klan nepričakovano predlagal Rona za vodjo lokalne skupine, je bil primoran preiskavo zaključiti. Če bi se razvedelo za preiskavo, bi si lahko policija v Koloradu stvari narobe razumela. V 20ih letih je bil vodja policije v Denverju namreč pripadnik klana. Kljub temu pa sta Chuck in Ron s svojim delom preprečila neonacistični bombni napad na gejevski lokal in identificirala sedem pripadnikov vojaškega osebja, ki so bili hkrati pripadniki klana. Ugotovila sta, kje je lokalna veja klana hranila svoj denar. Ron je poleg tega odkril še podatke o nasilnih zarotah me temnopoltimi ekstremisti.

Preiskava je bila končana nekje na sredini leta 1979. Leto za tem je Duke zapustil klan in ustanovil novo združenje, National Association for the Advancement of White People. Ron je svoji karieri sledil v Wyoming, Arizono in Utah in se specializiral za problematiko, povezano s tolpami. Ko se je leta 2006 upokojil, je dal ta šokantni intervju. Po tem, ko je intervju postal zelo popularen, ga je poklical FBI: Ronovo ime, slika in domnevni domači naslov so bili objavljeni na straneh podpornikov belopolte nadvlade. »Po tem sem začel spet nositi pištolo,« mi je povedal. Ga je bilo strah? »Nikoli se nisem bal belopoltih ljudi. Ko sem bil še majhen, mi je mama vedno govorila, da moram vsakega, ki mi reče niger, pospremiti z brco v rit.«
Ron pravi, da so v 70ih belopolti ekstremizem smatrali za čuden in fanatičen pojav in da je šokiran, kako je lahko postal tako prevladujoč. »Če bi kdorkoli kaj takega napovedal takrat, bi rekel, da se mu je zmešalo. Na vodilnih položajih so vedno bili ljudje, ki so ubirali srednjo pot. 

Takšni so vedno sodelovali. Trump, ki je miljarder in »izobražen mož«, v bistvu podaja enako sporočilo kot Duke po telefonu. Dejstvo je, da enači neonaciste z zelo finimi ljudmi…«
Kar se tiče filma, Ron pravi, da je Spike sledil knjigi. »Pripovedovanje moje zgodbe mi je prineslo ogromno veselja.« Kar slišim ga lahko, kako se smehlja na drugem koncu linije.